Jana Bauer za STA: Dandanes knjiga tekmuje s tehnologijo, ki je zasvojljiva

Jana Bauer (1975) je diplomirala iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Zaposlena je pri reviji Sodobnost, od leta 2012 kot glavna urednica. Je avtorica več del za otroke in mladino. Romanu Izginjevalec čarovnic, ki je bil nominiran za večernico, so sledila dela Čarobna beseda, V deželi medenjakov, dve knjigi Detektivskih prigod Fokusa in Kolumne, Groznovilca v Hudi hosti, Groznovilca in divja zima, Ding dong zgodbe, za katere je leta 2020 prejela nagrado desetnica, in Kako prestrašiti pošast, ki se je leta 2020 uvrstila v katalog Belih vran. Njeno doslej največkrat predeno delo je Groznovilca v Hudi hosti, pravice zanj so bile prodane v 17 držav.

V utemeljitvi nagrade Kristine Brenkove piše, da je besedilo slikanice Kako objeti ježa mogoče razumeti kot tematizacijo osamljenosti, nasprotja med samozadostnostjo ali samozagledanostjo in skrbjo za drugega. Se da ježka razumeti tudi kot ranjeno osebo oz. otroka, ki z obrambnimi mehanizmi podi druge proč od sebe, čeprav si v resnici želi bližine oz. objema?

Ker je v moji Groznovilci eden od osrednjih junakov prav tako jež, sem morala paziti, da si ježa ne bi bila preveč podobna. To niti ni bilo težko, saj je dinamika tokratne slikaniške zgodbe sama ponujala lik ježa, ki bode, v hipu obupa pa se uleže, pomoli vse štiri od sebe in se ne gane več. Ježeva predzgodba zagotovo skriva osamljenost, morda tudi zapuščenost in druge rane, saj je obupal do te mere, da sam ni sposoben narediti ničesar več. Na drugih je, da se zanj borijo, ga postavijo pokonci, mu uresničijo to silno, strašno željo.

Vendar se mu večina živali na daleč ali z izgovori izogne. Potem pa pride Pipe lisjak, deček v kostumu lisjaka. Zakaj je preoblečen v lisjaka? Morda zato, ker se želi skriti med živalmi. Od kod je? Kje je njegov dom? Ne vemo. Vemo pa, da je edini, ki kljub bodicam, kljub ježevemu obupu in na videz nemogoči nalogi obstane, ostane in pomaga. Poskrbi za ježa. In ta plemenita gesta, ki Pipeta lisjaka stane skoraj življenja, premakne tudi ježa. Obup izgine, ostane le še skrb za drugega, to je trenutek, ko obrabni mehanizmi niso več učinkoviti, ko mora tudi jež preseči samega sebe. V življenju so taki trenutki redki, a se zgodijo.

Slikanico sta ustvarila skupaj s priznanim ilustratorjem Petrom Škerlom. Žirija tudi pri tem sodelovanju ni skoparila s pohvalami: "Gre torej za uspešen spoj likovne in besedne govorice, ki druga drugo nadgrajujeta, s tem pa soustvarjata likovno-besedni monolit." Ste avtorica več knjig za otroke, kakšen je po vašem mnenju ključ, da se zgodi uspešen likovno-besedni monolit?

V prvi vrsti mora tekst navdihniti ilustratorja. Dolgo sem odlašala, preden sem Ježa poslala Petru Škerlu. Zdelo se mi je, da bi mu lahko bil blizu, vendar si kot avtor vseskozi negotov. Pravzaprav sem računala na to, da se ne bo lotil nečesa, kar bi se mu zdelo povprečno, kajti povprečnih knjig je že preveč. Bil je navdušen in jaz sem si oddahnila. Ko prebiram in pregledujem številne slikanice, imam občutek, da prej dosežeš enovitost med besedilom in podobo, če se zgodba in podobe izrišejo v eni glavi, ko gre torej za avtorsko slikanico. Pa vendar me tolaži dejstvo, da je vseeno veliko takih monolitov, pri katerih se besedilo avtorja in podobe ilustratorja ujamejo in nastane vrhunska slikanica, s katero odrastejo generacije. Ključa ni. Če bi bil, bi vsi delali po njem.

Ste tudi urednica in založnica. Lani ste bili razglašeni za naj osebnost založništva. Znani ste po snovanju vrste projektov za spodbujanje branja, celo za vrtčevske otroke. Po raziskavah večina Slovencev ne bere prav veliko literature. Čemu vi pripisujete to dejstvo?

Dandanes knjiga tekmuje s tehnologijo, ki je zasvojljiva. In to seveda vsepovsod, ne samo v Sloveniji. Kot pravi Nicholas Carr v knjigi Plitvine, internet polaga pred nas jed za jedjo in vsaka je sočnejša od prejšnje, da med grižljaji komaj zajamemo sapo. Spomnim se, da je na londonski podzemni v času pred iPhoni vsak drugi potnik držal v roki knjigo. Danes vsi poganjajo zaslončke. Kdo ve, morda pa kateri od njih tudi bere literaturo.

Naravno stanje človeških možganov je raztresenost in lažje je brskati po telefonu kot brati. Branje zahteva osredotočenost in disciplino, ki jo je treba gojiti. Pred časom je na debati o spletnih literarnih revijah urednica ene od njih povedala, da so pri njih najbolj brani seznami. Če bralci spletnih literarnih revij najraje berejo sezname, kdo bo čez desetletja sploh še zmožen prebirati Prousta, Orwella ali Kosovela? Prebirali bomo le še sezname s knjigami, ki bi jih morali prebrati.

Če se še malo navežem na Carra, je nevronom in sinapsam v naši glavi povsem vseeno, kako kakovostne so naše misli. Knjige so skozi zgodovino velikokrat pripadale eliti, ki je imela do njih dostop. Vse bolj se spet nagibamo k temu. S to razliko, da so danes knjige dostopne vsem, a se vse manj bralcev odloča zanje.

Bralec se je vzgajal skozi zgodovino in naša naloga je, da se vzgajamo še naprej. Eden meni najljubših projektov, s katerim diham že od vsega začetka, je Naša mala knjižnica. Z njim skušamo negovati ustvarjalnost in otroško radovednost, ki se ob branju porajata. Vsako leto se projektu pridruži več slovenskih šol. Zaživel je tudi na Hrvaškem in v nekaterih drugih evropskih državah. Kar me spominja na to, da imamo bralci svojo skupno domovino Knjigo in prav je, da se domoljubno zavzemamo zanjo.

Slovenija oz. slovenska književnost se bo imela prihodnje leto priložnost celovito predstaviti na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Več vaših del je bilo prevedenih v tuje jezike. Je jezik literature po vašem mnenju univerzalen ali ga omejujejo družbene-politične okoliščine bralca?

Jezik dobre literature lahko nagovori vsakega od nas. Neki nemški agent je pred leti razlagal, da morajo nemški bralci najprej prepoznati Slovenijo kot turistično destinacijo, šele potem bomo kot izvozni artikel lahko izvažali tudi literaturo. Da bi bilo smiselno pisati najprej o tranzicijskih temah, o eksotiki, ki jo nemški bralec od nas pričakuje, univerzalne teme pa so rezervirane za velike pisatelje velikih narodov. Česa bolj neumnega o pisanju literature še nisem slišala. Groznovilca je denimo brez težav izšla pri ugledni nemški založbi Fisher Verlag kot tudi v številnih drugih državah, na primer v Mongoliji in v Indoneziji.

Prej navedene misli niso le večvrednostni kompleks velikih narodov, opazne so tudi pri nas, ko gre za literarno govorico nam manj znanih kulturnih okolij. Če ne poznamo zgodovine in tradicije neke dežele, se nad teksti včasih vsevedno povzdigujemo, namesto da bi se vanje poglobili. Družbeno-politične okoliščine bralca, še bolj pa njegova razgledanost in osebni bralni zemljevid so seveda pomemben dejavnik pri razumevanju prebranega.

Evropsko subvencioniranje prevodov je s svojimi razpisi uspelo nekoliko odpreti polknice našega zanimanja. K nam je pripeljalo kar nekaj literature iz t.i. majhnih jezikov. Zdi se, da se počasi, res počasi, začenjamo zavedati skupne evropske identitete, ki jo ob večjih sestavlja tudi mnoštvo manjših narodov in njihova kultura, literatura. Jezik Evrope je jezik prevajanja. Upam, da bosta sejma v Frankfurtu in Bologni še bolj odprla vrata tudi slovenski literaturi, da bo lahko pokazala svojo univerzalnost.

Ste soproga pisatelja Evalda Flisarja. Kako je sobivati z nekom, ki prav tako ustvarja v polju literature? Verjetno je prvi bralec vaših besedil?

Z Evaldom sva drug drugemu že dolgo prva bralca. Fino je imeti nekoga, s komer lahko preverjaš ideje in debatiraš o razpletih zgodb, če si pisatelj. Včasih je naporno, še zlasti ko je zgodba končana in nastopi čas urejanja. Takrat so dnevi lahko tudi burni. Jaz njemu očitam, da premalo prebira mladinsko literaturo, on meni, da jo preveč, v upanju, da bova zaščitila dele besedila, ki se drugemu zdijo odveč. Toda na koncu vendarle doseževa soglasje in največkrat v veliki meri sprejmeva predloge drug drugega. Se pa Evald mojih nagrad vedno razveseli veliko bolj kot svojih.