Rožančeva nagrada Urošu Zupanu za eseje Znamenja v kroženju

"Zbirka esejev o osebno formativnih znamenjih ob srečevanju s 15 slovenskimi pesniki, eden od njih je odkrito samorefleksivni pesnik sam, je Zupanova pesniška avtobiografija, pesnikov 'osebni zemljevid' slovenske poezije in fenomena poezije 'kot enega redkih rezervoarjev, ki ohranjajo človečnost'," je o nagrajeni knjigi zapisala žirija.

V njej se Zupan, ki je po oceni žirantov temeljito razgledan po književnosti in še posebej natančno po slovenski poeziji, izbranim vrhunskim pesmim bliža izključno kot pesnik, "ograjen od utečenih interpretativnih modelov 'plemena' literarnih teoretikov in filozofov, ki izhajajo iz vnaprej znanih tez in jih utemeljujejo 's slabo poezijo'".

Znamenja v kroženju so knjiga zaljubljenca v poezijo, ki svojo drzno izvirnostjo "branja pesmi skozi izkušnjo, skozi življenje" ne izpisuje le "zgoščenega navodila za branje poezije", ampak se tej "vrhunski duhovni disciplini" predvsem razkošno pesniško poklanja, je še presodila žirija.

Zbirka vsebuje eseje o Francetu Prešernu, Josipu Murnu, Srečku Kosovelu, Edvardu Kocbeku, Božu Vodušku, Danetu Zajcu, Gregorju Strniši, Tomažu Šalamunu, Tomažu Pengovu, Milanu Jesihu, Juretu Potokarju, Milanu Vincetiču, Alešu Debeljaku, Branetu Bitencu in avtorju samem.

Zupan je do pesnikov pristopil na oseben, ne filozofski ali religiozen način. Pri tem se je opiral na tekste, ki so jih pisali veliki pesniki, kot sta Thomas Stearns Eliot ali Octavio Paz. Odločitev za zbirko avtopoetičnih esejev je pripisal "popravljanju napak iz preteklosti". Leta 1990 je namreč Nova revija natisnila Antologijo slovenske poezije po izboru slovenskih pesnikov, s katero se je seznanil šele pozneje in se vprašal, katere pesmi vključenih pesnikov bi izbral oziroma katere so po njegovi oceni najboljše ali najbolj povezane z njegovo predstavo o poeziji.

Kot je povedal v pogovoru z nominiranci pred razglasitvijo nagrade, ki jo je vodila Ignacija Fridl Jarc, sicer meni, da bralci v eseje vstopajo na podoben način kot v poezijo: pri poeziji si zapomnijo posamično pesem, neke svetle verze, pri eseju pa določene dele ali posamične zapise.

Žirijo so sestavljali Ifigenija Simonović kot predsednica ter Nada Šumi, Vlado Motnikar, Manca Košir in Žiga Valetič. Za nagrado so nominirali še zbirke Eseji o komediji Jureta Gantarja, Midva ne bova rešila sveta Tomaža Grušovnika, Fižolozofija Irene Štaudohar in Zbiralec strahov Gorana Vojnovića.

Kulturno društvo Marjan Rožanc, ki nagrado podeljuje, pa se je ob letošnji 30-letnici nagrade prvič odločilo še za častno nagrado. Prejme jo Manca Košir za tridesetletno delo pri nagradi, še zlasti pa za sedem knjig pisemskih esejev, ki jih je objavila pri Mladinski knjigi in ki po oceni društva predstavljajo posebno zvrst esejistike in dopisovanja z izjemnimi posamezniki.

Kot je povedal predsednik društva Edvard Kovač, je avtorica uvedla posebno podzvrst v obliki pogovorov in s tem dosegla svoj vrh. Po njegovih besedah so njeni pogovori tisti, ki jih sproža otroška radovednost, so bodrilni, spoštljivi, zaupljivi in so "ljubeča pisemska navzočnost".