V kranjskem gledališču z dramo Da me je strah? odpirajo vprašanja pogovorov o vojni

Pesnica, pisateljica in novinarka Maruša Krese se je v svojem avtobiografskem romanu Da me je strah? dotaknila vedno znova vznemirljive in travmatične teme druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Zgodba o njeni družini se v romanu začne leta 1941 skozi osebno izpoved mladega partizanskega para, avtoričine mame in očeta.

Kot je pojasnila Simona Hamer, ki je roman prenesla v dramsko obliko, Maruša Krese, ki v našem prostoru šele sedaj posthumno postaja bolj znana in cenjena, predstavlja literalizirano zgodbo svoje družine. Sestoji iz treh monologov dveh generacij, in sicer avtoričine mame in očeta, ki je bil pozneje tudi funkcionar v Jugoslaviji, ter nje same, ki je kasneje preživela razpad te države.

Roman se ukvarja z obdobjem od druge svetovne vojne do konca stoletja, in sicer z zornega kota otroka, kako skozi odraščanje skuša razumeti zgodbe svojih staršev o vojni in po njej. "Izziv je bil, kako ogromen konglomerat materiala prevesti v gledališki jezik in zgostiti v predstavo," je povedala dramaturginja.

Zato sta se z režiserko odločili pripovedovalko, torej otroka, zasesti v vlogo publike. Občinstvo tako skozi Marušin pogled spremlja in doživlja vse vojne in povojne zgodbe. Na odru so štirje igralci, ki igrajo zgolj dva lika v različnih življenjskih obdobjih. Igrajo Miha Rodman, Tina Resman, Borut Veselko in Vesna Jevnikar.

Predstava podaja predvsem ženski pogled na vojno. "To pomeni, da nas je bolj kot uradna zgodovina, v kateri so včasih stvari predstavljene zelo črno-belo, tako da zgodovina lahko postane tudi orodje propagande, zanimala intimna zgodovina človeka in družine v vsakdanjem življenju. Pri tem so resnice in laži prepletene, tako da se v bistvu ves čas sprašujemo, ali res vemo, kaj se je dogajalo," je pojasnila režiserka.

Kot je opozorila, tako uradne zgodbe iz knjig in medijev kot tudi osebne zgodbe znotraj družine vplivajo na to, kako bodo živele naslednje generacije in ali bo to življenje v miru ali vojni. Gre za medgeneracijski prenos zgodb in travm ter vprašanje je, kako takšni dogodki vplivajo na človeka. V trenutku, ko se je začela produkcija predstave, je to v luči vojne v Ukrajini postalo še posebej aktualno.

Kot je pojasnila Anđelka Nikolić, mlada generacija ne ve, kako grozljiva je vojna, saj starši svoje travme, od tega, kako so izgubili svoje prijatelje, do tega, kako so morda koga ubili, ne želijo deliti naprej. "Naslednja generacija hitro pozabi, kaj je bilo, zato se potem drugače odzove na možnost nove vojne," je opozorila.

Ob tem je skupaj z Veselkom izpostavila tudi problem tega, da se vojna v zgodovini in tudi kulturi romantizira ter se v primeru zmage predstavlja kot nekaj dobrega. "Nenavadno je, da človeštvo še vedno ni ugotovilo, da so koristi vojne zelo majhne, škoda za celo človeštvo pa zelo velika," je izpostavil Veselko in dodal, da je vzrok za vojno vedno banalen, ljudje pa nanjo kar še vedno pristajajo.

"Tu uprizarjamo družinsko zgodbo zmagovalcev, ki pa so zaradi te izkušnje na številnih področjih vseeno poraženci," je dejal. Ob tem je opozoril na to, kako se denimo danes še vedno tudi otrokom govori o Aleksandru Velikem pozitivno kot o odličnem vojskovodji. "Enako kot Hitler je bil tudi on klavec, le da je zmagal," je opomnil Veselko. "Pogled bi bilo treba z velikih zmag in bitk preusmeriti v to, zakaj ljudje pristajamo na vojne," je pozval.