Nataša Velikonja za STA: Volja do osebnostne integritete je močnejša od homofobnega terorja

Velikonja je do sedaj objavila sedem pesniških zbirk ter več knjig esejev in znanstvenih razprav ter drugih avtorskih del. Podpisala se je pod prevode knjižnih del lezbične in gejevske teorije in leposlovja, ubeseditev družbene kritike in del na področju teorije arhitekture in oblikovanja. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado.

Pesnica je ikona lezbičnega aktivizma na Slovenskem. Leta 2001 je ustanovila Lezbično knjižnico in arhiv v AKC Metelkova, edino tovrstno zbirko v Sloveniji, ki se posveča študijam LGBT+ skupnosti, spolov in seksualnosti, človekovim pravicam in razvoju slovenskega LGBT+ gibanja.

Njena najnovejša pesniška zbirka Prostor sred križišč je izšla lani pri založbi Škuc.

Pojdimo najprej v preteklost. Vaš pesniški prvenec Abonma (1994) velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko v Sloveniji. Kakšna občutja so vas prevevala takrat? Ste bili veseli in ponosni, je bil morda prisoten strah glede na homofobijo, ki je bila takrat izrazitejša in bolj neprikrita? Je bil ta prelomen trenutek zavestno dejanje ali se je zgodilo spontano, organsko?

Pred letom 1994, pred objavo Abonmaja, sem pisala že precej let, pravzaprav od dijaških in nato študentskih let, objavljala po literarnih revijah, hodila na pesniška srečanja, bila del tedanje mlade pesniške scene, tako da je bil izid prvenca nek logičen iztek. K objavi me je povabil Brane Mozetič, urednik takrat nove založbe Škuc Lambda, ki si je seveda zadal objavljati homoseksualno literaturo, in Abonma je bil v tej zbirki prva samostojna knjiga domače avtorice. Z moje strani ni šlo za neko zavestno aktivistično dejanje, takrat sem namreč šele vstopala v gejevsko in lezbično gibanje, šlo je preprosto za objavo prvenca, ki pa je z umestitvijo v homoseksualno založbo dobil še dodatni kontekst.

Homofobija je bila takrat prav tako izrazita in neprikrita kot je danes, strahu pred njo pa nisem imela ne takrat ne danes. Objava prvenca je predvsem srečen dogodek, je osebni praznik, ni je sence, ki bi lahko zastrla to veselje. In volja do osebnostne integritete je močnejša od homofobnega terorja, niti za hip in nikdar nisem razmišljala, da bi lezbičnost prikrivala, da bi jo zavijala v abstraktne forme. Četudi niti takrat niti danes nisem bila sama, izolirana, četudi sem vedno imela podporo tako v družbenem okolju, tudi v literarnem, kot v osebnem življenju, pa moraš gotovo imeti avtonomen, individualen, močan občutek za upornost, za vzdržljivost, da na osebni ravni zdržiš takšne in drugačne homofobne izpade.

Katere so za vas pomanjkljivosti in prednosti lezbičnega gibanja na Slovenskem in kje je po vašem mnenju prostor za napredek?

Prednosti gibanja so nedvomne bile, če pomislim samo na potek mojega življenja, kjer kot najstnica v prvi polovici osemdesetih let nisem imela nobene ideje o tem, da homoseksualnost sploh obstaja, pa do danes, ko obstajajo javna zavest, zakonska zaščita, javni prostori druženja, kulturna infrastruktura, v formalnem smislu vse. Prav v teh tednih se je doseglo enakost na področju družinske zakonodaje. To je posledica bojev gejev in lezbijk. Politika nikdar ni bila dovolj razsvetljena, da bi sama sprožala pobude in odpirala prostor.

Se je pa samo gibanje v teh desetletjih spremenilo iz različnih razlogov. En je gotovo vstop homoseksualnih tematik preko koncepta človekovih pravic v politično sfero oziroma boj za enakost v pravicah, kjer se je spremenila sama metoda boja, iz civilnodružbenih in kulturnih bojev, ki jih pogosto obeležujejo transgresije, ekscesi, provokacije, kontrakulturna ostrina, k realpolitični, pragmatistični tehnologiji, kjer je dikcija postopnosti in zmernosti popolnoma zmlela razlikovalno pozicijo.

To je danes osrednja podoba homoseksualnega gibanja, ta nek lik meščanskega pravnika, zagovornika, ne pa več kontrakulturne pošasti, ki moti omleden družbeni konsenz in se reži lažni oziroma pogojevani strpnosti. Obžalujem to spremembo v reprezentaciji. Naj spomnim, da je gejevsko in lezbično gibanje izšlo iz kontrakulturne umetniške produkcije, ki je po mojem mnenju najbolje zastopala in danes, kljub formalni enakosti, še vedno najbolje zastopa realen položaj gejev in lezbijk v družbi.

Drug razlog sprememb pa je gotovo sama notranja dinamika v gibanju, kajti kljub mnogim organizacijam to nikdar ni bil pluralen, demokratičen prostor. Mnoge organizacije so usmerile svoje delovanje v prej omenjen pragmatizem in postale birokratske in konformistične, tudi paravan tako imenovanemu roza pranju podobe političnih struktur. Obenem je tudi sama civilna družba, in homoseksualno gibanje ni izjema, pogosto polna avtokratskih stremljenj, egomanij, notranjih čistk, neproduktivnih konfliktov, neposodobljena, ostaja v prijemu omejenih, ozkih perspektiv, kar se nenazadnje izteče v opustošenje. In tu smo danes.

Prostor za napredek? Ne vem, družba se mi zdi stara in provincialna in najbrž je treba vanjo vnesti šok, torej kritiko, izstopiti iz omejenega nabora besed in prastarih konceptov. Kot bi se sodobnost dogajala drugje, in se potem res dogaja drugje, kajti novosti, ki pa so vendarle prisotne tudi v tukajšnjem prostoru in imajo visoko družbeno relevantnost, se dogajajo izven glavnega toka tako imenovanega gibanja, so individualizirane in izolirane. Zaradi tega vidika resnično ne morem reči, da danes sploh obstaja kakšno omembe vredno gejevsko in lezbično gibanje. Obstajajo zgolj neke razsekane platforme, niti kolektivi ne, ki ne le, da med seboj nimajo stika ali vsaj konvergence, temveč so v svojem izrazu v radikalnem zaostanku, delujejo kot neki reminiscenčni obliži. Na žalost, kot pri vseh revolucijah.

Zbirka Prostor sred križišč ima jasno strukturo, narativni lok, od skupnosti, ki to zares ni, oddaljenosti, ednine, do zavezništva, upanja, dvojine, te "upornosti v nevihti". Kaj je vaš recept za tematizacijo ljubezenskih zgodb, ki se izogne sentimentalnosti, klišejem ali pa, po drugi strani, cinizmu?

Recepta gotovo nimam, je pa res, da v ljubezenski poeziji pogrešam konkretno družbeno umestitev, ki bi posledično prinesla tudi demistifikacijo samega koncepta ljubezni. Prav pri homoseksualni literaturi je to očitno: homoseksualna ljubezen je obdana s sovraštvom, v najboljšem primeru z nelagodjem, skratka, družbeni kontekst je v literarnem besedilu nujen, kajti ta družbeni kontekst omogoča oziroma, bolje rečeno, onemogoča ljubezen samo.

Literarni kanon tu pogosto razume poezijo drugače, je konservativen, pesniški jezik je zanj nujno abstrakten, svét, stvarnosti, kontekstualizaciji se izogiba. Poezija, ki govori bolj neposredno, šele bojuje bitke za svoj prostor. Morda je za homoseksualno literaturo sreča v nesreči to, da je vedno obdana z etiketo, da je "aktivistična", kar z drugimi besedami pomeni, da se ji preko te sintagme dopušča - oziroma očita - neposrednost, umeščenost v družbeni kontekst. Druge poetike, poezija izven homoseksualnega konteksta, so še vedno ujete v abstraktno, v kriptograme.

Vendar pa se je v drugih literarnih okoljih ta prelom že zgodil oziroma, če ponovim oceno azijsko-ameriške pesnice Cathy Park Hong izpred par let za ameriško poezijo: "V ameriški poeziji obstaja danes novo gibanje in to ni Kenneth Goldsmith. Obdobja ahistoričnega nihilizma konceptualne poezije je konec in vstopili smo v novo dobo, v poezijo družbenega angažmaja." To novo gibanje, poezija družbenega angažmaja, mnogi ji pravijo tudi hibridna poezija, spajanje družbenih tem, kot so kolonializem, rasizem, homofobija, življenje v diaspori, z lirskim jezikom, je deležno izjemne pozornosti, danes je dobesedno v jedru svetovne literarne pozornosti.

Naj omenim samo Pulitzerjevo nagrado za poezijo, ki sta jo v zadnjih letih prejela denimo afroameriški gejevski pesnik Jericho Brown za pesniško zbirko The Tradition ali Natalie Diaz, ameriška lezbična pesnica staroselskega porekla, za pesniško zbirko Postcolonial Love Poem, ali letošnjo Ameriško državno nagrado za poezijo, ki jo je prejel Martin Espada, portoriško-ameriški pesnik za Floaters, pesniško knjigo o begunstvu, ali prav tako nagrajevanega vietnamsko-ameriškega gejevskega pesnika Oceana Vuonga, prevedenega tudi v slovenski jezik, pa še in še bi lahko naštevala. Tu ni prostora ne za klišeje ne za cinizem.

V eni mojih najljubših pesmi iz zbirke Prostor sred križišč ponazorite, kako bistveno je pisati o sebi, svojem življenju, da se izognemo banalnosti, votlosti. Zapišete: "znova je ona drugi ljudje". Vi, v nasprotju z nekaterimi, že ves čas poudarjate, da ste lezbična pesnica, ker je to del vas, vašega življenja ter hkrati oblika aktivizma. Kako se v tem hrupnem svetu, polnem glasnih in vidnih aktivističnih gest, lahko prepričamo, da ima to moč tudi poezija?

Predvsem poezija ima to moč, je pa tukajšnji literarni prostor to kar nekako potlačil, najbrž zato, ker so tisti, ki definirajo literarni kanon, dobro situirani, od stvarnih problemov razslojene družbe odmaknjeni, odtujeni ljudje, ki se jih družbeni problemi sploh ne tičejo, jih ne zaznavajo, jih ne brigajo. So neka lokalna, etno-folklorna vrsta WASP, naprej pa spuščajo prav tako odtujeno in neproblemsko literaturo. Sam biografski pristop je zaradi prej omenjene spremembe paradigme o tem, kaj je poezija, zato tako pomemben in visoko vrednoten, prinaša nove perspektive, nove zgodbe, nove, živete kontekste, pluralizira družbo, predvsem pa, kar je ključno, preprečuje objektivizacijo, neko zastonjsko empatijo, in na njeno mesto postavlja živeto izkustvo.

O svojih izkušnjah naj nujno pišemo in govorimo člani, članice obrobnih skupin, zatiranih skupin, s čemer se preprečuje vse bolj neverodostojno, a še vedno tako zelo lahkotno kulturno prisvojitev. Ideja o pluralnosti družbe je pogosto skrivenčena, ta pluralnost niso samo različne zgodbe, tematike, ki jih lahko izpisuje kdorsibodi, in pogosto takšen kdorsibodi izpisuje nelastne zgodbe zaradi pomanjkanja samorefleksije in strahu pred njo. Pluralnost družbe smo predvsem različni ljudje, ki te različne zgodbe živimo.

Poezija ima zmožnost pisati o stvarnosti drugače, ni se ji potrebno ukvarjati z jezikovnimi pravili, ki usmerijo perspektivo v nek linearen potek, v neko utrjeno vzročno-posledično razmerje. S tem lahko odpre nove prostore kavzalnosti, povezovanja različnih momentov, razširi spoznavne horizonte. To je lahko prostor izjemne svobode in morda je prav zato poezija danes tako zelo popularna, pobegnila je utrujenim, izpraznjenim govoricam, govoricam brez potence. Tudi aktivističnim.

Zbirko sestavlja množica povednih, visceralnih in urbanih podob, kot je recimo čakanje v lezbični knjižnici, kajenje in pitje kave, hoja po ulicah. Ravnokar sem prebrala esej Hoja Henryja Davida Thoreauja, kjer pravi, da nas ulice, ceste omejujejo, saj je jasno, od kod prihajajo in kam gredo, cilj je že določen. Kontekst vašega pisanja je seveda drugačen, mesto postane lik, ki lahko protagonistko ovije v plašč samote ali pa jo zbližuje z ljubljeno skozi mrežo ulic. Kako sami dojemate ta motiv v vaših pesmih? Lahko mestne ulice nudijo svobodo in zavetje ali pa vsaj vodijo do prostora sred križišč?

Mesto in homoseksualnost sta stara zaveznika, zgodovina homoseksualnih scen in skupnosti je pravzaprav locirana v mesta, kajti mesta so lahko prostor, kjer pobegneš, se izogneš tradiciji, zmanjšaš ali povsem nevtraliziraš njeno moč, vpliv in učinke. V mestu je manj nadzora in torej več svobode in v obdobjih, v katerih je homoseksualnost bila prepovedana ali pa je hudo stigmatizirana in obdana z nasiljem, in ta obdobja tvorijo večino trajanja civilizacije, je to ključnega pomena, da sploh lahko živiš ali pač preživiš. V mestu lažje srečaš sebi podobne, v socialnem smislu, v kulturnem, v ljubezenskem smislu, mesto preprečuje socialno izolacijo, družbeno smrt. Tega se geji in lezbijke še vedno zavedamo, in to ni le intelektualna zavest, temveč fizična, telesna, preživetvena nuja.

Drug vidik pa je seveda sam potek osebnega življenja, ki presega homoseksualni kontekst. Včasih se počutimo klavstrofobično v umeščenosti lastnega življenja, preveč je preteklosti, ne moreš ji pobegniti, znova izumiti svoje osebnosti, živeti neko drugo plat same sebe, se spremeniti, naenkrat se znajdeš v isti tračnici. V mestu je preskok iz nje lažji, saj je mesto konstantno v gibanju, konstantno se spreminja, je dinamično, s tem pa daje podlago, da se spreminjaš tudi sam. In variacij je neskončno. Sem velika ljubiteljica mest, razumem njihove možnosti in prednosti.

Potem ko ste leta 2016 prejeli Župančičevo nagrado, ste v intervjuju za Dnevnik problematizirali integracijski moment, po katerem naj bi bilo nagrajeno delo pripadnice ali pripadnika manjšine dokaz, da živimo v vključujoči družbi. Lezbijke in geji smo civilizacijske pošasti, ste povedali ter opozorili na pomen poudarjanja kritične razlike. Jenkova nagrada zadnja leta slavi dela lezbičnih in gej avtoric in avtorjev. Pomeni to potopitev v močvirje večine ali izplavitev?

Jenkova nagrada, ki so jo v zaporedju prejele tri homoseksualne pesniške zbirke, Sanje v drugem jeziku Braneta Mozetiča, To telo, pokončno Nine Dragičević in moj Prostor sred križišč, je mali kanalček svetlobe v sicer mračni dobi, seveda pa problem ni rešen. Homofobije te tri zbirke ne bodo zdrobile, niti je ne bo zdajšnja pripravljenost Društva slovenskih pisateljev, da nakloni zaporedna priznanja homoseksualnim avtorjem in avtoricam. Lahko pa vse to prispeva k dvigu obče javne zavesti, ki bi potencialno lahko vodila k zmanjševanju homofobije.

Toda naj ostanem realistka, še pogosteje namreč takšen razvoj dogodkov pripelje do reakcije nestrpnosti in nasilja, kjer se reakcionarni blok utrdi in še močneje udari nazaj. Tako da kakšne potopitve v večino ne bo, niti izplavitve, še naprej bomo priča konstantnemu in utrudljivemu procesu konfrontiranja.