Intervju 21.8.2022 11:30

Tomasz Rozycki za STA: Poezija je kot škatla, polna glasov znotraj mene

pripravila Ksenija Brišar

Krakov, 21. avgusta - Poljski pesnik, prevajalec in univerzitetni predavatelj Tomasz Rozycki je eden od častnih gostov letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, ki se bo začel 22. avgusta. Ob tem je izšla zbirka njegovih pesmi Teorija praznine. Biti pesnik je nekako tako, kot da bi imel v sebi govorečo, pojočo škatlo, polno glasov, je povedal za STA.

Poljska. Poljski pesnik, prevajalec in univerzitetni predavatelj Tomasz Rozycki. Foto: Grzegorz Mehring

Poljska.
Poljski pesnik, prevajalec in univerzitetni predavatelj Tomasz Rozycki.
Foto: Grzegorz Mehring

Poljska. Poljski pesnik, prevajalec in univerzitetni predavatelj Tomasz Rozycki. Foto: Grzegorz Mehring

Poljska.
Poljski pesnik, prevajalec in univerzitetni predavatelj Tomasz Rozycki.
Foto: Grzegorz Mehring

Rozycki je doslej napisal osem pesniških zbirk, med katerimi izstopa dolga epska pesnitev Dvanajst postaj, za katero je prejel najprestižnejšo poljsko literarno nagrado za mlade avtorje. Tudi pozneje je bil za svoje literarno delo večkrat nagrajen in preveden v številne jezike. Uveljavil se je tudi kot prevajalec Stephana Mallarmeja in Arthurja Rimbauda. Med bralci in kritiki je prepoznaven z relativno strogo formo poezije.

Za festival Dnevi poezije in vina ste pripravili izbor pesmi iz svojega 25-letnega pesniškega ustvarjanja. Kaj bi lahko povedali o njem, kako ste izbrali pesmi?

Zelo sem vesel, da imam to publikacijo v slovenščini. Izbor je kronološki, kot je razvidno iz kazala vsebine. V knjigi so tudi nekatere najnovejše pesmi.

Kaj lahko v povezavi z zbirko poveste o svojem pesniškem razvoju? Ali so bile kakšne teme, ki so vas kot mladega pesnika bolj zanimale?

Ta izbor kaže, da gre moja poezija zelo v smeri razdelkov in ciklov. Vsaka nova knjiga je skoraj pripovedna struktura s protagonistom, glavno temo in številnimi drugimi temami, ki se ponavljajo in so v dialogu. Vsaka nova knjiga potrebuje drugačno obliko, ki povezuje vse pesmi, osrednji motiv, ki je kot refren v pesmi, ki se od časa do časa vrača in utrjuje celotno zgodbo. Hkrati vem, da je večina mojih najljubših tem še vedno prisotnih že leta, vse od samega začetka. Na primer ljubezenske pesmi, teh je veliko. Zdi se mi celo osupljivo, kako podobne so si te pesmi, če pogledamo zbirko, prve in zadnje.

Pesmi je v slovenščino prevedla Jana Unuk. Kakšen je bil proces? Sta sodelovala?

To je bil zelo prijeten stik. Po elektronski pošti sva se na splošno pogovarjala o nekaterih vprašanjih in težavah ter vprašanjih, povezanih z besediščem. Moram reči, da se mi zdi zelo samostojna. Sodelovala sva prvič, pred tem sem imel stik z drugimi prevajalci in zelo me zanima, kakšen je rezultat; kako ti prevodi zvenijo v slovenščini.

Vaša poezija oblikovno spominja na sonet. Se vam zdi to najbolj dovršena oblika poezije?

Ne, obstajajo tudi druge, seveda pa je sonet zelo priljubljen in obstaja na tisoče sonetov po vsem svetu, celo danes, v številnih jezikih, čeprav gre za evropsko, okcidentalno tradicijo. Menim, da je to zelo privlačna oblika, saj lahko ustvariš cikel pesmi, kjer se prefinjena, tradicionalna oblika sreča z zelo sodobno vsebino. Oblika soneta v knjigi ohranja določeno disciplino, če pa se odločiš napisati celoten cikel, lahko celo poskusiš s pripovedno strukturo svoje knjige, ko posamezni soneti tvorijo celotno zgodbo in so hkrati samostojne male zgodbe.

V eni od svojih pesmi pravite, da nihče ne mara poezije, ker nikoli ne ve, kaj je pesnik pravzaprav mislil. Ali res tako razumete poezijo?

To je provokativen način, kako pridobiti nekaj pozornosti za poezijo. Poezijo imam rad, vendar ne vse poezije. Moral bi reči: všeč so mi nekatere pesmi.

Kaj vam pravzaprav pomeni poezija? Morda umik iz resničnega sveta, morda medij za beleženje spominov ali kaj drugega?

Ne vem natančno. Je nekako tako, kot da bi imel v sebi govorečo, pojočo škatlo, polno glasov.

Organizatorji festivala so vašo poezijo opredelili kot lirično meditacijo o osamljenosti, ljubezni in poeziji, vpeto v preteklost, tradicijo in spomin. Bi se strinjali?

Da, to je sicer precej splošno in bi lahko držalo. Zelo težko je opredeliti poezijo nekoga drugega.

Kako pa potem doživljate poezijo drugih avtorjev, ki jih prevajate? Kako se potopite v njihov miselni svet?

Če je poezija govoreča, vpijajoča, kričeča, pojoča ali šepetajoča škatla globoko v meni, poskušam najprej slišati ta glas in ko prevajam pesem, poskušam ta glas reproducirati, poskušam mu pustiti, da gre skozi mene. Govoriti glas drugega.

Kako se počutite kot častni gost festivala?

Zelo sem vesel, da sem lahko gost festivala. Poznam nekaj slovenske poezije in jo zelo cenim. Na Poljskem imamo nekaj prevodov. Če naštejem: Tomaž Šalamun, Brane Mozetič, Aleš Debeljak, Tone Škerjanc, Miklavž Komelj, Aleš Šteger, Primož Čučnik, Barbara Korun, Ana Pepelnik, Gregor Podlogar, Anja Golob. Žal moram zaupati prevajalcem, ker ne znam slovenščine, hkrati pa je super, da imamo to poezijo prevedeno v poljščino. Vem, da gre le za eno generacijo, a mnoge od teh avtorjev sem lahko srečal na svojih potovanjih in pesniških branjih.