Carolyn Forche za STA: Avtoritarna oblast se najbolj boji pesnikov

Carolyn Forche je pesnica, avtorica, prevajalka, univerzitetna profesorica in aktivistka za človekove pravice. Njena dela so prejela več prestižnih nagrad, njen pesniški prvenec z naslovom Gathering the Tribes (Zbiranje plemen, op. p.) iz leta 1976 je bil ovenčan z nagrado založbe Yale University Press za obetavne mlade pesnike, njena najnovejša zbirka Ob zamudi sveta (2020) pa je bila finalistka za Pulitzerjevo nagrado za poezijo za leto 2021. Navdušena je nad slovensko kulturo in pozornostjo, ki jo ima v Sloveniji književnost. To slavljenje umetnosti je nekaj posebnega in redko videnega, je povedala ter dodala, da je podoben odnos zaznala še v nekaj evropskih državah, a ne v tolikšni meri kot v Sloveniji. Nedavno je pri založbi Beletrina v prevodu Kristine Kočan izšel izbor njenih pesmi iz različnih zbirk z naslovom Kamnolom duš.

Avtorica je znana tudi po svojih spominih What You Have Heard Is True (Kar ste slišali, je res, op. p.), ki ima mestoma značilnosti trilerja, mestoma pa detektivskega romana roman, predvsem pa opisujejo razmere v državi Salvador v poznih 70. letih prejšnjega stoletja, tik pred začetkom državljanske vojne, takratne grozote in grozote, ki so pretile. Njen mentor na tem popotovanju, salvadorski politični aktivist Leonel Gomez Vides ali salvadorski Robin Hood, kot ga sama opiše, je preživel več poskusov atentata, več let živel v izgnanstvu v Združenih državah Amerike ter nato pomembno prispeval k sprejetju mirovnih sporazumov in koncu vojne. Carolyn Forche ga je spoznala, ko je v angleščino prevedla dela njegove sestrične, nikaragovsko-salvadorske pesnice in pisateljice Claribel Alegria.

Vaše pesmi so prežete z občutki groze in sočutja, ki jih lahko sprožita le vojna ali travma. V njih med drugim odzvanjajo državljanska vojna v Salvadorju, druga svetovna vojna in migrantske krize. V pesmi Angel zgodovine zapišete: "Umetnost je gotovo posledica nekoga, ki je bil v nevarnosti ali šel skozi izkušnjo vse do konca." Vam je lažje pisati o najtemnejših vidikih človeške izkušnje skozi poezijo ali skozi prozo?

Poezija razkriva razsežnost človeške izkušnje, ki je včasih globlja, kot jo lahko razkrije proza. Slednja je bolj prostorna, pisatelju ali pisateljici omogoča več prostora, medtem ko poezija destilira in ta proces je izredno zahteven, vendar omogoča nekakšen izbruh ali eksplozijo zavedanja v bralcih. Proza to doseže na drugačen način.

Kako po vašem mnenju travma spremeni pesniški jezik?

Te spremembe so temeljna ideja poezije pričevanja. Ko prestajamo nekakšne skrajnosti, na primer vojno, zapor ali okupacijo, kot jo trenutno Ukrajinci, te izkušnje zaznamujejo naš jezik, zavest, dojemanje zgodovine in občutenje nas samih. Vse gre skozi ta ogenj in vse je zaznamovano z njim. Tudi če pesnik o trpljenju ne piše neposredno - le malo jih namreč, lahko to občutimo v njegovem jeziku. Turški pesnik Nazim Hikmet, ki je bil polovico svojega odraslega življenja zaprt iz političnih razlogov, piše o zaporu, vendar na način, da opisuje vrč in led, ki se počasi topi ter naznanja pomlad. Koliko pesnikov bi imelo čas, da opazujejo led, kako polzi po vrču? Oseba, ki je zaprta, ga ima. Opazovanje se spremeni, jezik se spremeni. Po nekaterih takšnih izkušnjah se pojavi osuplost nad tem, da smo preživeli, skoraj bi lahko rekli nejevera ali odtujenost od samega sebe. Vse izkušnje spremenijo tako nas kot naš jezik, kar je mnogo bolj zanimivo kot političnost v poeziji. Slednje povezujemo s prepričevanjem, propagando, pristranskostjo. Za poezijo ni primerno, da poskuša neposredno prepričevati, včasih si to lahko privošči, vendar to ni zelo kompleksna ali iskriva poezija. Opažam, da te v ZDA ljudje označijo za političnega, ko se ne strinjajo s teboj.

Vaše nagrajeno delo What You Have Heard Is True je med drugim zgodba o tem, kako ostati živa, da bi lahko nato pripovedovala, pričevala. Je bil čas, ki ste ga preživeli tam, najbolj formativen za vas, še posebej kot pesnico, ki je politično angažirana, in kot aktivistko za človekove pravice?

To je bil preboj. Mislim, da sem pred tem živela v nekakšnih sanjah. Nisem bila popolnoma budna, plula sem brez smeri, pisala poezijo, a bila vedno nekako v drugem svetu. Moj mentor in vodič Leonel je to opazil. Rekel mi je, da znam pisati, vendar nisem pozorna, da se moram naučiti opazovati svet in ga preizpraševati. Poezija zahteva zelo poglobljeno pozornost, zato menim, da mi je naredil ogromno uslugo, ko me je predramil iz mojih sanjarjenj. Spomnim se, da ni nikoli odgovoril na moja vprašanja, nikoli mi ni rekel, kaj naj si mislim. Če sem postavila vprašanje, me je postavil v situacijo, v kateri sem lahko prišla do lastnega odgovora. Nenehno mi je sam zastavljal vprašanja. Kaj sem videla, slišala, opazila? Takrat sem začela prepoznavati vzroke za trpljenje v svetu, kdo trpi in kdo ima od tega korist. Morali bi me že vzgojiti na tak način, a v ZDA to ni del splošne izobrazbe. Večina Američanov je vzgojenih tako, da niso pozorni na določene reči. Trenutno se z napadi na izobraževalni sistem in cenzuro knjig pod okriljem antidemokratičnih sil to le še krepi.

Kako se lahko borimo proti temu?

Braniti moramo pisano besedo, svobodo izražanja, književnost, knjižnice in izobrazbo. Tisti, ki si želijo, da ostanemo v temi, hočejo to zaradi lastne koristi. Bolj ko smo izobraženi, modrejše bodo naše odločitve v tem nevarnem času. Človeštvo se sooča z največjimi nevarnostmi doslej, zato potrebujemo čim več modrosti, kar je kolektivna odgovornost. Ne moremo rešiti svojih problemov z nekaj norimi, ekscentričnimi znanstveniki, temveč potrebujemo širše sodelovanje med ljudmi. Drugače nam ne bo uspelo. Okoljska kriza, vodna kriza, migrantska kriza, vse to me skrbi. Večina migrantov, priseljencev in beguncev si želi vrnitve domov. Izseljevanje je zelo boleče, prevladuje pa zgrešena predstava, da ljudje zasledujejo ameriški sen ali nekaj drugega. A v resnici si želijo privarčevati dovolj, da bi se lahko vrnili domov in tam živeli dostojno življenje, ali pa ubežati nevarnosti. Nihče noče zapustiti svojega doma. Ko se podaš v neznano, se neznanega bojiš manj kot tega, pred čemer bežiš.

Ko sem brala vaša dela in o vašem življenju, se mi je v misli prikradel angleški pregovor "pero je ostrejše od meča", ki je sicer izrabljen izraz, a v vašem primeru oživi. Pisanje je dobesedno rešilo vaše življenje in mnoga druga, ko ste se v Salvadorju pretvarjali, da ste novinarka, da bi tako preprečili še en pokol. Hkrati je v vašem delu prisotna odrešilna moč pisanja, ki predstavlja pričevanje, ozaveščanje in doseganje katarze. V pesmi Elegija zapišete: "In tako se z malo govora upiramo tišini." Dandanes, ko so grozote preteklosti ponovno priklicane, med drugim tudi v Evropi, je lahko pero še vedno ostrejše kot meč?

Moč besede je razvidna v primeru Volodimirja Zelenskega in njegove ubeseditve ukrajinske situacije, v tem, kako nagovarja vsako državo posebej, da bi vzbudil razumevanje skozi njihov zgodovinski kontekst, njihove izkušnje. Še en tak primer je Salman Rushdie in nedavni napad nanj. Motiv je bilo zgolj to, kar je prelil na papir. Pred nekaj meseci sva se srečala v Washingtonu, sedeli smo v kavarni in pomislila sem, da je razpisana nagrada za njegovo glavo ter da nad njim še vedno visi fatva, on pa pod zvezdami sproščeno večerja in poka šale. Tisti večer sem večkrat pomislila, kako pogumen je. Seveda je pero ostrejše kot meč. Pisatelji, pesniki in novinarji najprej pristanejo v zaporu, ko situacija zaostri. Prvo, kar avtoritarna oblast hoče, je poteptati informacije, besede, in pesnikov se boji najbolj. To mi je postalo jasno, ko sem urejala zbirko Against Forgetting (Proti pozabi, op. p.), antologijo pesnikov 20. stoletja, ki so prestali ekstremne razmere. Prične se z armenskim genocidom in zaključi s Trgom nebeškega miru, ker je bil to poslednji takšen zgodovinski dogodek pred objavo te knjige. Antologija me je naučila, da je večina pesnikov prejšnjega stoletja prestala grozljive izkušnje. Dve svetovni vojni, holokavst, preganjanja, zaporne kazni. Komaj sem našla pesnika, ki nečesa takšnega ni doživel. Spoznala sem, koliko pesnikov je izgubilo življenje zaradi diktatorjev. Poezije se bojijo, pogosto jo poskušajo prikazati kot nekakšno frivolno umetnost. A če je tako frivolna, zakaj se je potem bojijo?

Na kritike, da ste politična pesnica, ste se odzvali z izrazom pesnica pričevanja. Leonel Gomez Vides je izbral vas, pesnico, da popišete dogodke v njegovi državi ob izteku 70. let prejšnjega stoletja, in ne, recimo, novinarja ali novinarke. Zakaj se je po vašem mnenju odločil tako?

Zastavila sem mu točno to vprašanje. Povedala sem mu, da v resnici noče pesnice za to nalogo. Hotel je, da nekdo pride v Salvador, opazuje, kaj se dogaja, še preden se vojna prične, da bo potem ta oseba lahko govorila o tem. Torej potrebuješ novinarja, ne pesnika, sem mu rekla, vendar je odvrnil, da ne, da bo novinarjev več kot dovolj, ko se bo vojna pričela, in da hoče nekoga, ki lahko doseže človeško srce. Nekoga, ki gleda na stvari nekoliko drugače. Novinarji morajo zelo kompleksne situacije predstaviti na razumljiv način, jih kondenzirati, včasih celo poenostaviti. Leonel pa je iskal nekoga, ki bo vse to živel, ponotranjil in nato pisal o tem, kakšne občutke ti dogodki vzbujajo v njem. Novinarji ne smejo pisati o svojih občutkih, vztrajati morajo pri dejstvih. Zatrjeval mi je, da resnično ve, kaj počne, in da hoče pesnika. Spoštoval in občudoval je poezijo in pesnike in ko sem mu poskušala razložiti, da to ni pogosto v ZDA, mi je preprosto odvrnil, da bom potemtakem to morala spremeniti. To je bil še bolj nor predlog kot ideja, da v morebitno vojno območje povabi pesnico.

Vse njegove ideje so se sprva zdele nekoliko nore, a s časovne razdalje je jasno, da je imel prav. Povabil ni le mene, ampak skupino ljudi, ki je vključevala zgodovinarja, osebo, ki je sedaj ameriški kongresnik, in še mnoge druge. Želel je, da bi se ljudje izkazali in resnično postali ljudje, na primer, da bi birokrati presegli omejitve svojega dela. Ali kot si dandanes želimo, da bi Trumpovi republikanci presegli omejitve strankarskega članstva in postali državniki in državnice. Republikanska stranka postaja podobna kultu, kar je grozljivo. Bega me, koliko ljudi privlači avtoritarnost, vendar opažam, da menijo, da jim takšen vladar koristi. Gre tudi za vprašanje strahu. Takšni ljudje so raje pod nadzorom kot prestrašeni. A se je treba zavedati, da če zaprejo enega človeka, bodo lahko zaprli vse. Poljsko-ameriški pesnik Czeslaw Milosz je pravil: "Če neka stvar obstaja na enem kraju, bo obstajala povsod".

Skupaj z Glorio Steinem sopredsedujete kreativno-svetovalnemu svetu Hedgebrooka, skupini uveljavljenih pisateljic, ki pomaga tej ameriški neprofitni organizaciji pri nudenju opore ženskim glasovom po vsem svetu. Hedgebrook je hkrati literarno zatočišče za pisateljice. Kakšna je bila vaša izkušnja te rezidence?

Krasna. Kreativno-svetovalni svet je predlagal rezidenco za osebe, ki se identificirajo kot ženske in pišejo, za ženske v najširšem pomenu te besede. Rezidenca ti omogoči ustvarjalni čas in prostor, postaneš del čudovite skupnosti, kjer imajo pisateljice čas za pisanje, nekaj, kar ni del njihovih vsakdanjikov zaradi pritiskov družine, službe in skrbi za druge. Resnično verjamem v ta projekt. Kmalu se mi obeta podobna rezidenca na Aljaski, Storyknife, ki je prav tako posvečena pisateljicam z vsega sveta. Izraz storyknife izvira iz ideje ameriških domorodcev o predmetu, ki omogoča pripovedovanje zgodb. Do konca septembra sprejemajo prijave za naslednje leto in pozivam vse ženske, ki bi jih to zanimalo, da se prijavijo. Poleg teh dveh rezidenc ne poznam nobene druge, ki bi bila posvečena zgolj pisateljicam.

Ta dva projekta sta se razvila iz zavedanja, da ni dovolj priložnosti za ženske. Sedaj, ko jih je več, sta še vedno potrebna, ker spremenita okolje, zavedanje okolja. Še vedno namreč živimo v patriarhalni kulturi, takšna rezidenca pa ti omogoči, da iz nje začasno izstopiš. Omogoči ti določeno lahkotnost bivanja, občutek svobode, olajšanje. Ženske že zgodaj razvijemo poseben čut za opazovanje okolice, nekakšen ščit. V rezidenci Hedgebrook pa se lahko v mesečini sprehajaš po gozdu kot nekakšen jelen, brez občutka strahu, ne da bi se spraševala, kdo se skriva za debli. In ni ti treba razmišljati o kuhanju večerje. Sama rada kuham, a je lahko to zgolj način prokrastinacije za vse, ki pišemo. Tam ni teh izgovorov ali bremen, tam si, da pišeš.

Zveni kot varni prostor, vendar pa je ta izraz dandanes že nekoliko izrabljen, v modi, a je večkrat oropan svojega prvotnega pomena.

Da, ni mi všeč beseda varno, menim, da ni nič zares scela varno, da varnost tudi ni vedno cilj. Mislim, da nimamo zares primerne besede za to, kar iščemo v takšnih kontekstih, besede, ki bi zajela vse. Gre za varnost in hkrati za nekaj kompleksnejšega. Moramo se zavedati, da je popolna varnost iluzija, in če že obstaja, je začasna, in če jo uživamo, smo zelo privilegirani.