Sternenova razstava v Narodni galeriji z jagodnim izborom umetnikovih del

Sternena je že njegova študijska pot opredelila kot nekoliko drugačnega od preostale trojice slovenskih impresionističnih slikarjev - Riharda Jakopiča, Matija Jame in Ivana Groharja - , saj je institucionalno oblikovanje na dunajski likovni akademiji izpeljal do konca, nato pa se je odpravil v München, kjer je kot korektor delal v šoli Antona Ažbeta.

Njegova usmerjenost k figuraliki je bila v primerjavi z drugimi tremi slikarji intenzivnejša. Krajinskemu žanru se je posvečal občasno in po zgledu svojih kolegov, a ga je po letu 1911 dokončno pustil v drugem planu. Svoje mesto v slovenski umetnosti si je zagotovil z uvedbo akta kot eminentne slikarske naloge, so o umetniku zapisali v Narodni galeriji.

Od razstave v Moderni galeriji v 70. letih minulega stoletja številna nova odkritja

Nazadnje je bila pregledna razstava njegovih del postavljena leta 1976 v Moderni galeriji. Tedaj je bilo evidentiranih približno 380 Sternenovih slik. V Narodni galeriji so, kot je za STA povedal Smrekar, do sedaj evidentirali preko 450 slik. Ob pripravi razstave so v galeriji tudi pozvali lastnike umetnikovih del, da jim pomagajo sestaviti kar najpopolnejši seznam umetnin.

Kot je pojasnil Smrekar, so se od leta 1976 leta večji sestavi Sternenovih del razdelili med dediče, zato je delom težko slediti. Se jim pa še sedaj oglašajo lastniki umetnikovih del, ko presenečeni ugotovijo, da pripravljajo razstavo. Pri zbiranju Sternenovega opusa in raziskovanju provenience del si pomagajo tudi z dokumentacijskimi fondi različnih inštitucij in neprecenljiv delež je zbran v Moderni galeriji. Kot je poudaril, država vlaga v raziskovanje umetniških opusov, to pot Sternenovih del, kar pomeni, da na umetnostnem trgu ne bo treba iskati certifikatov, ampak bo dokumentacija na razpolago in jo bo mogoče vedno vpogledati.

Ob ponovni dokumentaciji Sternenovih del so se pojavila tudi taka, za katera kolegi v Moderni galeriji ob pripravi njihove razstave niso niso vedeli, a tudi sami ne morejo doseči nekaterih pomembnih umetnikovih slik, saj so izginile. Kot težavo je izpostavil dosegljivost Sternenovih aktov iz drugega desetletja 20. stoletja, ki predstavljajo najpomembnejši sklop v Sternenovem opusu. "Nekaj jih je bilo že tako ali tako znanih le iz dokumentacije, vmes je bilo tudi nekaj kraj in tako so izginile določene slike, ki so izjemnega pomena," je povedal Smrekar.

Poleg tega so evidentirali vse dosegljiv fonde del na papirju - grafiko, akvarel, risbo-, s čimer se v Moderni galeriji v 70. letih minulega stoletja niso posebej ukvarjali. Za objavo v katalogu so pripravljeni fondi inštitucij, nekaj zasebnih fondov ter posamezne risbe in grafike, ki jim jih prinašal njihovi lastniki.

V Narodni galeriji izjemno obsežen fond Sternenovih del

Narodna galerija ima sicer v svoji zbirki 103 Sternenove slike in 1231 del na papirju ter pomembno fotografsko dokumentacijo iz Sternenove zapuščine. Del slikarskega fonda je v galerijo prišel iz že obstoječih zbirk - kar so kupovale deželna in centralna vlada ter mestna občina na razstavah pred 1. svetovno vojno. Tem prvim pridobitvam so sledili nakupi. Galerija je denimo od umetnika odkupila sliko Na divanu, ki je po Smrekarjevih besedah verjetno najpomembnejša Sternenova slika. Nakupi so se zgostil v poznih 60. in zgodnjih 70. letih minulega stoletja, ko so v zbirko galerije prišle nekatere pomembne Sternenove slike. Risarski del Sternenove zapuščine je po Sternenovi smrti galeriji poklonila umetnikova vdova.

Na razstavi bodo ob "jagodnem izboru" umetnikovih slik predstavili izbor iz Sternenove fotografske zapuščine ter del na papirju. V katalogu pa bodo objavljeni tudi prispevki o Sternenovem restavratorskem delu. V povezavi s slednjim je umetnosti zgodovinar France Stele med obema vojnama celo pisal, da ljudje Sternena poznajo predvsem kot restavratorja in manj kot slikarja. Dnevni tisk je objavljal novice o zaključnih restavratorskih posegih kot pomembne strokovne dosežke. Sternen je sicer sorazmerno zelo malo razstavljal. Udeleževal se je skupinskih razstav, prvo samostojno razstavo je imel šele leta 1944.

Sternen sam je po Smrekarjevih besedah razlagal, da je mu restavratorstvo pomenilo delo za preživetje, da je lahko slikarstvo ostalo samo njegova stvar, da je lahko bila njegova slikarska produkcija neodvisna od trga in naročnikov. "Koliko to drži, bo treba pogledati po posameznih fazah njegovega življenjskega dela," je dodal.

Opozoril je, da je k periodizaciji zgodnjih Sternenovih del že pred dobrim desetletjem pomembno prispevala umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc, ki je veliko bolj osmislila njihov razpored za razumevanje umetnikovega opusa v impresionistični fazi. Dodal je, da so seveda možne še kakšne korekture, da pa se jim vedno bolj kaže, da je Sternenov opus precej heterogen, da je umetnik veliko eksperimentiral in iskal v različnih s smereh ter se k določenim stvarem tudi vračal.

Kot pomemben dejavnik je Smrekar izpostavil tudi prodajne galerije ter sodelovanje z njimi. Brez njihovega sodelovanja bi bila sledljivost del pomanjkljivo zabeležena. Kot je pojasnil, je danes na trgu še kar nekaj Sternenovih del. Umetnik je namreč po velikih slikah iz 20. let minulega stoletja videl, da te ne gredo v prodajo in se je posvetil aktom, ki so bili potencialnim kupcem bolj dosegljivi. V drugi polovici 30. let so se nato začeli ponovno vrstiti ambicioznejši formati. Izključno s svojim slikarstvom se je Sternen moral preživljati tudi v času obeh vojn, ko je prenehala restavratorska dejavnost. Z vojnim časom je, kot se zdi, povezana tudi izbira materialov. Čeprav je Sternen za slikarsko podlago večkrat uporabil grobo tkano juto, pa se njena raba še zgosti v vojnem času, ker je bila cenejša.

Za potrebe razstave je bilo potrebno nekaj del restavrirati

Nekatera Sternenova dela so že bila restavrirana v preteklosti, a so morali restavratorji za tokratno razstavo nekatera ponovno vzeti v roke. Kot je povedala vodja konservatorsko-restavratorskega oddelka Andreja Ravnikar, so bili pri slikah iz fonda Narodne galerije potrebni le manjši posegi, nekoliko drugače je pri slikah, ki so v zasebni lasti.

Tiste so v nekoliko slabšem stanju, predvsem zato ker niso hranjene v ustreznih klimatskih pogojih. Nekoliko večje posege so opravili na približno 25 slikah in na približno 50 delih na papirju. Umetnine, ki se pojavijo na trgu, prodajalci ob menjavi lastnikov običajno restavrirajo. Pri tem se žal zmanjša pričevalnost materialov in pogosto je težje ugotavljati njihovo provenienco. Pogosto se izgubijo imena portretirancev, kajti v razstavnih katalogih največkrat identitete upodobljencev niso razkrivali.

Kot problematične je izpostavila slike, ki jih je umetnik naslikal na juto. Slednja sicer res omogoči drugačen vizualni učinek, kot fino tkano platno, a postane z leti precej krhka. Poleg tega se rada naguba, še posebej, če je nanjo nanesena zelo debela barvna plast. Takšne slike je po besedah Andreje Ravnikar težko približati njihovemu prvotnemu stanju.

V povezavi z impresionističnimi slikami pa je izpostavila še problem lakiranja slik, ko je bil nanje z namenom zaščite barvne plasti pozneje nanesen lak in ni delo avtorja, spremeni pa končni izgled slike in je po svoje dokument časa. Odstranjevanje laka vselej zahteva poseg s topili, česar pa se restavratorji poskušajo izogniti. Če ni izrazito potemnel, ga običajno ne odstranjujejo; če pa zastira prvoten kolorit, potem je treba najti primeren način odstranitve. Pri takšnih razstavah, kjer je veliko slik izposojenih, pa je odločitev vedno v rokah lastnika. Pridobljeni oziroma znani podatki o restavratorski zgodovini razstavljenih slik bodo tudi objavljeni v katalogu.

V pripravo razstave je sicer po Smrekarjevih besedah vključena "vsa hiša". Vsa umetnikova dela, tudi tista, ki ne bodo vključena v razstavo, so namreč pripeljali v galerijo, jih pregledali in fotografirali za katalog. Kolegice in kolegi v dokumentaciji in knjižnici urejajo znanstveno-tehnični aparat kataloga, sodelujejo pri raziskovanju posameznih vsebinskih sklopov ali predmetov itd., predvsem pa se veliko število informacij in dokumentov urejajo tako, da bodo lahko in hitro dostopni.

Ker je v zadnjih letih prišlo tudi do sprememb na področju varstva osebnih podatkov, imen lastnikov del, ki so v zasebni lasti, ne bodo objavili. Za potrebe stroke bo galerija v dogovoru z lastnikom in na osnovi njegovega izrecnega dovoljenja delovala kot posrednik med interesentom in lastnikom, je še povedal Smrekar.