Od blizu 28.10.2022 11:00

Raperke v Sloveniji: Veš, poetka, svoj dolg?

piše Miša Močilnikar

Ljubljana, 28. oktobra - Raperke v Sloveniji vedo, da imajo kaj ponuditi, toda ali to ve občinstvo? Ko govorimo o raperkah, večina ljudi pomisli na protagonistke novega vala, čeprav Slovenija od 90. let beleži kar 12 raperk in tri skupine. O tem, ali ima rap spol, o mlačnosti in gentrifikaciji rapa so za STA spregovorili Fraw Blanka, Sahareya, Žena in Jizah Dafunk.

Ljubljana, Cvetličarna. Nastop Banga Cypher na Hip Hop Reunion 2019. Foto: Milan Njenjić

Ljubljana, Cvetličarna.
Nastop Banga Cypher na Hip Hop Reunion 2019.
Foto: Milan Njenjić

Cela vrsta raperk. Pa jih kdo pozna?

O prvem slovenskem rap komadu obstaja večno vprašanje: Ali so to Banane? Voditelj radijske oddaje Ryhme Kickers na Radiu Študent, organizator Repetkov v Gali Hali in živa knjižnica zgodovine rapa v Sloveniji Jizah Dafunk, je za STA vprašanje poglobil z zagonetko, ali jih je prvi rapal Tomaž Domicelj ali Neca Falk. Če je prva izvedba njena, je namreč Neca Falk "prva slovenska raperka".

Če ni, je prva raperka na Slovenskem članica kolektiva Central Problem Daphne Emeršič. Rime, ki jih je zložila za njihov album 149 iz leta 1996, pa so po njegovih besedah prvi arhivsko zabeležen ženski rap, ki je posnet na nosilcu zvoka.

V poznih 90. letih, ko je bilo snemanje albumov za ustvarjalce velik finančni zalogaj, je na kompilaciji Five Minutes of Fame, na kateri so se predstavili najboljši raperji takratne scene, priložnost dobila F. B. Za njo sta se na mikrofonu raperskih zabav preizkusili MCjevki Laydee B, ki je rapala v angleščini, in Stashis, za katero Jizah pravi, da je bila verjetno daleč najboljša raperka v Sloveniji.

Na prelomu tisočletja je s štirimi ali petimi komadi, ki niso bili nikoli studijsko posneti, na zabavah rapala Halenka. V istem obdobju so ustvarjale še Triple ass, ki naj bi poskrbele za prvi raperski škandal z nekorektnim prevajanjem besedil. Jizah pa je iz tega obdobja še posebej omenil Nany in Tio ter duo iz Krškega, ki domnevno ni nikoli dosegel Ljubljane.

Problem z oddaljenostjo od ljubljanske scene velja tudi za Korošico Nushy, ki poje in nekaj malega rapa, in multimedijsko umetnico siXren. Slednja se prvotno ukvarja z videomontažerstvom in drugimi oblikami vizualne umetnosti ter po Jizovih podatkih trenutno v Rotterdamu snema svoj prvi raperski album.

Prva ženska, ki je posnela slovenski hip hop album, je MC Katana, ki je leta 2008 posnela Estrogen. Za njo je Fraw Blanka v začetku letošnjega leta izdala svoj prvenec Stranski učinki. Po njej je v poletnih mesecih Masayah izdala H2S04 in septembra še Sahareya predstavila angleški album Improvised colors. Žena, ki poleg Fraw Blanke, Masayah in Sahareye, velja za protagonistko novega vala ženskega rapa, je STA zaupala, da tudi ona pripravlja svoj prvi album.

Protagonistke novega vala ženskega rapa

Slovenija je aktualni štirici natančneje prisluhnila po Hip Hop Reunionu leta 2019. Organizator dogodka in raper Mrigo jih je prepoznal kot noviteto in jih povabil k snemanju cypherja in otvoritvi večera. "Ko smo izvedele, da bomo otvorile dogodek, smo dobile idejo, da bi s šovom sezule ljudi tako, da na oder pripeljemo še goro plesalk," je povedala Fraw Blanka, na kar je Sahareya dodala, da jo je nastop navdal z "revolucionarnim občutkom".

Kljub temu, da je po dogodku med občinstvom zašumela ideja, da bi raperke postale kolektiv, je vsaka nadaljevala s potjo, ki si jo je zastavila pred tem dogodkom. Najmlajša med njimi, Masayah, je svoj prvi raperski komad Verjemi vase posnela pri 16 letih v Studiu Tartini. Od malega ustvarja tudi Sahareya, pri čemer ji je v veliko oporo brat Sunny Sun, s katerim redno nastopata na festivalskih odrih.

Žena je z rapanjem začela v srednji šoli, ko je spoznala, da ji rap omogoča, da prek glasbe veliko pove. Za STA je še dodala, da je lažje, "če imaš zraven sebe nekoga, ki ti dokaže, da je vse, kar moraš storiti, to, da se usedeš in samo začneš". Dokaz je Fraw Blanka, ki je s pisanjem začela pri tridesetih letih, ko jo je, kot je povedala za STA, "druženje z rap folkom spravilo do mikrofona".

Kaj, kako in zakaj povedati in kje sem tukaj jaz?

Osnovni namen rapa je, da nekaj sporoča, ali kot pravi Jizah, se mora raper najprej vprašati "kaj povedati, kako povedati, zakaj povedati in kje sem tukaj jaz".

Sahareya je za STA povedala, da v njenih verzih prevladujejo osebnoizpovedne misli, ki bolj kot zunanje okolje in situacije reflektirajo njen notranji svet. Morda se podobno kot pri Ženi zaradi nedirektnosti zdi, da ne naslavljata družbenih tematik, a je po besedah Fraw Blanke ravno osebno tisto, kar je najbolj politično.

Slednja se najpogosteje ukvarja z različnimi niansami jeze "nad tem, kako je biti ženska v tem svetu", in nad določenimi temami, ki jih doživlja zaradi svojega spola. Poleg boja za pravice žensk pogosto naslavlja antikapitalizem in kritiko sistema.

Tako kot Fraw Blanka tudi Masayah družbi pogosto neposredno nastavlja ogledalo. V zbirki uporniške poezije H2S04, ki jo je pripravila z jezikoslovcem Igorjem Saksido, je izsek: "Tisti dan, ko ne čutim diskriminacijo. In tisti dan, ko ne plačam za menstruacijo."

Položaj žensk na slovenski rap sceni

O položaju žensk na slovenski rap sceni se ne govori, ker se načeloma hip hop pri nas s tem, kot je povedal Jizah, da je nekdo nekaj več glede na spol, ni nikoli ukvarjal. Po mnenju intervjuvank je to le delno res, saj so kljub sprejemanju raperskih kolegov deležne opazk, kot so "rap ni za ženske", "itak, da si prišla tja, če si ženska" in "lahko bi vam ventilator malo bolj pihal pod kiklo". Komentarji so dober pokazatelj tega, da niso vsi poslušalci hip hopa v Sloveniji pripravljeni na ženske, ki brezkompromisno stopajo na odre.

Nekatere pred občinstvo stopajo s pomislekom, ali so njihova oblačila primerna, da ne bodo njihovega telesa postavili pred intelekt. Druge se na to požvižgajo in svoje telo uporabljajo kot orodje upora. Vse pa se strinjajo, da se s tem ne bi ukvarjale v tolikšni meri, če bi bile moški.

Če bi bile moškega spola, ne bi bile deležne kritike, da so preveč moške, ker je moškost v rapu cenjena. Ker so ženske, ima ženskost v rapu meje sprejemljivega; da besedilo ne bi zvenelo osladno, prenežno, premelodično... Kot pravi Fraw Blanka: "V rapu ni prostora za vso ženstvenost," a si želi, da bi bila.

Žena je še dodala: "Ne morem govoriti kot moški, ker kot prvo to nisem, kot drugo pa, zakaj bi govorila kot moški, če imam nek svoj nazor?" Sogovornice se strinjajo, da je žensko univerzalno, ne glede na seksistične opazke.

Ali rap v tem okolju sploh lahko živi?

"Slovenska rap scena je zaznamovana z začetniki rapa, kar seveda ni nujno slabo. Veliko tega sem poslušala in posledično veliko odnesla. A se mi včasih zdi, da scena posledično peša v razvoju," je povedala Žena. Tako kot ona si tudi Sahareya želi razcveta, saj na sceni pogreša več eksperimentalnosti in univerzalnosti. "Zakaj ostajati v škatli? Poskusimo različne stvari, mešati old school in new school, upati si biti čuden in izstopati, a še vedno zveneti profesionalno," je povedala.

Jizah je mnenja, da je večji problem to, da smo Slovenci v vsem postali sredinski. "V vsem malo počakamo, da ne bi naredili napake," je povedal in dodal, da so sredinski tako slovenski mediji kot politiki kot celoten prostor in to se, kot meni, novi generaciji pozna tudi v rapu.

Ker si glasbeniki bolj od nagovarjanja specifične publike želijo uspeha in predvajanja, so izdelki vedno bolj mlačni in neopredeljeni. Morda tudi zato, ker je v današnjih časih strogo obsojan kakršenkoli napad na človekove pravice in svoboščine, od česar se je rap v preteklosti hranil in bil zaradi tega tudi priljubljen.

Gentrifikacija in komercializacija rapa

"Če v rapu lahko slišim Dalmacijo, menim, da moraš še vseeno spoštovati, od kod rap prihaja. Si res tako zelo belsko opral rap, da nima več veze s svojimi koreninami? Belci radi prevzemamo kulture. V Sloveniji, kjer so temnopolti v veliki manjšini, pa je to še lažje narediti," meni Fraw Blanka.

Ko se rap gentrificira, se tudi komercializira, ker umetniki za zaslužek in ugled vse več časa posvečajo grajenju svoje persone, ki pogosto sloni na promociji prek družbenih omrežij in ne na kakovosti glasbe. Prišlo je celo do tega, da si mnogi želijo postati raperji, ker se jim to zdi dober imidž za blagovno znamko, ki jo delajo iz sebe, in brez kakršnegakoli umetniškega vtisa proizvajajo množice komadov, ki kmalu pristanejo na pokopališču glasbene zgodovine.