Kipar Boris Beja v Pivki interpretira Miheličeve kurente

Miheliču (1907-1998) je za omenjeno grafiko kot navdih služil resnični dogodek s kurentovanja na Ptujskem polju, ko je kurenta zadela kap. Beja (1986) je na omenjeno grafiko, ki visi v stanovanju, v katerem živi in dela, "pogledal malo drugače".

Kot kiparja ga je zanimalo predvsem, kako bi "prevedel" edinega kurenta na grafiki, ki gledalcu kaže hrbet, "iz dvodimenzionalnega medija v kiparsko delo". In kot se je Mihelič, v čigar opusu kurent predstavlja enega osrednjih ikonografskih simbolov, več časa ukvarjal z istim motivom oz. dogodkom, saj je poleg grafike Mrtvi kurent v različnih obdobjih ustvarjanja naredil tudi pet slik z istim naslovom, je Beja nato skušal isto podobo "preveriti še na plakatu oziroma v kolažu v obliki zavese".

Tako je nastala dokaj realistična mala plastika kurenta, ki na grafiki gledalcu kaže hrbet, zdaj pa iz Miheličeve grafike "izstopi" in jo tudi sam gleda. V drugem, osrednjem prostoru galerije stojijo tri male plastike veliko bolj fantastičnih ali totemskih kurentov ter dve zavesi s potiskom po 25 demoničnih kurentov v tehniki linoreza. Kot je za STA povedal Beja, je "hotel kurenta narediti hudiča, nekaj strašljivega, kar odmikamo od svojega zanimanja, od svojega življenja in iz vsakdanjosti".

Od tod tudi naslov razstave Ko ima mlade, jih ima sto, saj slovenski pregovor pravi, da ko ima hudič mlade, jih ima sto, na razstavi pa se na vseh štirih vizualno izredno bogatih "grafičnih zavesah" pojavi skupno 100 odtisov demoničnih kurentov, ki obiskovalcu dajejo občutek nekakšnega mrtvaškega plesa. Tudi Mihelič sam je sicer o svojem Mrtvem kurentu nekoč zapisal, da je "groteska življenja in smrti".

Kot je zapisala kustosinja Mojca Grmek, Bejeva razstava kot celota povezuje in prepleta različne elemente slovenskega izročila - lik kurenta, simboliko števila 3 (dela so tudi postavljena v tri galerijske prostore), pregovor kot ubesedeno vsakdanjo izkušnjo - v novo celoto, kjer umetnik s pomočjo različnih obratov in izpeljav ustvarja nove načine razumevanja izročila in možnosti njegove uporabe v današnjem času.

Beja se v svojem umetniškem ustvarjanju osredotoča na raziskovanje vsakdanjega življenja, pri čemer prepleta osebne izkušnje in intimna občutja z družbenimi fenomeni. To prehajanje od intimnega do družbenega se formalno kaže pri uporabi različnih medijev, ki jih pogosto združuje v istem delu, zato osrednje mesto v njegovi umetniški praksi zaseda instalacija kot prostorsko ubesedenje teh odnosov.

V pivški galeriji za sodobno vizualno umetnost je Beja samostojno razstavljal že leta 2018, pred nocojšnjim odprtjem pa je za STA povedal, da je tokratna razstava ena prvih, kjer se predstavlja s klasičnimi kiparskimi deli, "kar je tudi neke vrste odklon od mojega siceršnjega prevladujočega medija, ki je instalacija".

Beja je diplomiral iz grafične tehnike na Naravoslovnotehnični fakulteti v Ljubljani, leta 2013 pa še iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Svoje delo je predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah, med drugim tudi na 8. trienalu sodobne umetnosti v Moderni galeriji (2016) in Pogledih na slovensko kiparstvo 1975-2015 v Mestni galeriji v Piranu (2016).