Ob podelitvi Jermanove nagrade Anji Naglič: Prevajalski izzivi asociativnega Kracauerja

Anja Naglič je ob prejemu nagrade povedala, da je vesela, da je nagrado dobila ravno za to knjigo, saj se je s Kracauerjem ukvarjala deset let in se ob tej knjigi odločila, da "bo zaključila razmerje z njim". Nagrada se ji tako zdi najlepši zaključek.

Ornament množice je tretje delo nemškega misleca iz prve polovice 20. stoletja, ki ga je prevedla. Pred tem je prevedla že deli Uslužbenci: poročilo iz najnovejše Nemčije (Založba /*cf., 2013) in Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017); prvo je v prevod predlagala sama, za drugo je tudi naredila izbor, pričujočo knjigo je prevedla na predlog Založbe /*cf. Kot je povedala v pogovoru, ki ga je vodil publicist in kritik Rok Vevar, smo Slovenci Kracauerja spoznali pozno; Italijani so ga začeli prevajati že v 70. letih minulega stoletja, v angleščino je bil preveden v 90. letih minulega stoletja.

Kot piše v utemeljitvi nagrade, je Kracauer v esejih, objavljenih v knjigi Ornament množice, razvil samosvojo interpretacijo filozofskih, socioloških, zgodovinskih, umetnostnozgodovinskih in literarnih fenomenov v njihovi interakciji ter ustvaril dragocene dokumente časa v zgodnjem 20. stoletju.

Kot je povedala Anja Naglič, največja težava pri prevajanju ni bila toliko v temah, ki bi bile za nas oddaljene, kot v Kracauerjevem načinu izražanja, še posebej pri esejih, ki so bili v pričujočem delu objavljeni prvič. Vsi eseji so bili napisani med letoma 1920 in 1931, zbirka pa je bila prvič objavljena v začetku 60. let minulega stoletja. Nekateri eseji iz zbirke, ki so bili pred tem že objavljeni, so bili napisani zelo jasno. Pri tistih, ki so bili v pričujočem delu objavljeni prvič, pa je menila, da niso bili uredniško pregledani, niti lektorirani.

Kracauerjevo pisanje je opisala kot zelo asociativno, "zelo preskakuje med temami, prehaja iz konkretnega k abstraktnemu in nazaj, od dobesednih k prenesenim pomenom besed, veliko je tudi dvoumnih mest".

Suzana Koncut se je, kot je povedala, prevajanja Serresovega dela Pet čutov: filozofija mešanih teles lotila na predlog založbe Studia humanitatis, kjer so že nekaj let razmišljali o tem, da bi prevedli eno njegovo delo, "a se je vsako zdelo pretežko". Na koncu so se odločili za pričujoče delo, "ker se je zdelo najlažje, kar pa nikakor ne pomeni, da je lahko". Serres je namreč zelo kompleksen mislec, je filozof in predvsem zgodovinar znanosti, je dodala prevajalka.

Znanost ga je večino življenja intrigirala. Nanjo je gledal na zelo kritičen način, jo je pa tudi poglobljeno poznal. Njegove knjige tako nikoli niso premočrtno pisanje o enem vprašanju, ampak vedno vanje vključuje svoj celovit pogled na znanost, filozofijo, človekovo mišljenje in človeško izkušnjo. Poleg tega je njegov način pisanja izrazito literaren.

V delu Pet čutov je denimo velik del posvečen informatiki in tam Serres uporablja tudi jezik informatike, se poigrava z asociacijami, ki jih vzbuja računalniški jezik in določenih stvari v slovenskem prevodu nikakor ni bilo mogoče speljati. Bil je tudi matematik, vendar matematično in fizikalno izrazje uporablja na zelo filozofski način. Mnogih izrazov niti matematiki ne uporabljajo na ta način, iz nekaterih samostalnikov tudi samovoljno izpeljuje pridevnike, denimo geometralen, ekstremalen, je pojasnila.

Kot eno od težav pri prevajanju je Suzana Koncut izpostavila tudi, da Serres filozofsko znanje uporablja na način, ki je prost avtoritet; v knjigi je uporabil zgolj eno sam opombo. Je pa v delu kar nekaj citatov, ki so kdaj očitni, veliko krat pa gre za minimalno uporab izrazov, terminov drugih avtorjev.