V ljubljanski Drami premieri dveh projektov mladih ustvarjalcev

Performans Polenta je nastal na pobudo članice igralskega ansambla Drame Eve Jesenovec, ki v njem tudi igra. V okviru programske platforme Drama Laboratorij je projekt dramaturško in režijsko zasnovala skupaj z Mojco Madon in Jernejem Potočanom.

Kot je povedala na novinarski konferenci pred četrtkovo premiero, je navdih za performans našla v avtobiografskem romanu romunske avtorice Aglaje Veteranyi Zakaj se otrok v polenti kuha. Kot je pojasnila, je glavna junakinja deklica, ki živi v cirkuški družini in se vsak večer boji za svojo mamo, če bo preživela akrobacije, ki jih izvaja. Da bi jo zamotila, ji sestrica pripoveduje strašljive zgodbe, ki se vse končajo z otrokom, ki se kuha v polenti.

Zamisel za predstavo je nastala v času epidemije, ko je bil edini odprti javni prostor in nenazadnje tudi prostor srečanja trgovina, zato so ustvarjalci prišli na idejo, kako bi bilo mogoče gledališki prostor razširiti v prostor, ki je za večino ljudi vsakdanji. Predstava tako ponudi performativni sprehod po blagovnici Maxi, pri čemer je sam projekt zasnovan na notranjem monologu igralke, zato je zamišljen kot intimno doživetje posameznika.

Sprehod igralke in gledalcev, ki dogajanje spremljajo tudi prek slušalk, se začne pred službenih vhodom Drame, nadaljuje pa se v blagovnici Maxi. Zastavljen je tako, da gledalci sodelujejo kot del performansa, trgovina pa postane neke vrste labirint, so zapisali v gledališču.

Potočan je povedal, da je performans edinstven za slovenski prostor, prav tako je prvič, da bi Drama sodelovala s trgovinskim podjetjem tako, da bi obiskovalci postali del predstave, t.i. sprehajalni performansi pa so v tujini, kot je pojasnil, že bili izvedeni.

Poseben projekt je po besedah ravnateljice ljubljanske Drame Vesna Jurca Tadel tudi predstava platforme Čakajoč Supermana z naslovom Žene v testu, ki temelji na "ugledališčenju" slovenskih ljudskih pesmi, premiero pa bo doživela v petek v Mali Drami.

Režiserka Živa Bizovičar, ki je predstavo ustvarila z zelo številčno zasedbo ustvarjalcev, je gradivo iskala v ljudskem izročilu, ki ga v predstavi kot predstavnice štirih letnih časov upodabljajo igralke Zvezdana Mlakar, Barbara Žefran, Ivana Percan Kodarin in Nataša Keser. Za igralke se je, kot je povedala, odločila, ker so bile nosilke ljudskega izročila prav ženske.

Dramaturga predstave sta bila Iva Štefanija Slosar in Nik Žnidaršič, ki je povedal, da je bilo delo večplastno, saj so morali najprej izvesti t.i. arheologijo ljudskih pesmi, iz katerih so izkopali prave pomene, ki so povedni še danes.

Zalogaj je bil tudi uglasbitev nekaterih pesmi, ki še niso bile, je dejal Gašper Lovrec, ki je bil zadolžen za oblikovanje zvoka, precej dela pa je predstavljalo tudi scenografsko in kostumografsko delo. Kostumografinja Nina Čehovin je povedala, da so želeli predstaviti ženske nekoč, ki so ob tem, da so pele oz. si pripovedovale pesmi, tudi delale, scenografinja Maruša Mali pa je povedala, da je eden od predmetov prt, ki v sebi nosi veliko simboliko, saj se ga je uporabljalo ob več življenjskih priložnostih. Avtor videa je bil Janez Škrlec, oblikovalec svetlobe Bor Ravbar.