Daniella Shreir za STA: Feministični filmi niso nujno filmi žensk

Daniella Shreir je brezplačno platformo Another Gaze ustanovila v začetku leta 2016 skupaj z Dorothy Allen Pickard. Revija se posveča filmarkam, glavnim likom in gledalkam, ki se identificirajo kot ženske. Njihove kritike, ki so zmes akademskega in novinarskega načina pisanja, so objavljene s časovne razdalje, ko je minilo že kar nekaj časa od premiere filmov. Ta redkost v današnjem času, ki je zaznamovan s hitrim, pogosto tržno naravnanim odzivanjem, kopičenjem vsebin in mankom tehtnejših premislekov, omogoča dialog z drugimi kritikami, je povedala.

Reviji je sledila brezplačna platforma za pretočne vsebine Another Screen, ki nudi programe filmov žensk iz različnih predelov sveta, opremljene z avtorskimi besedili in prevodi. Trenutno nastaja še založniški projekt, Another Gaze Editions, v sklopu katerega bodo objavljene tako literatura kot različne filmske publikacije in zbirke kritik.

Daniella Shreir je minuli teden skupaj s sourednico revije Another Gaze, Missouri Williams, predavala na mednarodnem simpoziju filmske teorije in kritike, Jesenski filmski šoli, ki je bila letos posvečena 60. obletnici izhajanja revije za film in televizijo Ekran. Sodelovala je tudi na okrogli mizi, ki je bila organizirana v sodelovanju z mednarodnim festivalom Mesto žensk.

Že skoraj sedem let platforma Another Gaze omogoča raznoliko kritiško pisanje o filmu ter mnenja in perspektive, ki niso del prevladujočega diskurza. Kaj je botrovalo nastanku tega projekta in vsem, ki so sledili, in kako je obstal glede na to, da so vsebine brezplačne?

Platformo sem ustanovila po diplomi iz francoske književnosti ter pred gibanjem Jaz tudi, opremljena z znanjem iz feminističnih publikacij o filmu, kot je Camera Obscura, in različnih teorij. O feminizmu se je takrat in se še vedno veliko govori, a ne na načine, ki bi me zanimali ali se mi zdeli dovolj poglobljeni. Another Gaze preizprašuje družbenoekonomske sile v filmskem svetu ter načine financiranja in reprezentacije, ki ohranjajo status quo. Svet umetnosti, vključno s svetom filma, si že od nekdaj prisvaja politiko, ki je v modi, jo prevzame in oblikuje tako, da zadovolji lastne potrebe, ki so vedno ekonomsko pogojene.

Kar se tiče denarja, Another Gaze ga pravzaprav ni nikoli imel. Skupaj s sourednico opravljava različne službe, da lahko podpirava ta projekt. Veliko sva razmišljali o financiranju, vendar nas ni dovolj, da bi lahko žrtvovale čas, ki je namenjen delu za izpolnjevanje vseh obrazcev. Hkrati se zavedava, da več sredstev pogosto vodi v kompromise, projekt se mora prilagoditi smernicam, ki jih podpira vir financiranja, ali pa se lahko prelevi v nekaj, kar zastre njegovo osnovno sporočilo. Predvsem pa nama ni všeč način, kako so zastavljeni intervjuji na poti do sredstev. Človek ima občutek, da mora ideje oglaševati.

Another Gaze je predstavljen kot revija o filmu in feminizmih. Kaj vam pomeni ta množina - feminizmi?

Sprva se je imenoval feministična revija o filmu. Takrat je beseda feminizem še imela nekakšen pomen, radikalen potencial. Kar se tiče besed in jezika, moramo biti zelo previdni. Besedni zvezi filmi žensk in feministični filmi se pogosto zmotno uporabljata izmenično. Filmarke, kot sta Kelly Reichardt in Angela Schanelec, dve veliki imeni umetniškega filma, se ne trudijo prepojiti svojih filmov s feminističnimi sporočili.

Chantal Akerman je nekoč rekla nekaj podobnega, da ni zastavonoša feminizma. A vse to ne prepreči zanimivih feminističnih interpretacij njihovih filmov. Another Gaze ni lakmusov papir za določanje feminističnih in nefeminističnih filmov, je preizpraševanje statusa quo, postavljanje vprašanj, refleksija na to, kaj dandanes pomeni biti ženska. Naši članki so pogosto kar polemični, trudimo pa se, da ne utišamo različnih glasov. Novi opis revije ni samo posledica različnih feminizmov dandanes, ampak tudi spodbujanja različnih vidikov, kot so vidiki rasnih manjšin ali kvir skupnosti. Izogibamo se nekritičnim kritikam, ki filme zgolj slavijo, jih še dodatno tržijo ter si ne drznejo zoperstaviti večinskemu mnenju.

Kakšno je vaše mnenje o t. i. ženskih sekcijah na filmskih festivalih ali feminističnih festivalih?

Feminističnih filmskih festivalov ne potrebujemo več tako zelo. Več sredstev se vlaga v filme žensk, saj se Hollywood tako prikaže v boljši luči. Sicer nočem posploševati, vendar se režiserke včasih počutijo kot v nekakšnem getu, ko se njihove filme prikazuje v ločenih sekcijah. Zavedam pa se, da ko včasih povem, da sem naveličana feminističnega diskurza, govorim z anglosaksonske perspektive. Zgodovinsko gledano, so bili takšni festivali izredno pomembni in še vedno lahko nudijo platforme za bolj poglobljene debate. Kar je čudovito, je to, da niso cinični ter služijo izredno pomembnemu namenu.

Pri zgolj ženskih sekcijah pa je ponavadi drugače, saj koristijo filmskim festivalom. Pogosto niso dobro premišljene ali raziskane, programske vodje zgolj izberejo nekaj žensk z vsega sveta, ki so posnele film, in jih stlačijo v isti prostor. Občinstva se ne bi smelo podcenjevati, še posebej, ker so diskusije zunaj institucij trenutno veliko bolj zanimive kot znotraj akademskih krogov. Na platformi Letterboxd lahko z nekaj truda najdemo pravo cinefilsko strast in posledično občutno boljše kritike filmov kot na Twitterju ali med uveljavljenimi kritiki.

Vendar pa smo ljudje postali dokaj leni. Imamo oblikovalce okusa, kritike, ki so ta poklic nekako podedovali ter ga opravljajo že dolgo, kot je Peter Bradshaw pri časniku Guardian ali Mark Kermode pri Observerju. Določen del srednjega razreda in starejših generacij prebere Bradshawjevo kritiko in to je to, kar je škoda. Bradshaw in Kermode nista cinefila, slabo poznata zgodovino filma in če jo, se to zagotovo ne odraža v njunem pisanju.

Zadnja leta se pogosto spodbuja ali omenja opolnomočenje žensk in prikazovanje "močnih žensk" v filmih in drugih umetniških delih. Kako dojemate ta trend? In ali morda včasih zgolj ohranja strukture moči v industriji?

Da, zelo sem ambivalentna glede takšnih izrazov, kot je opolnomočenje, saj je to zgolj feminizem, ki ohranja status quo, ki ženskam govori, da če bi se obnašale tako kot moški, prilagodile temu sistemu, potem bi bile uspešne. Kot da smo same odgovorne za neenakosti v družbi in se moramo zato izboljšati. Družba je tista, ki se mora prilagoditi, ne ženski naravi, saj bi bilo to esencializacija, posploševanje, temveč drugačnemu načinu razmišljanja in bivanja. Ni mi jasno, zakaj sploh uporabljamo te kategorije, kot so nesramne ženske, močne ženske, kompleksne ženske. Po drugi strani pa so mnoge ženske kapitalistke in ne zdi se mi smiselno, da jih kritiziramo.