Katarina Marinčič: Proust je postal velik pisatelj z dodajanjem, ne zgoščevanjem

Kaj knjiga Petinsedemdeset listov prinaša vam kot poznavalki Prousta in Iskanja izgubljenega časa, torej kot strokovnjakinji, in kaj lahko v njej najde laično bralstvo? Kako pomembno je v resnici to delo za akademsko sfero, recimo?

Odgovor na to vprašanje je zelo odvisen od naše definicije "laičnega bralca". Bralec, ki sicer ni literarni kritik ali literarni zgodovinar, ima pa vsaj osnovno predstavo o Proustovem romanesknem svetu, ker je denimo prebral kak zelo dolg odlomek iz cikla V iskanju izgubljenega časa, bo v knjigi Petinsedemdeset listov zagotovo prepoznal nekatere Proustove ključne motive, značilno prvoosebno optiko, ponekod tudi že dolge, neustavljive proustovske povedi.

Tak bralec bo verjetno presodil, da ima v rokah "pravega" Prousta, in ne bo se motil. Fragmenti, izpisani na petinsedemdeset listov, niso nebogljeno mladostno delce, so prvi osnutek znamenitega cikla. Bo to zaznal tudi "laični bralec", ki o Proustu ne ve popolnoma ničesar? Najbrž ne, in to ne le zaradi skromnega obsega knjižice. Obstajajo drobne knjige, ki jih lahko beremo kot esenco obširnega opusa, tako denimo Flaubertove Tri povesti.

Besedila, zbrana v knjižici Petinsedemdeset listov, so v tem pogledu nasprotje Flaubertove novelistične zbirke. Bistroumnemu bralcu, tudi takemu, ki ni ravno strokovnjak za Prousta, se bo ob branju teh fragmentov morda razjasnilo, da je Proust postal velik pisatelj - postal Proust - z dodajanjem, ne z zgoščevanjem. To ne drži le v slogovnem, ampak tudi v vsebinskem pogledu: marsičesa, kar danes razumemo kot bistvo Proustove literature, v teh zapiskih še ni. O magdalenici niti besede.

Kaj pa še podrobnejše branje?

Za tiste, ki se s Proustom ukvarjamo nekoliko podrobneje, imajo ta besedila seveda dokumentarno vrednost. Pravi poznavalci v njih iščejo konkordance, pa tudi drobne, včasih že kar mikroskopsko drobne biografske detajle. Karikiram: modro krilo z rumenimi pentljami, ki ga nosi mamica na strani 15, je podobno krilu, ki ga v drugem delu cikla na plaži nosi pripovedovalčeva babica, ter krilu, ki ga na fotografiji iz leta 1889 nosi sestrična pisateljeve matere. Bernard de Fallois, urednik in literarni zgodovinar, ki je te dokumente dolga leta hranil v svoji zbirki, v francosko nacionalno knjižnico so prišli šele po njegovi smrti leta 2018, se za objavo ni odločil. Zakaj ne? Moje laično mnenje je, da sta bila razloga dva. Prvi razlog je bilo spoštovanje do Prousta: izdajati nekaj, česar ni avtor nikoli nameraval poslati v tisk, je pravzaprav izdajstvo. Drugi razlog je bilo najbrž žlahtno ljubosumje, odločitev raziskovalca, da bo ta skoraj intimni vpogled v spočetje Proustovega cikla pridržal zase.

Ponatis Iskanja se zdi skoraj kot Gesta v času, ko je prevladujoče mnenje, da naj literatura da glas angažmaju, zatiranim, marginaliziranim. Je tudi branje Proustovega opusa, ki temelji na opažanjih, detajlih, za katere si vzame res veliko časa, ne le upor proti bombastičnim, hitrim, lahko plehkim knjigam ampak tudi zavestna upočasnitev, osredotočenost? Človek se bolj zaveda sebe in vseh na videz malih stvari, ki jih Proust transcendira v umetnost?

Ponatis integralnega prevoda Radojke Vrančič je zagotovo pomembno dejanje, čas, v katerega se ta gesta umešča, pa vsaj v nekaterih pogledih močno spominja na leta, ko so Proustovi romani prvič izhajali v francoščini. Tudi tisti časi, zaznamovani s strašno izkušnjo svetovne vojne, niso bili naklonjeni zložnemu pripovedovanju, introspekciji in "razvlečenim" knjigam. Ob tem vprašanju ne morem drugače, kot da se sklicujem na Andreja Gida, Proustovega sodobnika, ki je, potem ko se je iz ironično skeptičnega bralca prelevil v enega Proustovih največjih občudovalcev, poudarjal, da Proustovi romani prihajajo v pravem trenutku. Njihova uporabnost morda ni očitna na prvi pogled. In vendar, meni Gide, se utegne izkazati, da je njihovo sporočilo primernejše za težke čase, da je krepčilnejše kot sporočila številnih del, katerih avtorji si prizadevajo za občo korist.

Če k temu dodam še utilitaristično pripombo s svoje strani: drži, sposobnost upočasnitve in oko za podrobnosti nam utegneta priti prav, še posebej v razrvanih časih. In ne, Gide zagotovo ni mislil, da nam Proust lahko "spremeni življenje". Kdor v romanih Iskanja išče dobrodušne nasvete za samopomoč in osebno rast... no, tak človek pač napiše kratko knjigo. Proust ni dobrodušen, je celo precej zloben. Zlobo mu najbrž odpuščamo zato, ker je inteligentna.

Vem, da ste o tem pisali že v spremni besedi k Radostim in dnevom. Pa vendarle, ker mi še kar ne gre v račun - kaj se je Proustu zgodilo v 15 letih, da je od omenjenih, res ne prav posrečenih poskusov literature lahko prispel do točke Iskanja?

Prej ste me vprašali, kaj knjiga Petinsedemdeset listov prinaša laičnim bralcem in kaj strokovnjakom. Meni, ki sem nekje na pol poti med laičnim bralcem in pravim strokovnjakom, so ta besedila prinesla vsaj delni odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo v Proustovem življenju, da se je iz diletanta prelevil v velikega pisatelja. Morda se motim, a ob prevajanju fragmentov se mi je večkrat zazdelo, da se ni v Proustovem življenju, v teh petnajstih letih, ki jih omenjate, najbrž zgodilo nič. Hočem reči: nič prelomnega. Prelomna je bila po mojem Proustova odločitev za literarno snov. Odločitev, da bo pisal o stvareh, ki se jih spominja, za katere je prepričan, da jih je nekoč videl, slišal, vonjal, tipal, občutil. Da bo pisal izključno o takih stvareh.

Mislim, da velja v luči te odločitve gledati tudi na "nepomembnost" stvari, ki jih Proust opisuje v svoji literaturi. Razloček med pomembnimi in nepomembnimi motivi za Prousta najbrž niti ne obstaja, obstaja le razloček med tistimi, za katere čuti, ali si vsaj utvarja, da jih zajema iz spomina, in povsem izmišljenimi. Proustova mladostna zbirka Radosti in dnevi po mojem jasno kaže, da je bilo izmišljanje Proustova šibka točka.

Kakšen je vaš pogled na Proustov sentiment večnega razočaranja, ne le v ljubezni? Od popolnega zanosa, zamaknjenosti do skrajnega obupa?

Prousta sem prvič brala v šestem, sedmem razredu osnovne šole. Sentiment večnega razočaranja, ki ga omenjate, mi je bil takrat blizu - in to kljub dejstvu, da sem bila v običajnem življenju, kolikor se spominjam, kar veder otrok. Ljubezen je iluzija, pričakovanje je zmeraj boljše od izpolnitve in uresničitve: če povem čisto po pravici, sem se prav zaradi teh proustovskih resnic, ki so se mi nekaj časa zdele brezhibno logične, tako zelo navdušila za Iskanje izgubljenega časa. Mislim, da me je očarala doslednost, s katero pisatelj vedno znova utemeljuje ena in ista psihološka opažanja. Pripovedovalčeva ljubezen do Albertine je zrcalna podoba Swannove ljubezni do Odette, z glasbeno opremo vred.

Kako na to gledam danes? Naj povem okrog ovinka: danes Prousta občudujem iz drugih razlogov kot pred štiridesetimi leti. Zrcaljenje med ljubezenskimi zgodbami se mi zdi celo ena šibkejših točk cikla. Še vedno pa mi je strašno všeč epizoda, v kateri gre pripovedovalec kot deček prvič v gledališče, kjer ga, kajpada, čaka razočaranje. O Racinovi Fedri z igralko Bermo v naslovni vlogi je sanjaril dolgo in intenzivno, med predstavo pa ga zajame turobna omotica. Dogajanje na odru ni niti od daleč podobno idealu, ki si ga je ustvaril med sanjarjenjem. Nič posebnega, boste rekli, tipično proustovska otožna ironija. A potem pride aplavz. Aplavz, ki razočaranega fantka zbudi iz omotice in ga - za nazaj - navda z navdušenjem, z občutkom, da je prisostvoval nečemu čudovitemu. To je tako zelo resnično, ali ni? Komu izmed nas, ki hodimo v gledališče, v opero in na koncerte, se na kak slab dan še ni zgodilo, da ga je šele aplavz zares navdušil in potešil?

Prav tako me zanima vaš občutek ob tako pogosto tematiziranih Proustovih prebujanjih, teh vmesnih stanjih? Spomnila sem se vaših novel O treh. V eni je lik rahlo vročičen, a še vedno pri sebi, luciden. Res mojstrski opis. Sta ti dve stanji lahko primerljivi, ta umeščenost med dvema svetovoma, ki poraja neko zelo posebno izkušnjo?

Iz zadrege, v katero me spravlja kompliment, se bom izvlekla po profesorsko. Proustovi opisi vmesnih stanj med budnostjo in snom so navdihovali enega največjih francoskih romanopiscev 20. stoletja, Georgesa Pereca. Navdihovali, kot se spodobi, v smer variacije in celo konfrontacije. Perec isto duševno stanje vidi drugače, a dejstvo, da mu pripisuje velik pomen, je zagotovo povezano z Iskanjem izgubljenega časa. Svojim študentom bi ob temle najbrž rekla, da jim tudi Pereca, ne le Prousta, toplo priporočam v branje.

Sled, ki jo je Mojster pustil v moji literaturi? Tik pred izidom je moj doslej najkrajši roman Ženska s srebrnim očesom. Zgodba se godi tukaj in zdaj, slog je, upam, preprost. In vendar je to najbrž moja najbolj proustovska knjiga. Avtobiografska, tudi to. Predvsem pa sestavljena iz podob, prizorov in dialogov, za katere bi si skoraj upala trditi, da niso izmišljeni, ampak se jih spominjam.