Amanda Aizpuriete za STA: Glasba ali verz, ki ju slišimo po naključju, lahko spremenita marsikaj

Prihajate iz obmorskega mesta Jurmala. Njegove podobe vključujete tudi v svoje pesmi. Kako je mesto, če sploh, vplivalo na vašo poezijo? Je Jurmala metafora za karkoli?

Mesto Jurmala - moje rojstno mesto - je bilo zame v otroštvu le kraj ob morju. Od našega stanovanja do morja je bilo tri minute bosega teka. Z mamo sva se šalili, da sva vodni bitji, pri treh letih me je naučila plavati. Občutek breztežnosti med plavanjem je nekaj božanskega... S svojo najstarejšo hčerjo sem se pozneje z vozičkom sprehajala po obmorski poti - po ulici Kapu, po kateri je poimenovana moja druga knjiga. Agnese se je povsod drugje cmerila, le na ulici Kapu je mirno spala.

V tem predelu Jurmale - v Melluži - sem živela več let. Tam je umrla moja mama, tam so se rodili moji otroci in pesmi. V tem ni nič metaforičnega.

V enem od zapisov so vas označili za mistično pesnico. Bi se strinjali s to oznako? Z drugimi besedami - kako bi se opredelili kot pesnica in kako bi opredelili svojo poezijo?

Mistična pesnica? Hmm... Znam govoriti o življenju. Nikoli ne bom trdila, da mistika ne obstaja. V mladosti sem rada prerokovala iz kart in dlani, včasih celo za denar. Kasneje se je pogosto izkazalo, da sem imela prav. Sem v kartah ali v črtah na dlaneh res videla... prihodnost? Takrat sem imela občutek, da jo vidim.

Znala sem tudi odpraviti bolečino, pomagala sem prijateljem, sošolcem, otrokom... Sicer sem najprej sama dobila migreno. Potem sem se naučila, kako je mogoče pregnati bolečino.

Napočil je trenutek, ko sem začutila: dovolj je. Ni mi več treba prerokovati in odpravljati bolečine. Verjetno je energija odtekla v drugo smer. Morda v pesmi.

Tematsko se ukvarjate z nekaterimi večnimi temami, kot so ljubezen, smrt, osamljenost. Kot ste nekoč dejali, pišete o krajih, ki jih niste nikoli obiskali, in življenjih, ki jih niste nikoli živeli. Ali lahko malce pojasnite?

Večne teme... ki morda niti niso večne? Spet moram govoriti o življenju. Stara sem bila petindvajset let, ko sem videla, kako umira moja mama. Oče je na ulici čakal na reševalno vozilo. Materi sem mukoma podala tableto nitroglicerina. Videla sem jo umirati - s tabletko v ustih...

Takrat sem bila noseča. Za mamo nisem hotela žalovati, bala sem se, da bom izgubila otroka. Nato sem napisala:
Smrt se ne pogovarja z mano.
Iz istega plemena sva.
Ena poezija.

Zdi se mi, da sem od tiste noči naprej, ko je umrla moja mama, drugačna. Znam čutiti življenje in smrt drugih.

Ljudje, ki berejo vaša dela, pravijo, da se v svoji poeziji ukvarjate tudi s tabu temami, zlasti z življenjem žensk v pretežno patriarhalnem in socialno težkem okolju. Kaj bi rekli o trenutnih razmerah? Se je kaj spremenilo?

To se mi nikoli ni zdela tabu tema. Nikoli nisem čutila, da bi bila zaradi svojega spola česa prikrajšana ali omalovaževana. Morda o tem govorijo pesmi drugih.

Latvija ni dežela tabujev, učimo se biti strpnejši. Imam prijatelje geje in prijatelje, ki se z njimi ne razumejo dobro. Po malem se trudim pomiriti obe polariteti.

V vaši poeziji so močno prisotni tudi dvom, strah in brezup. Ali na ta način dojemate življenje?

O strahu in brezupu pogosto pišem, saj ju pogosto občutim. Življenje je pač takšno. Zdaj še posebej. Nekoč sem se veselila, da so odpravili obvezno naborništvo in da so moji sinovi tega rešeni. Zdaj pa bodo moji vnuki kmalu polnoletni in vpoklicani. Sita sem že te večne vojaške ogroženosti.

Kakšna je bila pot do objave vaše prve zbirke v času, ko je padala železna zavesa?

Ko je izšla moja prva knjiga, železna zavesa še ni padla. Leto 1980, globoka stagnacija Brežnjevega obdobja. V pogovoru z urednikom knjige sem izvedela, da srednjeveški rabelj, ki v pesmi obglavi mojo sestro, ne sme nositi rdečih rokavic. "Naj bodo rjave!" Prav tako ni bilo mogoče poleteti v prazno nebo, brez ptic. "Ob tem bi kdo utegnil pomisliti na prazne police v trgovinah." Drugih pripomb urednik ni imel. Pesmi sicer ne popravljam, toda srednjeveškega rablja z resnično rdečimi rokavicami sem deset let pozneje obudila v tretji knjigi.

Kako je bilo objavljati po osamosvojitvi Latvije? Ali sta poezija in umetnost na splošno od takrat prepuščena trgu? Ali je tega več ali manj v primerjavi z leti pred tem?

Spremembe so očitne: ni več ene same založbe, ki jo nadzoruje ena sama stranka, kot v času moje mladosti, ni več treba čakati več let v čakalni vrsti, da je tvoj rokopis objavljen. Zdaj je čas konkurence in iskanja priložnosti. Toda - morda sem preveč naivna, saj menim, da poezija ni tržno blago.

Letos prihajate na Vilenico. Kako se počutite na festivalih? Menite, da je to primerna oblika za poezijo, ali je poezija nekaj, kar je bolj stvar intimne izkušnje, samo za bralca in knjigo?

Vem, da lahko glasba, ki jo slišimo po naključju, ali verz, na katerega slučajno naletimo, spremenita marsikaj. Ko sem bila mlada, je k meni pristopil rockerski glasbenik, ki je mojo pesem prebral v ženski reviji, ki jo je naročala njegova mama. Zdaj je v latvijski rock glasbi nekaj odličnih pesmi z mojimi besedili. Nikoli ne moreš predvideti, kaj se bo zgodilo, ko boš srečal nekoga, ki se mu tvoja glasba, poezija ali umetnost zdijo pomembni. Festivali so ena od možnosti za ustvarjanje takšnih srečanj. Vsekakor sem za.

* prevod iz latvijskega jezika Klemen Pisk