Miha Kovač za STA: Frankfurtski sejem ne sme biti konec, ampak šele začetek zgodbe

Če začneva optimistično. Zdi se, da sta se ministrica za kulturo Asta Vrečko in zdaj že nekdanji direktor Javne agencije za knjigo (JAK) Dimitrij Rupel glede priprav na Frankfurtski knjižni sejem strinjala vsaj v eni točki, da je vaš prevzem vloge programskega vodje dobra izbira. Kot sokuratorja ob nemškem kolegu Matthiasu Göritzu sta že odstopila Amalija Maček in Igor Grdina, kako da ste nato vi prevzeli za marsikoga nehvaležno nalogo?

Mesto kuratorja sem prevzel prvega junija. Moja perspektiva je samo ena in to je perspektiva frankfurtskega knjižnega sejma in vprašanje, ki me edino zanima, je, kako tam čim bolje, čim bolj učinkovito predstaviti Slovenijo oziroma slovensko knjižno produkcijo.

Na to mesto me je povabil Dimitrij Rupel, prej sem bil član njegove frankfurtske, posvetovalne komisije, mislim, da tudi edini, ki je imel izkušnje s Frankfurtom. Na tem sejmu sem bil namreč dvaintridesetkrat. Poudariti velja, da to ni festival književnosti, ni kongres literarnih zgodovinarjev, ni tekmovanje za najlepšo, najboljšo in najpametnejšo knjigo, napisano v posamezni državi, ampak je v prvi vrsti poslovno srečanje založnikov z vsega sveta, ki ga spremljajo številni strokovni dogodki. Sejem se čez vikend odpre za splošno javnost, njej so tudi namenjeni številni literarni dogodki na različnih lokacijah v mestu in kar nekaj kulturnih dogodkov, ki jih organizira država gostja.

Cilj vseh držav gostij je, da utrdijo ugled svoje knjižne produkcije in pozitivno vplivajo na prodajo knjižnih del v tujino. Zato se je treba frankfurtskega projekta lotiti pet, šest let prej, kar je naredila tudi Slovenija. Takratna vodja JAK Renata Zamida je organizirala številna mreženja med slovenskimi in tujimi založniki, JAK je začela financirati izobraževanja o tem, kako se prodaja avtorske pravice v tujino, potekale so delavnice za prevajalce iz slovenščine v tuje jezike. Podpirali so gostovanja slovenskih avtorjev v tujini, s čimer so avtorji postali tudi bolj seznanjeni, kako založniški mehanizmi sploh funkcionirajo.

In kakšen je rezultat teh naporov?

V 90. letih prejšnjega stoletja smo denimo imeli v povprečju okrog 60 prevodov na leto v tuje jezike, ki so jih v glavnem dogovorili avtorji in prevajalci, kar pomeni, da je šlo praviloma za izrazito nekomercialne izdaje. V zadnjih treh letih pa je število prevodov slovenskih knjig skočilo na 200 letno, o večini prevodov pa se dogovorijo založbe, kot je to v navadi pri poslu s knjigami. Ta številka sama po sebi ni slaba, je denimo samo pol manjša od finske, kjer je tradicija prodaje pravic v tujino precej daljša. Bi pa si seveda želel, da bi več knjig slovenskih avtoric in avtorjev izšlo pri bolj uglednih tujih založbah, kot izhajajo zdaj.

Domačo stroko zelo vznemirja program predstavitve, če sledimo splošnemu sentimentu, se zdi, da je veliko avtorjev in založb užaljenih, nergavih, fatalistično razpoloženih. Govori se o nekakšnih seznamih, na katerem so privilegiranci in podobno. Kakšna je torej programska knjižna usmeritev?

Bom zelo jasen. Nikakršnih spiskov ni, je samo bibliografija prevodov slovenskih avtorjev v tuje jezike in to bo osnova za pripravo programa. To pomeni, da bodo v frankfurtski program uvrščeni predvsem ali pa samo tisti avtorji, ki imajo prevode v tuje jezike; posebno pozornost bomo seveda namenili prevodom v nemščino. Tako je tudi zato, ker pravila frankfurtskega sejma pravijo, da mora država gostja imeti v paviljonu razstavljene predvsem prevode del svojih avtorjev v tuje jezike, in če se tega ne bi držali, bi pač izpadli kot vaški posebneži.

Glede števila prevodov imamo nekaj izjemnih avtorjev, predvsem v starejši generaciji. Absolutni zmagovalec je Slavoj Žižek, ki ima več kot 1000 prevodov v tuje jezike, v zadnjih treh letih več kot 60. Poleg Žižka so najbolj prevajani še Drago Jančar in Evald Flisar z nekaj sto prevodi, med avtorji otroških knjig pa v zadnjih letih prednjači Helena Kraljič, zelo visoko je tudi Lila Prap.

Uporabil bom nogometno metaforo: ko gremo v Frankfurt, gremo na neke vrste svetovno prvenstvo in jasno je, da državne reprezentance ne bom sestavil iz igralcev, ki igrajo v NK Limbuš ali NK Pekre, ampak bom vzel predvsem tiste, ki igrajo v najboljših klubih. In to so seveda tisti avtorji, ki imajo največ prevodov. Pri tem predvidevam, da bom naredil tudi nekakšno generacijsko ločnico: starejše avtorje z največ prevodi bomo predstavili na nekaj elitnih dogodkih, mlajše avtorice in avtorje, ki se na tuje trge šele prebijajo, pa bomo poskušali poslati na kar se le da veliko dogodkov in jim pomagati do čim večje vidnosti.

Saj ravno to so očitki, da se bo slavilo velike ali privilegirane, ki bodo tudi tokrat v soju žarometov.

Pri nas vlada čudaško prepričanje, da nas bo, zato ker bomo častna gostja, v Frankfurtu čakala izjemna množica obiskovalcev, in da bo vsak, ki ga bomo pripeljali, v središču javne pozornosti. Da je to tako rekoč priložnost za neznane slovenske avtorje. To je popolna iluzija. Kot rečeno, lahko država gostja v paviljonu razstavi samo prevedena dela svojih avtoric in avtorjev. Avtorji s prevodi so s tega zornega kota res privilegirani - a privilegirani so zato, ker so jih izbrali tuji založniki, izbrali pa so jih zato, ker so dovolj zanimivi za tuji trg. Moje delo je zato relativno nezahtevno, saj so mi material, s katerim delam, presejali drugi, daleč stran od slovenskih zdrah in kuhinj.

Sicer pa bo naš največji problem, kako našim avtorjem in dogodkom zagotoviti vidnost. Če poteka normalen sejem, ko ni pandemičnih ali vojnih razmer, je v Frankfurtu, na največjem knjižnem sejmu na svetu, več kot 200.000 obiskovalcev, ki imajo na voljo 4000 dogodkov, država gostja jih ima običajno 200. Če dogodki države gostje niso takšni, ki bi pritegnili zanimanje mednarodne založniške javnosti in/ali nemških obiskovalcev, na njih ni nikogar. Med slovenskimi avtorji so trije, štirje takšni, ki imajo svoje občinstvo tudi v Nemčiji, problem pa nastane pri vseh ostalih. Rešitev je na prvo žogo enostavna: naše dogodke bomo organizirali tako, da bodo na njih skupaj nastopali slovenski in nemški avtorji, ki bodo pritegnili nemško občinstvo, hkrati pa slovenske avtorje umestili v nemški prostor.

Zelo sem vesel, da pri sestavljanju programa kot svetovalka in sokurator sodelujeta Amalija Maček in Matthias Göritz, ki sta izjemna poznavalca nemške knjižne scene in tam poznata ogromno ljudi, ki nam pomagajo prepričevati nemške avtorje k sodelovanju. Brez njiju programa kratko in malo ne bi bilo mogoče sestaviti.

Pa ta kombinacija deluje? S programa letošnjega sejma je jasno, da ste jo deloma že preizkusili.

Da, tak pristop smo testirali na pravkar končanem sejmu. Nataša Kramberger je bila denimo v dialogu z zelo znano podnebno aktivistko Luiso Neubauer, pogovor pa je vodila novinarka Tageszeitunga Doris Akrap in na tem dogodku smo imeli povsem poln razstavni prostor, okrog 60 ljudi. V Hiši knjig, ki je v starem delu mesta, na osrednjem trgu, je bral Milan Dekleva z nemško pesnico Silke Scheuermann, tam je bilo 20 ljudi, kar je dober obisk za pesniški dogodek v Nemčiji neznanega avtorja.

Tam, kjer pa so brali le trije slovenski avtorji, v občinstvu razen njihovih nemških založnikov in nekaj prijateljev iz vodstva sejma ni bilo nikogar. Moramo pritegniti pozornost in očitno jo bomo najlažje tako, da bodo naši avtorji imeli zanimive nemške sogovornike! Od te točke naprej si bomo seveda pomagali še z nemško PR agencijo, ki dobro pozna tamkajšnje novinarje, jih oskrbuje z informacijami in nam svetuje. Zelo računamo tudi na slovenske založbe, ki delujejo v tujini, saj imajo tudi one pomembne zveze in lahko za uspeh projekta naredijo ogromno. V naslednjih mesecih bomo program intenzivno usklajevali tudi z njimi.

Kaj pa strokovni del?

Vsekakor bi se radi predstavili kot država, ki zna odpirati prave strokovne založniške teme. Tako bomo vzeli pod drobnogled založništva v majhnih državah. O tem bomo razpravljali s kolegi z Baltika, iz Skandinavije in jugovzhodne Evrope, s posebnim fokusom oziroma poudarkom na inovativne pristope pri uvajanju novih tehnologij in pri uveljavljanju njihovih avtorjev v tujini.

Ker bodo vsi ti ljudje že itak v Frankfurtu, bo ta sklop poceni, ima pa lahko velik učinek na boljšo vidnost Slovenije med strokovno založniško javnostjo. Odprli bomo tudi temo književnega branja v dobi zaslonov. Frankfurter Allgemeine Zeitung je po končanem sejmu prav o tem pisal v komentarju na prvi strani, v njem so že omenili, da se bo tej temi prihodnje leto posvetila Slovenija. In to na podlagi dveh stavkov, ki sem jih povedal na novinarski konferenci, kar pomeni, da je to najbrž res univerzalna, nadnacionalna tema. Skratka, naš cilj je, da drugo leto odpremo nekaj splošno zanimivih vprašanj pod slovenskim dežnikom - in seveda tudi s tem posredno povečamo vidnost naših avtorjev.

Ko vas poslušam, se mi ne zdi, da ste prevzeli propadli projekt. A težave verjetno obstajajo, tudi s kohezijskimi sredstvi, bojda smo prva država, ki se je kot častna gostja priklopila na ta vir financiranja?

Seveda ne gre za propadli projekt, daleč od tega, vse države gostje so delale finiš programa v zadnjem letu, saj so v igri tudi knjige, ki bodo v prevodu šele izšle. Pravkar končani sejem in pozitivne reakcije v nemških medijih so nam dale še dodaten zagon. Kar zadeva financiranje, je to bolj vprašanje za v. d. direktorice JAK Katjo Stergar, a vsekakor lahko povem, da so kohezijska sredstva nočna mora s svojimi pravili in res zapleteno administracijo.

Če bi lahko zavrtel čas nazaj in imel vpliv na odločanje o financiranju projekta, bi koheziji odločno nasprotoval. A imamo tudi skrbi, ki so po svoje sladke. Veste, kaj je trenutno naše res ozko grlo? Premalo odličnih prevajalcev iz slovenščine v nemščino. Naj vam navedem banalen problem. Klett-Cotta, ki je ugledna nemška založba in del multinacionalke ter lahko marsikaj naredi za svojega avtorja, je kupila avtorske pravice za Sto let slepote Romana Rozine, ki obsega več kot 500 strani. Zdaj bo to prevajala ena oseba, ki bi v tem času lahko prevedla tri krajše knjige! (smeh)

V času priprav na gostovanje so potekale prevajalske delavnice, a očitno v premajhnem obsegu. Če bi šlo vse po sreči in bo projekt častne gostje uspešen, bi prevajalcev potrebovali še toliko več!

O tem je težko soditi, dober prevajalec se dela leta in leta. Tu imata že nekaj let izjemno pozitivno vlogo moja programska sodelavca Matthias Göritz in Amalija Maček, ki nista le odlična prevajalca, ampak tudi ogromno časa in energije porabita za vzgojo novih prevajalskih generacij. Moramo pa tu narediti še en miselni preskok. Ni namreč res, da bo v trenutku, ko bo naslednjega oktobra Frankfurta konec, vsega konec tudi za slovenske avtorje in založnike. Takrat bi se vse skupaj v resnici moralo šele dobro začeti. Verjamem namreč, da bomo s tem gostovanjem odprli še nekaj vrat za prodor na tuje trge.

Če po letu 2023 ne bomo imeli sistematičnega mehanizma za podporo prevajanju slovenskih del v tuje jezike, če ne bomo še naprej podpirali mreženja med našimi in tujimi založniki in če ne bomo skrbeli za razvoj prevajalcev, bomo vse, kar smo vložili v to gostovanje, vrgli stran. Če pa bomo delali pametno, ne bomo le ohranili relativno visokega števila prevodov, ampak se bodo vsaj nekateri pojavljali tudi pri uglednih založbah.

Če znova uporabim nogometno metaforo, če recimo roman Florjana Lipuša izide pri eni najbolj uglednih nemških založb Suhrkamp, je za naše gostovanje na sejmu približno tako, kot če bi imeli v nogometni reprezentanci nekoga, ki igra za Bayern. Trenutno je teh slovenskih igralcev na svetovnem knjižnem trgu malo. Če jih bo pojutrišnjem nekajkrat več, bi se finančni vložek 4,2 milijona v projekt Frankfurt 2023 relativno hitro povrnil.

Dober primer je Finska, ki je bila država v gosteh leta 2014, tudi oni so v času svojih priprav podvojili število prevodov. Finski založniki in avtorji danes zaslužijo okoli štiri milijone s prodajo avtorskih pravic v tujino! Če bomo mi nekaj primerljivega dosegli v naslednjih sedmih, osmih letih, bo naš cilj dosežen. Naslednja izjemna priložnost, mimogrede, bo častno gostovanje na sejmu otroških knjig v Bologni 2024, kjer trenutno hodimo po robu, saj za ta dogodek še ni odobrenih financ.

Vaša prva služba je na fakulteti, pravite, da delo kuratorja opravljate v prostem času. Dela je ogromno, razmere vseeno ne idealne, je tudi kar nekaj razprtij, nenazadnje je Rupel kot direktor JAK odstopil. Delate tudi na nekakšen emotivni pogon?

Z Dimitrijem Ruplom sem v resnici korektno sodeloval. Včasih se o čem seveda nisva strinjala, a sva o programskih rečeh vedno skušala najti kompromis. Večji problem je bila operativa, saj smo zaradi prepoznega reagiranja še vedno brez hotela prihodnje leto, kar je zaradi izjemnega navala obiskovalcev resen problem, izgubili smo tudi nekaj prizorišč v mestu, ker smo jih prepozno rezervirali. To je pač delo za izkušene kulturne menedžerje, predvsem pa za relativno mlade ljudi z dobro kondicijo in debelo kožo. A pustimo preteklost pri miru in se osredotočimo na prihodnost. Sam si želim, da bi lahko sodeloval s čisto vsemi, ki lahko karkoli dobrega prispevajo k projektu.

Morda bo zvenelo malce patetično, ampak ko sem šel leta 1988 prvič v Frankfurt, smo imeli na jugoslovanski stojnici dve polici slovenskih knjig. Nihče nas ni obiskal. V enem kotu so sedeli Srbi in kadili, v drugem kotu Albanci in kadili, v tretjem pa malce skrušeni Hrvati, potem pa je bilo tu še nekaj slovenskih založnikov, ki so tekali naokoli in skušali sklepati posle, četudi niso dobro vedeli, kaj in kako. Bilo je temačno, sivo in dolgočasno. Po 35 letih smo država gostja, tisti dve polici pa sta zrasli v paviljon z 2000 kvadratnimi metri! To se mi zdi res izjemen korak naprej za knjižno Slovenijo in tu enostavno ne smemo zamočiti, ker bi izdali vse tiste, ki so zaslužni, da smo prišli do sem. To je moj glavni motiv.