Lenart J. Kučić za STA: Mediji so zelo avtohtoni, vsak je zgodba zase

Objavili ste medijski razpis za leto 2023, s katerim stavite na kakovost, izvirnost in podobno. Lahko pojasnite?

Ta razpis v veliki meri določa in omejuje zakon o medijih, tako da nismo mogli dodajati novih meril. Upam pa, da bomo z nekaterimi spremembami poslali nekaj sporočil o tem, kako si predstavljamo medijsko krajino. Eno izmed pomembnih sporočil je, da želimo iti v smeri vsebinsko nevtralnih spodbud in promocije dobrih praks, ki zajemajo vse medije, ne glede na njihovo vsebino in svetovni nazor. Trenutno kot velik problem opažamo ujetost medijev in novinarjev na dve kategoriji, ki ju politika opredeljuje kot levo ali pa desno, pri čemer to oznako obe strani uporabljata kot zmerljivko, brez kakršnihkoli jasnih meril, kaj to sploh pomeni. Naš namen pa je, da bi začeli raje govoriti o sektorju, o področju, o novinarstvu, profesionalizmu kot takem, o tem, kaj mediji in novinarji potrebujejo pri svojem delu.

Iz prakse vemo, da je ena najbolj koristnih reči za vsako novinarsko redakcijo vzpostavljen sistem preverjanja dejstev. Preverjanje dejstev se je v zadnjih letih nekoliko razširilo, ampak predvsem na ravni projektno financiranih pobud, ki pa skoraj vedno preverjajo informacije ali izjave, ki so že bile objavljene ali izrečene. Problem tega pristopa je, da praviloma zamuja, napačna informacija pa praviloma doseže več ljudi kot njen popravek.

Preverjanje dejstev se nam zdi v obdobju dezinformacij pomembno merilo, ki ga lahko komisija upošteva pri kriteriju objektivnosti obveščanja, pri čemer je za nas objektivnost zlasti faktičnost, zavezanost dejstvom. Hkrati je to tudi sporočilo medijem, da je preverjanje dejstev pred objavo dobra praksa za vse. Ob tem pa je še popolnoma vsebinsko nevtralna, ker je popolnoma vseeno, koga preiskuješ ali kateri svetovni nazor ti je bližje. Če preveriš dejstva, je prispevek boljši.

Je to že korak proti prenovi medijske zakonodaje?

Vse to so neke vrste sporočila, kam hočemo iti. Kot ministrstvo, ki z javnim denarjem sofinancira medije, oziroma medijski pluralizem, imaš ne samo pravico, ampak tudi dolžnost povedati, kaj spodbujaš. Druga točka je sam pojem medijskega pluralizma, pri čemer moram izpostaviti razliko med medijskim glasom in medijskim kanalom. Če na primer neka obstoječa medijska družba poleg radiev začne izdajati še revijo ali nov spletni portal, so to novi medijski kanali, ne pa nov medijski glas. V razpisu pa smo izpostavili željo, da se v slovensko medijsko krajino vključijo še kakšni novi igralci, novi glasovi. Predvsem pa bi radi vsem medijem sporočili - pripravite dobre projekte in jih prijavite na razpis.

Ker sva pri prenovi medijske zakonodaje: je tudi novela zakona o RTV, ki bo predmet referenduma, korak v to smer? Napoveduje se tudi sprememba zakona o STA.

Ta novela nakazuje smernice, ki jih bomo upoštevali pri prenovi medijske zakonodaje. Moramo pa vedeti, da preteklo dogajanje na STA ni bilo predvsem krivda obstoječega zakona, ampak nečesa, kar je z zakonom zelo težko preprečiti. Če nekdo hoče načrtno in sistematično zrušiti neko institucijo, potem skoraj ni zakona, ki bi to lahko preprečil. Vedno se bo našel način za izogib ali zlorabo zakona. Zato ves čas poudarjamo, da je zakon samo okvir, njegovo izvajanje pa je odvisno od politične kulture.

Pri nas imamo sicer izrazito staro medijsko zakonodajo, saj sta bila zakona o RTV Slovenija in medijih sprejeta pred več kot 15 leti, medijski prostor pa se je v tem času močno spremenil. Slovenski medijski zakoni so v najboljšem primeru zastareli, v najslabšem primeru pa slabi ali škodljivi, ker vidimo, da se jih iz različnih razlogov ni moglo učinkovito izvajati. Za primer: imamo ogromno pravil glede medijskega lastništva, poročila evropske komisije pa ugotavljajo, da so skrito lastništvo in koncentracija lastništva poleg vplivov politike na javne medije dva izmed največjih problemov našega medijskega prostora. To kaže na veliko razhajanje med normativi in prakso.

Zato je treba zelo dobro premisliti, kaj vse naj vključuje temeljita prenova medijske zakonodaje. Če so prvi vidik tehnološke in druge spremembe, je drugi vidik dejansko stanje na trgu, ki ga je treba urediti. Potem pa je tu še evropski okvir, ki ga je prav tako treba upoštevati, saj evropska komisija zdaj z načrtovanimi uredbami prvič posega tudi na področje medijev.

Nedavno je bila ustanovljena medresorska delovna skupina za jezikovno politiko. Kaj bo zasledovala ob vseh spremembah, ki jih je prinesla tehnologija?

Pred 20 leti se je zdelo normalno, da nove računalniške tehnologije govorijo angleško. Karkoli drugega je bilo nadstandardno. Danes pa uporabniki upravičeno pričakujemo, da nas bodo naprave in storitve nagovarjale v našem jeziku, naj so to avtomobili, pametni telefoni, računalniki, govorni vmesniki ali televizijske serije. To bi moralo biti samoumevno, ne več nadstandard. In to se mi zdi absolutno smiseln cilj naše jezikovne politike.

V preteklosti sem od blizu spremljal razvoj odprtokodnih programerskih projektov, ki jih je bilo treba posloveniti. Vedeli smo, da tega ne bo naredil nihče namesto nas. Takrat smo se še vsi učili, kako zahtevna je taka naloga, koliko je dela in na kakšen način se je treba lotiti slovenjenja. Predvsem pa smo videli, da gre za kombinacijo različnih pristopov. Od tega, da se neka skupnost uporabnikov sama organizira in nekaj naredi, do tega, da ji morata v nekem trenutku država in politika omogočiti ustrezno podporo, ki ni nujno finančna, ampak bolj diplomatska.

V primeru Microsofta pred leti smo videli, da so bili pripravljeni prevesti glavne izdelke v slovenščino. Tega niso prepoznali samo kot konkurenčne prednosti za boljšo prodajo oken in pisarne, ampak so imeli nekaj posluha tudi za pokrivanje manjših regionalnih jezikov, ker je bil vodja evropskega oddelka Francoz, zanje pa je jezikovna politika izjemno pomembna. Tako da takšni problemi so rešljivi, vendar le s kombinacijo več dejavnikov in sodelovanjem. Kar pomeni, da potrebuješ poslovni, politični in tudi potrošniško-uporabniški del, da se nekaj od tega premakne.

V zadnjem času so bile izpostavljene pretočne storitve, ki niso v slovenskem jeziku.

Pretočne storitve so razmeroma nove in takrat, ko so bili sprejeti veljavni zakoni, še niso obstajale. Drugi problem je njihova nadnacionalna narava, saj gre za globalne storitve, ki jih njihovi ponudniki tržijo po vsem svetu. Pri regulaciji teh storitev so vse države na istem, če pogledamo samo zakonodajo. Netflix, recimo, ima sedež na Nizozemskem in po vsej Evropski uniji ponuja svoje storitve pod enakimi pogoji, saj na tem področju velja načelo države izvora - torej upoštevanje zakonodaje tiste države, kjer imajo sedež. Nizozemska ima zelo liberalno zakonodajo in od Netflixa ne zahteva podnapisov in sinhronizacije. V EU pa velja prost pretok blaga in storitev.

Zakaj torej v Nemčiji ali Franciji ponujajo podnapise in sinhronizacijo, čeprav jih Nemčija ali Francija, enako kot Slovenija, ne moreta prisiliti v to? En razlog je zagotovo velikost trga. Velike lahko države že zaradi večjega števila uporabnikov računajo, da bodo ponudniki sami prevedli svoje storitve, ker se jim to splača. Majhne države pa veliko teže prepričajo zasebna podjetja, da to storijo.

Vendar pa velikost trga ni edini dejavnik. Pomembni so tudi kupna moč in tržni delež ter hitrost rasti števila uporabnikov, pa tudi lokalna produkcija, ki je zanimiva za širšo regijo. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj na Netflixu ponujajo hrvaške podnapise. Zanjo so se odločili načrtno, saj so sklepali, da ta jezik govorijo in razumejo na veliko širšem prostoru. Zanimivo pa je, da hrvaški podnapisi poslovno gledano niso bili uspešna ideja, saj uporabniki hrvaških podnapisov večinoma ne uporabljajo, ampak velikokrat izbirajo kar angleščino.

Ima pa celotna EU težave s platformami, kar kažejo tudi uredbe in zakoni, ki se pripravljajo, recimo akt o medijski svobodi ali akt o digitalnih storitvah, s katerimi poskušajo odgovoriti tudi na vprašanje dostopnosti in jezika, ker stara medijska zakonodaja tega ne naslavlja. Prva naloga naše delovne skupine bo zato natančen pregled zakonodaje - ali so v sedanjih zakonih kake ovire, zaradi katerih Slovenija ne more učinkovito uveljavljati svoje politike v digitalnem okolju. Je pa zakonodaja, podobno kot pri medijih, šele prvi korak.