Narodna galerija v svoje prostore najstnike vabi s tečajem mange

Kot je za STA povedala vodja izobraževanja in animacije Živa Rogelj, so začeli leta 2019, in sicer s počitniškimi delavnicami Tajna galerijska druščina, na katerih so navdih iskali na razstavi stripov Alan Ford. Narodna galerija je s tedaj zastavljenim programom Mularijo v galerijo želela pritegniti mlade obiskovalce, posebno v starostni skupini 12-19 let. Prav najstniki sodijo med najbolj zahtevne obiskovalce muzejev, saj večina od njih o muzejih nima dobrega menja oziroma je precej odklonilno, dojemajo jih kot dolgočasne.

V Narodni galeriji so to začeli spreminjati že z evropskim projektom HearMe, ki je s pomočjo različnih metod, tudi različico igre BRICKme oziroma njene odprte različice LEGO Serious Play, spodbujala mlade k razmišljanju in dojemanju starih umetnin kot privlačnih in aktualnih, z večnimi velikimi zgodbami o ljubezni, trpljenju, usodi, skriti simboliki, ki so za mlade zelo zanimive. S programom Mularijo v galerijo tako v Narodni galeriji nadaljujejo lok abonmajskega druženja oziroma Galovega kluba, ki desetletja povezuje otroke od 6. do 12. leta v navdušenju za likovno umetnost in ustvarjalnost.

Še večji korak pa so, glede na to, da se v galeriji posvečajo umetnosti starejših obdobij, po njenih besedah naredili z izbiro mange, ki nima neposredne povezave z galerijskimi zbirkami. A manga je prav tako stara umetniška zvrst, gre za tradicionalni japonski strip, svojevrstno umetniško delo. Manga je pri večini mladostnikih zelo priljubljena, močno se identificirajo z junaki in temami. Podobne junake, strašna bitja in velike zgodbe pa najdejo tudi v stalni zbirki Narodne galerije.

Odziv je bil po besedah Žive Rogelj izjemen. Prva počitniška delavnica je bila razprodana, zato so takoj razpisali še en termin, septembra pa pričeli s tečaji. V času pandemije covida-19, ki je ob starejši populaciji močno prizadela predvsem najstnike, saj gre za obdobje, ko je zelo pomembna socializacija, so tečaje izvajali preko zooma, in to za dve različni skupini, saj je vladalo izjemno zanimanje. Takoj, ko je bilo mogoče, so jih začeli ponovno izvajati v živo.

Ob likovnem se je na tečajih vedno bolj odpiral socialni vidik

Delavnice vodi likovna pedagoginja Tamara Bregar. Kot je povedala, je starostni razpon mladih, ki se udeležijo tečaja, velik, nekje od 11. pa do 18. leta, nekateri udeleženci pa so zdaj z njimi že skoraj tri leta. Poudarila je, da so najstniki izjemno ranljivi in samokritični, "tako kot zna biti do njih kritična družba". Tečaj zato vedno zastavi tako, da je primeren tako za začetnike kot nadaljevalce.

Ob likovnem pa se je začel ob tečajih po njenih besedah vedno bolj odpirati tudi socialni vidik. Na tečaj so namreč prišli najstniki, ki so potrebovali občutek pripadnosti, ki so iskali potrditev tako znotraj sebe kot potrditev drugih. "In zdi se mi, da nam je res uspelo ustvariti pozitivno vzdušje. Marsikomu je v olajšanje, ker ve, da ima veliko prostora, da gre malo po svoje, da je lahko poseben in sprejet," je dodala.

Po besedah Kaje Cajhen, sodelavke v oddelku za izobraževanje in animacijo, tečaje prirejajo mesečno. Sestavlja jih po pet tematsko določenih srečanj, vsakič z drugim likovnim izzivom in s poudarkom na galerijskih zgodbah. Te najstnike najbolj pritegnejo, tako mitološke kot tudi ljudske. Jih pa niti najmanj ne zanimajo letnice in življenjepisi. Pritegnejo jih teme, kot sta trpljenje ali neuslišana ljubezen, s katerima se lahko poistovetijo. Pomembno pa je seveda tudi, kako jim predstavijo dela iz galerije. Nikakor s suhoparno razlago, ampak preko dialoga.

Tamara Bregar dodaja, da najstniki po tem, ko se počutijo pri njih domače, preko podob tudi veliko lažje prikažejo svoje strahove in ambicije. In to lažje izrazijo skozi domišljijske podobe. Obenem pa vedno znova spodbujajo ustvarjalno mišljenje in kreativnost.

Glavni namen tečajev je spodbujanje domišljije

Po besedah Žive Rogelj ni glavni cilj tečajev, da jih le tehnično naučijo risati, ampak je tudi "spodbujanje domišljije, ustvarjalnosti in sprejetosti ter spoštovanje drugačnosti, spoznavanje novih kultur". In tako z umestitvijo te stare japonske likovne zvrsti v galerijski program prepričajo tudi tiste starše, ki z nezaupanjem opazujejo svoje otroke doma, ki rišejo drugačne podobe.

Preko tečajev mange, kot dodaja Tamara Bregar, tudi dobijo zelo dober vpogled v pogled staršev na ustvarjanje in umetnost nasploh. "In to je področje, ki nas je najbolj zaskrbelo. Raje vidijo, da se mladostniki učijo malo več matematike, kot pa da narišejo kakšno risbico," je povedala. A kot poudarja Živa Rogelj, ne obstaja le svet naravoslovja ali športa, poleg tega so kot institucija zavezani, da gojijo in negujejo odnos do umetnosti in kulture. Prav tako zaradi vse večje vpetosti v digitalni svet mladi izgubljajo fine motorične sposobnosti in ustvarjalno izraznost. In to s posebno skrbjo spodbujajo na teh manga srečanjih.

Precej novih tečajnikov se jim je pridružilo, ko so se povezali z mladostniško revijo Pil, ne le iz Ljubljane, ampak tudi iz drugih koncev Slovenije, kar jim predstavlja nov izziv in po pobudi najstnikov že razmišljajo tudi o uvedbi tečajev ob koncih tedna. V septembrski številki Pila bo tudi natečaj z naslovom Moj manga stil.

Na tečajih po besedah sogovornic nastajajo čudoviti izdelki. Tako so v sklopu tokratne delavnice denimo izdelovali lovilce sanj, za kar je bila potrebna kar precejšnja spretnost, pa tudi šivanja so se že lotili in izrazili željo po slikanju na steklo. Izdelke nameravajo predstaviti tudi na spletni strani Narodne galerije.

Njihov trud so po besedah Žive Rogelj prepoznali tudi pri Evropski muzejski akademiji in letos so med šestimi nominiranci za Children in Museums Award. Podelitev nagrade bo v začetku septembra v letošnji evropski prestolnici kulture Esch-sur-Alzette v Luksemburgu.