Liffe: Kar bo pa bo za uvod v retrospektivo filmov hrvaškega režiserja Rajka Grlića

Po predvajanju Grlićevega celovečernega filmskega prvenca Kar bo pa bo iz leta 1974, v katerem se je režiser z družbenokritično in erotično provokativnostjo lotil teme občutka bivanjske tesnobe med mladimi, je sledila predstavitev njegove slovenske različice avtobiografije z naslovom Še ne povedane zgodbe, ki jo je izdala Slovenska kinoteka. Avtobiografija v prevodu Ženje Leiler Kos nosi podnaslov Režiserjeve beležke o izgnanstvu, družini in filmu.

Še ne povedane zgodbe niso klasična avtobiografija. V knjigi so namreč številne kratke zgodbe, beležke, spomini, anekdote in opombe pod črto urejene po abecedi različnih filmskih pojmov. Prav tako se v knjigi prepletajo dejstva in resničnost z izmišljenimi zgodbami in domišljijo.

Po besedah prevajalke Ženje Leiler Kos knjiga deluje kot zbirka pravljic Tisoč in ena noč, ki "je ni nikoli konec" in za katero si tudi "želiš, da se ne konča".

Kot je na predstavitvi knjige povedal Grlić sam, ima vsak prevod pred nekaj leti izdanega hrvaškega izvirnika svoj edinstveni dodatek. Knjigo namerava tudi še naprej dopolnjevati. Še ne povedane zgodbe so sicer začele nastajati ob začetku vojne na Hrvaškem leta 1991. Takrat je tudi menil, da ne bo več snemal filmov.

Slovenski dodatek pod geslom Movies that never happened opisuje, kako mu je v petem poskusu uspelo, da sta s slovenskim dramatikom in režiserjem Dušanom Jovanovićem ustvarila skupen film. Gre za dokumentarni film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba o pripravah na predstavo Boris, Milena, Radko, ki temelji na mladostnem ljubezenskem trikotniku med Mileno Zupančič, Radkom Poličem in Jovanovićem, v režiji Grlića in Matjaža Ivanišina. Odlomek iz knjige je na predstavitvi prebrala legendarna igralka Milena Zupančič sama.

Režiser, scenarist, profesor in pisatelj Grlić je ob predstavitvi knjige spregovoril tako o svojih filmskih začetkih, študiju režije na ugledni praški filmski šoli FAMU v času praške pomladi kot ustvarjanju filmov, Motovunskem mednarodnem filmskem festivalu, katerega ustanovitelj je, kot nekaterih svojih življenjskih prigodah, bolj ali manj povezanih s filmskim ustvarjanjem.

Kot je med drugim povedal, je za njegove filmske začetke kriv stric, ki mu je za božič podaril prvo 8-mm kamero. "Vsaka družina ima norega strica," je na hudomušen način Grlić opisal svojega sorodnika, sicer mojstra amaterskega filma, ki je bil poklicno vodja laboratorija Združenih narodov v Ženevi.

O začetkih Motovunskega filmskega festivala je povedal, da je bil prvotni namen, da na Hrvaškem odprejo vrata predvsem evropskim filmom in tujim gostom ter da vsaj v petih festivalskih dneh umetnost in kultura zaživita, ne da bi ju zastrupljala politika.

Prvi dan retrospektive Grlićevih filmov se je končal s projekcijo njegovega filma Samo enkrat se ljubi iz leta 1981, ki velja za enega najboljših hrvaških filmov vseh časov.

Grlić bo imel v okviru retrospektive 24. novembra v Slovenski kinoteki tudi mojstrsko delavnico o pisanju scenarijev.