Boos za STA: Slovenska literatura bo po Frankfurtu 2023 zagotovo bolj prepoznavna

Slovenija bo naslednje leto častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu, največjem tovrstnem sejmu v Evropi. Kaj lahko Slovenija ponudi ljubiteljem knjige po svetu?

Vedno je cilj nastopa častne gostje, da predstavi edinstvenost jezikovnega in kulturnega območja. To je bilo v naših mislih že, še preden smo se odločili za Slovenijo. Imel sem srečo, da sem prek založnika Lojzeta Wieserja dobil zgodaj dostop do tega. In potem sem spoznal še Aleša Štegra in Draga Jančarja. V preteklosti sem iz pogovorov z Renato Zamida (nekdanja direktorica Javne agencije za knjigo (JAK) op. a.) razumel, da je Slovenija zelo poetična država. Veliko ima opraviti s pesmimi, poezijo. In to smo želeli, ker včasih na to pozabimo.

Mislim, da je lirika najbolj zgoščena oblika literature. Poezija je lahko politična. Lahko kratkočasi, je lahko karkoli, a je zelo zgoščena. Kasneje sem tudi ugotovil, kako zelo močan je sistem knjižnic, javnih knjižnic, in da je literatura del življenja, da imajo dostop do knjig tudi v najmanjših vaseh. To je bila druga posebnost, ki sem jo opazil. Tretja stvar, ki je bila zelo opazna, so bile tudi zelo politične knjige, ki pa niso obstale v času. Velika literatura se loti posamezne teme na političen in oseben način, ampak ni pomembno, ali jo berem čez 50 ali sto let, še vedno gre za odlično knjigo. In naš cilj je, da naredimo literaturo vidno. Zame je bilo torej pomembno, do gre za državo z afiniteto do knjige, za poezijo in kvalitetne književnike. To vse skupaj. In ko smo začeli sodelovati z JAK, sem tudi videl, da agencija deluje zelo profesionalno. Pogosto gre za proces, pri katerem moramo skupaj s tistim, ki je na drugi strani, zgraditi ustrezne strukture, ki pa so bile v Sloveniji že postavljene.

Kako zelo so poznane slovenske knjige v nemškem govornem območju?

Zelo malo. Aleš Šteger mi je nedavno poslal knjigo Gebrauchsanweisung für Slowenien, ki je izšla pri nemški založbi Pieper, ki je zelo zanimiva, saj ne gre za turistično knjigo, ni vodič, pač pa razlaga, zakaj je država posebna. Pomembno je, da obstaja ta knjiga. Če Slovenija ne bi bila častna gostja, takšne knjige ne bi bilo.

Kako pa slovensko literaturo sprejemajo nemške založbe?

Ni izšlo zelo veliko prevodov, tako da lahko zelo malo povem. V preteklosti so za to bolj skrbeli na avstrijskem Koroškem, kjer so obstajali posebni odnosi s Slovenijo. Večje nemške založbe bodo šele sedaj postale pozorne. JAK je tudi povabil prevajalce v Slovenijo. Namen priprav je namreč tudi, da se zgradi ustrezna tovrstna mreža. In oktobra prihodnje leto ne bo vsega konec. Iz izkušenj vemo, da to lahko traja vsaj še štiri, pet let. Potem bo prevedenih še več zanimivih naslovov. Po koncu častne gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu bo slovenska literatura zagotovo bolj prepoznavna.

Kaj menite, kako potekajo priprave Slovenije na častno gostjo Frankfurtskega knjižnega sejma 2023?

Imamo srečo, da je JAK zelo profesionalen partner. Imajo izkušnje s knjižnimi sejmi in financiranjem prevodov. Slovenija je na dobri poti in menim, da priprave potekajo dobro.

Slovenija je majhna država. Samo dva milijona ljudi govori slovensko. Kaj je najboljši recept za uspeh, če je častna gostja država z "majhnim" jezikom?

Pomembno je, da ni razpršenosti, da si država ne želi preveč, da se osredotoči, da si izbere eno temo, poezijo recimo. Je pa tudi pomembno, da na primer izvemo kaj o slovenskem filmu ali slovenski arhitekturi. V Frankfurtu imamo veliko srečo, da tukaj domujeta Nemški filmski in Nemški arhitekturni muzej. In tako se ponuja priložnost tudi za predstavitev tega.

Ali so se doslej dogajale tudi napake pri pripravah kakšne častne gostje in katere so najpogostejše?

Financiranje prevodov je za vsako državo velik finančni zalogaj. Ne gre samo za prisotnost na sejmu v Frankfurtu, ampak tudi za financiranje prevajanja in obveznosti v prihodnjih letih. In tukaj želijo imeti svojo besedo tudi vlade. To je napaka. Pomembno besedo morajo imeti avtorji, založniki in prevajalci. Iz mojih izkušenj, pri Frankfurtskem knjižnem sejmu sem od leta 2005, vem, da na koncu denar ni težava. Pomemben je fokus, kaj želimo doseči, poudarki, in kaj bo izkupiček, predstavitev avtorjev in njihov knjig, ne samo sedaj, ampak tudi recimo naslednjih pet let. Številne države prisotnost na sejmu razumejo tudi zelo turistično, kar ne deluje. Literatura mora ostati v ospredju. Ne deluje tudi, če želite posredovati politično sporočilo. V petih dneh imamo v Frankfurtu 9000 novinarjev in takoj opazijo, če literatura ni v ospredju. To je zelo pomembno.

Kaj je vaša prva asociacija povezana s slovenskimi knjigami, slovenskim jezikom?

To je dobro vprašanje. Majhen festival na Ptuju, Dnevi poezije in vina. In med. Zaradi tega se mi zdi zanimiv tudi slogan Slovenije kot častne gostje Frankfurtskega knjižnega sejma, Satovje besed. Sam imam kronični kašelj in vedno, ko sem bil tukaj, je Renata odšla z mano v lekarno, a na koncu sta mi pomagala propolis in med.

Berete sedaj prevod kakšne slovenske knjige?

Ob tokratnem obisku Slovenije imam s seboj To noč sem jo videl Draga Jančarja, ki sem jo že podaril vsem svojim prijateljem, in Aleša Štegra. A moram prebrati še več. V načrtu imam tudi že naročeno knjigo soproge Slavoja Žižka (Jela Krečič op. a.).

Po dveh letih pandemije covida-19 je letos Frankfurtski knjižni sejem ponovno potekal v živo, z osebnimi stiki. Kako sejem okreva po pandemiji?

Frankfurtski knjižni sejem ne okreva, ampak se je spremenil. Letos je bilo sicer manj ljudi kot leta 2019, a je sejem postal še bolj mednaroden. V ospredje je stopila tudi potreba po srečanjih. Prej je bilo samoumevno, da je sejem vsako leto, da pridete na sejem ali ne. Po dveh letih, ko ni bilo moč obiskati sejma, so številni spoznali, da potrebujejo prav ta srečanja. Ljudje iz Malezije in Indonezije se tako srečujejo prav v Frankfurtu, založniki se tako ne srečujejo v lastni regiji. Mi kot sejem pa se moramo sedaj bolj posvetiti kuratorstvu. Prav v letih dveh digitalnih različic sejma smo ugotovili, da se ljudje prvenstveno usmerijo tja, kjer je hrup. V Frankfurtu pa morajo svoje mesto dobiti tudi tihi glasovi.

Zaradi vojne v Ukrajini letos na sejmu ni bilo Rusije. Je bilo to zelo opazno?

Menim, da ni bilo. Šlo je za zelo težko odločitev. A smo rekli, da ne želimo podpreti vladne organizacije, želeli smo ruske avtorje na sejmu, založnike, ki so neodvisni, a ne vladne organizacije. Ti sicer niso imeli svoje stojnice, a so prišli kot obiskovalci. Ne želim razkriti njihovih imen, a so bili. Ruski avtorji so bili vsi iz pregnanstva.