Grlić: Film živi v trikotniku med režiserjem, platnom in gledalcem

Režiser, scenarist, profesor in pisatelj Rajko Grlić se je rodil leta 1947 v Zagrebu. Podpisuje se med drugim pod 11 igranih celovečernih filmov, štiri dokumentarne celovečerce, 16 kratkih filmov in 14 televizijskih dokumentarcev. Njegovi filmi so bili nagrajeni na najbolj znanih svetovnih filmskih festivalih. Je ustanovitelj in dolgoletni umetniški vodja filmskega festivala v Motovunu ter Imaginarne filmske akademije v Grožnjanu.

Predaval in gostoval je na več kot 50 univerzah v ZDA in Evropi, kjer je in še vodi številne mojstrske delavnice. Univerza v Ohiu, kjer predava, mu je podelila najvišji profesorski naziv - Eminent Scholar. Je tudi častni doktor Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici.

V Slovenski kinoteki se je začela retrospektiva vaših filmov s prvim celovečernim filmom Kar bo pa bo. V vaši avtobiografiji Še ne povedane zgodbe izvemo, da je vašo filmsko usodo pravzaprav zapečatil šofer generalnega direktorja Jadran filma Sulejmana Kapića. Je sledilo še veliko podobnih prigod, bi temu lahko rekli naključij, v vašem življenju?

Več tisoč. Ko človek dela filme, se vedno dogajajo neverjetne stvari. Nekaterih si želite spominjati, drugih ne. Tisto sem si želel zapomniti, ker je določilo moje življenje, da je šofer na vprašanje producenta, ali mu je film všeč, odgovoril pritrdilno. Tako sem preživel prvi film in dobil priložnost za nadaljnje delo. Tovrstnih prigod je zelo veliko. Bolj kot filmov se spominjam obdobij, v katerih so nastajali. Gre za tri, štiri leta mojega življenja. Film je samo del, je lepilni trak celotnega obdobja.

Film Samo enkrat se ljubi iz leta 1981 velja za enega vaših najodmevnejših, uvrščen je bil tudi v uradni tekmovalni program mednarodnega filmskega festivala v Cannesu. Pred tem je policija vseeno zaklenila negativ filma in s tem skorajda zapečatila njegovo usodo. Je film rešilo prav to, da se je takrat uvrstil na festival v Cannesu?

Da. To je bila moja karta za barantanje. Ko je policija pogledala film, so rekli, da če bi ga naročili pri ustaški imigraciji, ne bi dobili takšnega filma. Nihče od političnih veljakov si ga ni želel ogledati. A igralka Semka Sokolović-Bertok je uspela s pretvezo doseči, da je takratni predsednik ideološke komisije Ivica Račan film videl. In sem z njim barantal. Cannes nas je rešil. Ko smo naredili film, smo naredili dve kopiji. V poročilu laboratorija je pisalo, da obstaja samo ena, česar policija ni vedela. Prek stevardese sem eno kopijo poslal sestri v Pariz, ki je odšla v Cannes, in ta je sporočil, da smo v uradnem tekmovalnem programu. Časniki so to objavili. Nihče ni vedel, da filma še ni, to je bil čisto absurden trenutek. A ko je film krenil na pot, ga niso mogli zaustaviti. In potem so mi tisti, ki so bili na prvi projekciji in bili proti, po letu in pol podelili Nazorjevo nagrado in govorili bravo. Obrat je bil res velik.

So se mednarodni filmski festivali, kot je Cannes, spremenili od takrat?

Zelo so se spremenili. Mislim, da smo mi takrat živeli v neki iluziji, če imaš dober film, boš prišel na veliki festival. Sedaj mislim, da te iluzije ni več. Sedaj potrebujete velikega distributerja in ogromno denarja, da pridete v Cannes. Cannes je Cannes, vse ostalo so festivali. Dandanes je pri filmu v prevladi denar. Obstaja milijonov festivalov in mali filmi ciljajo prav na te, kjer pa so zelo pomembni postali selektorji. Vidim množico talentiranih režiserjev, ki se poskušajo prilagoditi okusu selektorjev, kar je najhuje, kar se lahko zgodi. Njihov cilj so festivali. Moji generaciji so bili festivali sredstvo za pot v kinematografe. Festivali so služili umestitvi filma, danes so sami sebi cilj.

Ste tudi med utemeljitelji Evropske filmske akademije. Je sploh mogoče primerjati evropsko kinematografijo ter Hollywood ali recimo Bollywood?

Je. Bollywood. To je poseben svet z velikim številom filmov letno in ti filmi imajo občinstvo. Vstopnice so zelo poceni. Ljudje množično gledajo filme. V tej državi, Indiji, kjer je preveč siromašnih, film zanje ponuja vrata v drugi svet. Dobijo za tri, štiri ure sanj. V ZDA je ostal samo veliki hollywodski film, neodvisen film je izginil iz kinematografov. Da prideš v kinematografe, potrebuješ sredstva, za reklamo, da vas opazijo, ki so kar nekajkrat večja od sredstev za film.

Tudi vas so vabili v Hollywood, a se vabilu niste odzvali. Torej niso sanje vsakega režiserja, da bi posnel film za Hollywood?

Niso me pretirano vabili. Ko sem izvedel za pogoje, me ni več zanimalo. Filmi so v celoti v rokah producentov in denarja. Mene ne zanima prodaja režiserske obrti, pač pa rad pripovedujem zgodbe. Zgodbe, ki mene osebno zanimajo.

Ste tako režiser kot scenarist. Kaj je po vašem pomembno za dobro zgodbo in film?

Tu ni recepta. Če bi to kdo vedel... Sam rad pripovedujem zgodbe, to je ena od velikih razlik med današnjo generacijo režiserjev, ki jih bolj zanimajo stanja. In pri zgodbi je najprej pomembno, da tudi vam nekaj pomeni. Meni osebno je morala pomeniti iz več razlogov. Dobra zgodba je osnova.

Kakšno moč ima lahko film?

Mislim, da film praktično nima moči. Ne bo rušil državnih sistemov in ne spreminjal sveta. Če v mraku kinodvorane v usodi nekoga vidite zrcalo svoje usode, če v nekomu lahko prepoznate sebe, potem vam lahko zelo pomaga, takrat lahko enostavno doživite svojo malo katarzo. Mislim, da bi moral film milimeter po milimeter spreminjati ljudi, ne skupin. Če film pripoveduje zgodbo, ki se gledalca nekje dotakne, ta zgodba ostane z njim. Zato mislim, da je občinstvo tako zelo pomembno in sem pristaš kinematografov. Mislim, da je škoda, da se delajo filmi, ki niso za kino. Ker v tem trikotniku med menoj, platnom in gledalcem pravzaprav živi film. In če dam gledalcu možnost, da s tem platnom odide, da ima neko svojo misel, nekaj, kar ga spodbudi k nečemu, to je največ, kar lahko film da.

Kot ste zapisali v predgovoru vaše avtobiografije, "vse dobre zgodbe, življenjske in filmske, je mogoče zvesti na dva obrazca, ali je človek odšel na pot ali pa je tujec prišel v mesto". Oboje velja za vas. Hrvaško ste bili primorani zapustiti zaradi filma Čeruga iz leta 1991. Naslednjih deset let ste bili na Hrvaškem pravzaprav izbrisan filmski ustvarjalec. Kako ste se upirali vsemu temu in če parafraziram Slavenko Drakulić pri tem filmsko preživeli?

Nisem edini in niso me izgnali. Mislim, nihče ni prišel k meni domov in mi rekel, da moram oditi. To je bila moja zavestna odločitev, odločitev moje družine. Prišlo je grdo obdobje ekstremnega nacionalizma, ko je na površje priplavalo veliko dreka. Sam sem vse življenje poskušal imeti distanco do političnega sistema. Nikoli nisem bil član kakšne stranke, bil sem pripovedovalec zgodb. In od tega bi moral odstopiti, ker moja pozicija ni sovpadala s časom, ko so vsi od vas zahtevali, da se opredelite, ali ste za ali proti. Prišli so črno-beli časi. In preprosto sem odšel, kar ni bilo lahko, in začel na novo. Takrat sem se tudi odločil, da se nikoli ne vrnem. A moja soproga je bila vztrajna in sedaj živiva pravzaprav že več let razpeta med Hrvaško in ZDA.

Povezani ste tudi s slovensko kinematografijo. Štiri igrane celovečerce (Čaruga, Karavla, Naj ostane med nami, Ustava Republike Hrvaške) ste posneli v slovenski koprodukciji, tudi s slovenskimi igralci in člani ekipe. Pri že omenjenem Samo enkrat se ljubi ste sodelovali s scenaristom Brankom Šömnom. Matjaž Ivanišin je sorežiral dokumentarni film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba. Letos ste na Festivalu slovenskega filma tudi dobili naziv prijatelj slovenskega filma. Kaj menite o trenutni slovenski filmski produkciji.

Nisem videl slovenske produkcije, tako da bi bilo nesramno, če bi karkoli povedal. A sedaj so mi obljubili, da bom lahko pogledal nekaj filmov. Ko sem še sodelovali pri Motovunu, na katerem so sodelovali tudi slovenski filmi, sem vse pozorno spremljal. V Zagrebu in ZDA pa sedaj ni priložnosti za njihov ogled, za kar mi je žal. Sem pa videl fantastičen animirani film svoje nekdanje študentke iz Nove Gorice, ki je kandidat za evropskega oskarja. Poslal sem ga vsem prijateljem. Božanska zgodba o ženski vagini. Zelo me je razveselil ta film (gre za animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić op. a.).

Kako izbirate igralce za vaše filme? Kdaj ste prepričani, da je nekdo primeren za vlogo v vašem filmu?

Izbiram jih zelo boleče. Tako za njih kot zase. Že na začetku jih opozorim, da bo boleče, če pristanejo na mojo okrutno igro. Igralci so včasih zelo varljivi. Lahko zablestijo s svojo duhovitostjo, na vas naredijo vtis, a ko pogledate na zaslon, tega ni. Iščem zelo dolgo, ker ko opravite izbor igralcev, je narejenih 80 odstotkov filma. In obraz igralcev je tisto, kar na koncu ostane od filma.