Po več kot desetletju restavrirane slike iz baročnega cikla Štirje letni časi

Projekt konserviranja-restavriranja slik iz baročnega cikla Štirje letni časi je nastal v sodelovanju med ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) ter ZRC SAZU. Kompleksni posegi na slikah, ki so bile močno poškodovane in v zelo slabem stanju, so bili izvedeni med letoma 2013 in 2022. Izvajalci so bili pedagogi, zunanji sodelavci in študenti oddelka za restavratorstvo ALUO.

Vodja projekta Lucija Močnik Ramovš je za STA povedala, da so štiri baročne slike, ki predstavljajo alegorijo jeseni, zime, pomladi in poletja, zagotovo nastale po letu 1725, njihovo avtorstvo pa ni znano. Potrdila je, da so glede na tehniko in tehnologijo izdelave in likovno zasnovo delo ene roke oziroma ene delavnice. Da so nastale po letu 1725, pa potrjuje identifikacija pariško modrega pigmenta na slikah, ki je bil vpeljan po omenjenem letu.

Kot je še povedala Lucija Močnik Ramovš, so slike sedaj v stanju, ki si ga zaslužijo, lepota samega projekta pa je tudi v tem, da so poleg celovitega konservatorskega in restavratorskega posega vzporedno potekale tudi naravoslovne raziskave in mini raziskovalni projekt o prostoru, v katerem se slike nahajajo oziroma so lahko podali navodila za ustrezno vzdrževanje prostora, v katerem so slike.

Pri konservatorskih in restavratorskih delih so si strokovnjaki tudi prizadevali, da slike po nepotrebnem niso utrpele novega stresa, tako da so sledili sodobnim smernicam o minimalnem poseganju v sliko oziroma v umetnino, je še dodala.

Ena od največjih težav, s katero so se pri delu srečevali, je bilo po besedah Lucije Močnik Ramovš postopno in mukotrpno odkrivanje oziroma odstranjevanje močno potemnelega laka skupaj z nečistočami in preslikav, predvsem na temnejših predelih. Ob tem da so bile nekatere preslikave narejene z lazurami, ki so bile topne v topilih in bi lahko topila tudi spodnje plasti, kar "ne zahteva samo ogromno nekega prilaganja, kaj še sploh odstraniti, ker so bili posegi v preteklosti tako kruti, da je večina nekih finih lazur bila odstranjena", tako da so poskušali "uravnotežiti te fine izgube s površin brez novih prekomernih retuš, ampak samo povezati vrzel z izvirnikom".

Člani strokovne komisije za konservatorsko-restavratorska dela so bili poleg vodje projekta Lucije Močnik Ramovš še Metoda Kokole, Dušan Koman, Miladi Makuc Semion, Mija Oter Gorenčič in Tamara Trček Pečak.