Likovna urednica Tanja Komadina za STA: Vsaka knjiga, vsak avtor je zgodba zase

Leta 1976 rojena Tanja Komadina je študirala vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Po študiju je ilustrirala predvsem vsebine, namenjene otrokom in mladim s področja vzgojno - izobraževalnih rubrik, stripa, učbenikov in leposlovja. Večina knjig, pri katerih je sodelovala, so prejele znak ali priznanje zlata hruška. Leta 2014 je zlato hruško prejel tudi njen prvi samostojni stripovski album Fino kolo (po kratki zgodbi Manke Kremenšek Križman iz zbirke Dvoriščna okna). Album je bil tudi uvrščen med Bele vrane, izbor najboljših mednarodnih in mladinskih knjig, ter leta 2016 preveden v švedščino. Leta 2017 je za ilustracije v knjigi Gospa s klobukom Maše Ogrizek prejela Levstikovo nagrado.

Mladinska knjiga je edina založba na Slovenskem, ki ima zaposlenega likovnega urednika. Pred vami je to nalogo štiri desetletja opravljal Pavle Učakar, pred dvema letoma ste jo nato prevzeli vi. Zakaj ste se odločili za ta izziv?

Objavljen je bil razpis. Moram pa priznati, da so me pri Mladinski knjigi kar sami presenetili z vprašanjem, če bi me to zanimalo. Čevlji so se mi zdeli preveliki in morala sem razmisliti, čeprav imam sicer rada nove izzive in raznoliko delo. Tudi znotraj lustracije sem vedno iskala zelo različne vsebine in zahtevnosti. Nazadnje sem se le odločila, da ponudbo sprejmem. In če je ilustriranje eden najlepših poklicev, je tudi delo likovne urednice, ki je tako tesno povezano z ilustracijo, lepo in izpopolnjujoče.

Kot ilustratorka sem velikokrat hodila na založbo in sem poznala tamkajšnje delovno okolje, ki je bilo prijetno in znotraj katerega sem tudi sama kot avtorica zelo napredovala. Prav tako sem poznala bodoče najbližje sodelavce, ki so krasni ljudje. Vedela sem tudi, da bom z uredništvom rasla in se izobraževala. Jasno mi je bilo, da je delo likovne urednice zahtevno. Ob tem sem upala, da bom lahko tudi sama komu odprla vrata v svet knjižne ilustracije, tako kot nam jih je odpiral Pavle Učakar. Veliko mi pomeni, da se lahko še zmeraj obrnem nanj.

Uvajanja, ko sem začela kot likovna urednica, ni bilo. Takoj je šlo zares. Pravzaprav uvajanja niti ne more biti. Vsaka knjiga, vsak avtor sta zgodba zase. Čeprav veliko ilustratorjev in ilustratork poznam že od prej, se v tej vlogi na novo spoznavamo in z vsako knjigo je sodelovanje lažje.

Kakšne pravzaprav so naloge likovnega urednika?

Kot likovna urednica sem močno vpeta v uredništvo leposlovja, predvsem sodelujem z urednico otroškega leposlovja Ireno Matko Lukan in urednico mladinskega leposlovja Alenko Veler. Skupaj se odločamo, katere knjige bomo uvrstili v program, v katero zbirko, kdo jih bo ilustriral ... Proces nastajanja knjige je skupinsko delo, v katerega so vpeti še avtorji, uredniki, oblikovalci, lektorji, tiskarji...

Potem pa so tu še ilustrirane izdaje leposlovja za odrasle. Čeprav ni vse na meni, pa sem edina, kot je bil tudi Pavle, ki se ukvarjam s tem področjem. Ves čas spremljam in raziskujem. Na tem mestu bi želela omeniti, da sem vesela zagona Centra ilustracije. Med drugim tudi zato, ker se mi zdi, da bo urednikom v pomoč pri izbiri ilustratorjev. Poskrbel pa bo tudi za obveščanje o vseh dogodkih, povezanih s slovensko ilustracijo na enem mestu.

Likovno urednikovanje je na eni strani to, da novim avtorjem odpiram vrata na področje knjižne ilustracije in jim skušam omogočiti, da se lahko posvetijo raziskovanju v tem polju, na drugi strani pa, da avtorjem, ki so že sodelovali z Mladinsko knjigo in ustvarili številna odlična dela, omogočim kontinuiteto ustvarjanja. V uredništvu skupaj skrbimo za izide novih zanimivih in likovno vrhunskih knjig in tudi, da so vse izjemne knjige, ki so nastale v zgodovini založbe, še naprej dosegljive bralcem in bralkam.

Vedno seveda obstaja bojazen, da se kakšen velik talent tudi spregleda. A kot mi je omenil Pavle Učakar, se takšne stvari pač dogajajo in je to treba sprejeti. Sedaj tudi sama spoznavam, da vidim in začutim, kadar je za nekim delom entuziazem, vztrajnost, zanimanje za zgodbe, likovno pripovedovanje in interpretiranje. To se mi zdi zelo pomembno. Veliko znanja pa seveda pride s kilometrino.

Pravite, da je vaša skrb, da novim avtorjem odpirate vrata na področju knjižne ilustracije. Kolikim ste jih že odprli?

Nekaj je ilustratorjev in ilustratork, ki so prej že delali za druge založbe ali na drugih področjih in so v tem času prvič sodelovali z uredništvom leposlovja na Mladinski knjigi. Do sedaj jih je bilo sedem in z nekaj avtorji načrtujemo sodelovanje tudi v prihodnje. Ker je nujna kontinuiteta dela, vse tiste, ki si želijo ilustrirati za otroke in mlade, poskušamo najprej vpeti v ustvarjanje za reviji Ciciban in Cicido, kjer spoznavajo vsebine, potek dela in druge avtorice in avtorje, ki že sodelujejo z nami. Nekatere knjige namreč nastanejo po objavah v revijah.

Na začetku je vedno trema. Nekaj časa rabiš, da se sprostiš in zažariš. Ko se pogovarjamo, me vedno zanima, kaj avtorje pritegne, kaj bi si želeli ilustrirati, kaj jih zanima, kakšne so njihove skicirke. Načinov, kako vzpostaviti dialog med ilustracijo in besedilom, je veliko, in vedno obstaja kakšen, ki ga še nismo videli in nas preseneti.

Sicer na uredništvu leposlovja redno sodelujemo z več kot 30 domačimi ilustratorji, pri čemer so nekateri z Mladinsko knjigo že dlje časa, drugi pridejo na novo. Približno 20 pa je takih, s katerimi ustvarjamo letni leposlovni program. Med njimi so izjemni, uveljavljeni avtorji, mlajši, na začetku poti, in tisti, ki so trenutno na ustvarjalnem višku. Vsi skupaj pa omogočijo, da ustvarimo impresiven program.

Veliko omenjate sodelovanje. Lahko opišete, kako denimo poteka proces nastanka slikanice?

Izbor ilustratorja poteka v tesnem sodelovanju z uredniki. Včasih ilustratorja predlaga že avtor sam ali pa urednik in potem se o tem pogovorimo. Včasih iščemo. Za nekatere ilustratorje se odločimo zelo hitro; včasih je zelo očitno, kdo bi bil primeren. Nato ilustratorja povabimo k sodelovanju in mu damo besedilo v branje. Z njim se pogovorimo tako o besedilu kot o tem, kako bo tekel proces dela.

Potem je zelo odvisno od posameznice oz. posameznika. Z nekaterimi ilustratorji smo ves čas v stiku, nekateri radi pošiljajo stvari sproti. Nekateri prinesejo skice, potem pa sami ustvarjajo, dokler ne zaključijo. Poskušamo se jim prilagoditi in obenem poskrbeti, da bi bil proces čim bolj tekoč v časovnem okviru, ki si ga zadamo. Za slikanico so potrebni najmanj trije meseci, obsežnejši projekti pa lahko trajajo tudi več let, denimo izdaje ob obletnicah ali avtorske slikanice

Kot razbiram, imata pogovor in stik v živo v procesu ustvarjanja pomembno vlogo...

Res je. Ilustratorji, ki delajo tudi za tujino in na daljavo, so mi povedali, da živi stik pogrešajo. Pri Mladinski knjigi smo odprti glede tega in vedno se lahko oglasijo na uredništvu. Človek skozi pogovor na nek način "bere" tudi samega sebe in uvidi, v kateri smeri razmišlja in lažje izbere pot. Včasih enostavno potrebujemo nekoga, ki prisluhne in nam poda svoj pogled. V tujini pa je bolje to, da je večja produkcija, višje naklade in si posledično lahko glede marsičesa privoščijo več. Tudi glede papirja in promocije.

Pojem ilustracije pa je vsekakor širši od slikanice...

Seveda. Ilustracija je povezana tudi s knjigami za odrasle, še posebej s zbirkami poezije. Lani so pri Cankarjevi založbi izšle Baladne pravljice Svetlane Makarovič z ilustracijami Petra Škerla in Tine Dobrajc. Pred kratkim je izšla knjiga poezije Toneta Pavčka Izbranke, ki jo je ilustriral Svjetlan Junaković. Ravno je iz tiska prišla obsežna zbirka v dveh knjigah Italijanskih pravljic Itala Calvina z ilustracijami Ane Zavadlav.

Likovni umetniki imajo pri literaturi za odrasle lahko drugačen pristop, težko rečem, da bolj svoboden, ker je to precej odvisno od posameznika. Imajo proste roke, da ob besedilu njihove zgodbe govorijo tudi same zase, so vsebinsko široke in so z besedilom povezane v vzdušju. Bralec tako vsebino na neki ravni poveže v doživeto celoto. Dobre ilustracije so vedno tiste, ki so večplastne, ki nagovarjajo različne bralce.

Tukaj so seveda tudi stripi, ki so jih pri Mladinski knjigi ustvarjali že Marjan Manček, Matjaž Schmidt, Jelka Godec Schmidt, Matej de Cecco in še kar nekaj drugih avtorjev. Z Ireno Matko Lukan sva se odločili uvesti zbirko Stripeki, v kateri je lani izšla knjiga Vampirček gre v šolo Joanna Sfarja in Ta naš vrtec pri veseli kravi Jelke Godec Schmidt. Letos pa je izšel Toni ali Kako do novih nogometnih čevljev? Philiperja Waechterja.

V vašem zapisu, objavljenem na spletni strani Mladinske knjige, lahko preberemo: "Raznolike ilustrirane knjige, stripi in slikanice so za otroka prve galerije in prva srečanja z likovno umetnostjo." Katerih slikanic oz. ilustriranih knjig se sami spomnite iz otroštva?

Zelo rada sem imela ilustracije Marjana Mančka in knjigi Kdo bo z nami šel v gozdiček ter Slovenske basni in živalske pravljice. Prav tako Picka in Packa Wilhelma Buscha v prevodu Svetlane Makarovič. V spomin so se mi vtisnile tudi ilustracije Milana Bizovičarja iz knjige Najdihojca Frana Levstika, pa Sneguljčica z ilustracijami Marlenke Stupica in Moj prijatelji Piki Jakob Kajetana Koviča z ilustracijami Jelke Reichman in Piko dinozaver z ilustracijami Marjance Jemec Božič. Ker smo krajši čas živeli v Nemčiji, sem segala tudi po nemških knjigah. Ljuba mi je bila Nina in želva v Avstriji rojene ameriške avtorice Doris Orgel z ilustracijami Ilon Wikland, švedske ilustratorke, rojene v Estoniji.

Ali ob urednikovanju še najdete čas za ustvarjanje?

Težko, a še vedno najdem čas za risanje. Brez tega ne znam živeti. Uredniško delo je zelo razdrobljeno in nepredvidljivo, ogromno je prilagajanja in komunikacije. Ustvarjanje pa mi ponovno omogoči pomiritev, poglobitev v besedilo, koncentracijo, razmislek o idejah, to je tudi čas raziskovanja. Vse to pa mi je v pomoč tudi pri uredniškem delu. Seveda je za risanje zdaj čas le po službi, ob koncih tedna.