Na vrtu pisateljskega društva odkrili kip Petru Božiču
Ljubljana, 19. septembra - Na vrtu Društva slovenskih pisateljev so nocoj odkrili kip pisatelja in dramatika Petra Božiča ob letošnji 90. obletnici njegovega rojstva. Ob obletnici pa je pri založbi Beletrina izšla knjiga Ko oblasti sploh ni, ki vsebuje avtorjeve še neobjavljene spomine na Ljubljano v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja.
V nagovoru od odkritju kipa, ki ga je izdelal kipar Mirsad Begić, se je nekdanji rektor ljubljanske univerze Stanislav Pejovnik spominjal, da so se z Božičem redno družili in imeli različna stališča, a ob koncu zelo glasnih prepirov so se razšli z idejo, da se nekatere stvari morajo spremeniti. Če bi ga o tem povprašal danes, bi po njegovem prepričanju skoraj gotovo rekel, da ga je najbolj strah, da so nas prestrašili.
Doprsni kip je društvu poklonil Božičev prijatelj Jožef Školč, nekdanji minister za kulturo, ki je spomin na avtorja obujal tudi v pogovoru s filozofom Levom Kreftom in sociologom Darkom Štrajnom. V njem so se se dotaknili avtorjevega načina življenja, kasnejšega vstopa v politiko in navdušenja nad nogometom.
Strinjali so se, da se je za Božičevim vzkipljivim in provokatorskim značajem skrivala nežna duša, njegovo življenje in ustvarjanje pa je bilo najverjetneje povezano z njegovo osebno zgodovino. V mladosti je bil priča bombardiranju Dresdna in kot je ocenil Štrajn, ga je to zelo verjetno tako pretreslo, da je botrovalo njegovemu načinu gledanja na svet.
Knjiga, v kateri je Božič popisal družabno življenje umetnikov, po Kreftovih besedah priča o njegovem najbolj plodovitem obdobju v času, ko je bil v družbi avtorjev, kot sta Gregor Strniša in Taras Kermauner. V njej obravnava obdobje, ki ga časovno sam ni podrobno določil, z njo pa je tudi sam vstopil v svojo lastno literaturo, zato je po Kreftovem mnenju dober zaključek njegovega literarnega ustvarjanja.
Pisatelj in dramatik Peter Božič (1932-2009) je bil v sodobni slovenski književnosti eden glavnih predstavnikov drame absurda, njegova proza pa je nastala pod vplivom eksistencialistične filozofije.
Ko govorimo o eksistencializmu, govorimo o neki atmosferi po drugi svetovni vojni, v kateri so obstajala pričakovanja o miru, vendar je bil ta mir po vojni drugačen. V tem kontekstu je Božič zrasel kot literarna osebnost, je povedal Štrajn. Kot je dodal Kreft, je bil predstavnik generacije, ki je od druge svetovne vojne do začetka 90. let stala na opoziciji, po osamosvojitvi države pa je šel v aktivizem, ker ni videl razloga za navdušenje nad tem, kar je nastalo.
Med Božičeva najbolj znana dela sodijo romani Izven, Jaz sem ubil Anito, Očeta Vincenca smrt ter drame Križišče, Obisk stare mame, Panika, Španska kraljica in Šumi. Prejel je Župančičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in državno odlikovanje srebrni častni znak svobode.