Dirigent in pianist Daniel Barenboim praznuje 80 let

Barenboim je bil desetletja ena najvidnejših osebnosti v klasični glasbi, v začetku oktobra pa je sporočil, da se zaradi nevrološke bolezni začasno umika z odrov, čeprav je želel praznovati z omenjenima nastopoma. Kot poroča avstrijska tiskovna agencija APA, to vsekakor ni bila lahka odločitev za vnuka ruskih priseljencev, ki se je rodil 15. novembra 1942 v Buenos Airesu in si v življenju ustvaril več identitet.

"Nisem le Jud, Argentinec ali glasbenik, ki živi v Nemčiji - sodobnega človeka opredeljuje predvsem možnost, da ima več identitet," je nekoč povedal v intervjuju za nemško tiskovno agencijo dpa. "Ko dirigiram Brucknerjevo simfonijo, postanem, zavedno ali nezavedno, Srednjeevropejec. In ko igram tango na klavirju, sem Argentinec."

Danes ima Barenboim, ki živi v Berlinu, argentinsko, izraelsko, špansko in simbolično palestinsko državljanstvo, znan pa je med drugim po tem, da se ob konfliktu na Bližnjem vzhodu nikoli ni izogibal temu, da bi zavzel stališče.

Leta 1999 je skupaj z literarnim učenjakom Edwardom Saidom, rojenim v Palestini, ustanovil Orkester Zahodno-vzhodni divan s sedežem v Španiji, sestavljen iz mladih izraelskih in arabskih glasbenikov v znak spodbujanja razumevanja med Izraelci in Palestinci. Leta 2001 je nato sprožil protest z dodatkom iz Wagnerjeve opere Tristan in Izolda na koncertu v Izraelu, kar je opravičeval z besedami, da je bil Wagner antisemit, ne pa tudi njegova glasba.

Barenboim se je s starši v Izrael preselil leta 1952, ko je bila kariera čudežnega dečka že v polnem teku. Po študiju klavirja v Italiji in pouku kompozicije pri Nadii Boulanger v Parizu je leta 1954 igral za svojega velikega idola Wilhelma Furtwänglerja. Ni pa smel sprejeti dirigentovega povabila k Berlinskim filharmonikom - za njegovega očeta devet let po koncu vojne še ni bil čas, da bi Jud nastopil v Nemčiji.

V Berlinu je svoj prvi klavirski koncert odigral leta 1964, ob deseti obletnici Furtwanglerjeve smrti. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je potoval po svetu kot koncertni pianist, posnel Beethovnove klavirske koncerte z Ottom Klempererjem in si začrtal še dirigentsko kariero.

Leta 1988 je bil izbran za umetniškega vodjo nove opere Bastille v Parizu, a so ga še pred odprtjem razrešili. Leta 1991 je postal šef dirigent Čikaškega simfoničnega orkestra, kjer je nasledil Georga Soltija, leta 2011 pa je po odstopu Riccarda Mutija prevzel prestižno mesto glasbenega direktorja milanske Scale.

Kot generalni glasbeni direktor je zaznamoval zlasti Berlinsko državno opero, kjer deluje od leta 1992. Berlinska Državna kapela ga je medtem imenovala za dosmrtnega častnega dirigenta. V njihov arhiv je prispeval 760 glasbenih gledaliških predstav in več kot 850 koncertov, vključno s približno 450 nastopi na gostovanjih po svetu. Na povabilo Festivala Ljubljana ga je lahko slišalo tudi slovensko občinstvo.