Lea Vučko in Damir Grbanović za STA: Legenda o Zlatorogu v univerzalni jezik prestavlja ljudsko pripovedko

Animirani film Legenda o Zlatorogu je slovensko premiero doživel na 25. festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljši animirani film, poleg tega mu je Društvo slovenskega animiranega filma namenilo nagrado za najboljšo likovno podobo. Film je bil tudi že prikazan na festivalih na Portugalskem in v Maroku. Na 19. mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka, ki te dni poteka v Ljubljani, je vključen v glavni tekmovalni program.

Legenda o Zlatorogu vas spremlja od otroštva. Kdaj se je pojavila želja, da bi jo prelili v animirani film?

Lea Vučko: V mojih koncih so vsi močno povezani s to legendo in tudi meni je bila že v otroštvu blizu. Prva gledališka predstava, ki sem jo videla, je bila prav Legenda o Zlatorogu v izvedbi enega od lokalnih društev. Verjetno so me takrat pritegnila predvsem magična bitja, v katera kot otrok še toliko bolj verjameš. Med študijem ilustracije na likovni akademiji sem jo želela ilustrirati, vendar nekako nisem bila prepričana, da bi lahko z ilustracijo zajela ta nekoliko nadrealen svet.

Ko sem se začela ukvarjati z animacijo, pa sem prišla do spoznanja, da bi bil to odličen medij za Legendo o Zlatorogu, saj animacija po svoji naravi dopušča nek odprt prostor. Z Damirjem sva se zavestno odločila, da ne bo preveč narativna, da lahko vsak potegne iz nje čisto neko drugo zgodbo. Nekateri gledalci tako vidijo predvsem odnos med glavnima likoma, spet drugi bolj ekološko noto. V filmu je veliko simbolike, veliko pa je tudi elementov iz realnega življenja, denimo hiša iz Trente.

Damir Grbanović: V Trenti je bila ohranjena stara hiša, ki so jo sicer pozneje prenovili v izvirno stanje, midva pa sva si jo šla ogledat še pred prenovo. V njej je tudi trentarska lončena peč, ki jo lahko vidimo v filmu, prav tako kot še nekatere druge predmete. Vse sva poslikala, izdelala sva tloris in 3D simulacijo, ki nama je bila v pomoč pri ustvarjanju gibanja.

Koliko je animirani film v vsebini zvest originalni legendi?

Lea Vučko: Legenda, kot jo je prvi zapisal Rudolf Baumbach, je seveda veliko daljša in v njej nastopajo še drugi liki, ki jih nisva vključila v film. Zgodbo sva prilagodila, da je bolj razumljiva v svojem bistvu. Poleg tega sva se odločila, da ni naracije in da ne bo besed. Tako je nastal film, ki je univerzalen in razumljiv širše, ne le lokalnemu občinstvu.

Legenda o Zlatorogu je 13-minutni film, a za temi 13 minutami so štiri leta dela. Kako je vse skupaj potekalo?

Damir Grbanović: Leta 2018 sva pridobila financiranje, ki je pogoj, da se stvari sploh lahko premaknejo. Pred tem je seveda bila ideja, narejene so bile skice, postavljena osnova. Potem pa se je začelo pravo delo - risanje.

Lea Vučko: Pri animiranih filmih je predprodukcija precej dolg proces, saj res ne želiš delati končne animacije za kadre, ki na koncu ne bodo vključeni v film. Zato se najprej izdela zgodboris, ker se izriše kadre, nato animatik - celotna animacija, izdelana bolj na grobo, kjer pa se že vidi tudi premikanje likov in trajanje filma. In nato sledi risanje sličic. Vse so narisane ročno, sicer digitalno, a razlika je le v tem, da niso narisane na papir ali kak drug nosilec, ampak na grafično tablico. Veliko sličic je tudi takšnih, da so naložene v več plasteh. Predvsem pa je trajalo dolgo zato, ker sem animirala bolj ali manj sama.

Damir Grbanović: Proces nastajanja bova predstavila tudi na razstavi, ki jo bomo v petek odprli v Galeriji DLUL. Prvi razstavi o nastajanju filma sva sicer že v predkoronskem času pripravila v Kranju in Bohinju, ljubljansko pa sva precej nadgradila. Na razstavi bo zanimivo opazovati tudi razliko med čisto prvimi risbami in končno verzijo, ki je precej drugačna. V prihodnjem letu želiva razstavo pokazati še po drugih slovenskih krajih, še posebej v okolici Julijskih Alp - v Bohinju, Kranjski Gori in Trenti, ki so povezani z legendo.

Za Legendo o Zlatorogu ste si izbrali zanimiv način risanja, ki posnema tehniko slikanja na steklo. Vam je bila ta ljuba od prej?

Lea Vučko: Od nekdaj sem zelo rada risala na različne nosilce, všeč so mi teksture, plastenje barv in podobno. Za Legendo o Zlatorogu sem razvila digitalne čopiče, s katerimi sem risala na grafično tablico. To mi je omogočilo ustvarjanje izven ateljeja, v domači sobi, saj nismo imeli primernega prostora. Poleg tega je bolj ekološko sprejemljivo, saj ne tako ne uporabljamo barv, papirja ali čistil za steklo. Veliko truda sem vložila v to, da sem dosegla v risbi videz, ki simulira slikanje na steklo. Vsaka sličica je ročno narisana in pobarvana. V povprečju je na dan nastalo za dve sekundi filma, se prvi 50 sličic.

Vsaka sličica je pobarvana ročno, z manjšimi potezami, ki hkrati modelirajo like po njihovih obraznih potezah, prepogibih oblek in pri Zlatorogu dlako. Pri barvanju sta mi nekoliko pomagala tudi Tina Zadnik, ki je animirala migetanje svetlobe na ozadjih in Damir pri vmesnih sličicah.

Posebne so tudi barve, ki ne posnemajo naravnega okolja Julijskih Alp...

Lea Vučko: Pri izbiri barv sem izhajala iz tega, da gre za čas, ko naj bi soobstajala ta nadnaravni in naš svet. Z barvno paleto sem želela prikazati infrardečo in ultravijolično svetlobo, ki obstajata, a ju naše oko ne zazna. Tako namreč razumem ta nadnaravni svet, kot da je tu, a ga ne zaznavamo. Poleg tega se večina filma dogaja ponoči. Le v zadnji sekvenci se pojavijo naravne barve.

Glasbo za film je prispeval Janez Dovč. Zakaj ste se odločili za sodelovanje z njim?

Lea Vučko: Že preden sva prijavila film za financiranje, sva se dogovorila z njim. Imamo podoben koncept - on izvaja ljudsko glasbo na sodoben način in midva podajava ljudsko pripovedko na sodoben način. V filmu sva si želela ljudske inštrumente in minimalizem, in nato smo si zamisli za vsak lik svoj inštrument - za Zlatoroga istrske dude, za lovca lončeni bas. Janez Dovč je že na animatik napisal celotno glasbo, mestoma tudi že dodal zvočne poudarke, zato sva se morala na drugi strani tudi midva potruditi, da sva ujela njegov ritem. Veliko je v glasbi tudi dodatne simbolike.

Nemajhno vlogo pa ob glasbi igrajo tudi drugi zvoki, ki so kot pika na i v celoti...

Damir Grbanović: Ob glasbi je v filmu slišati še druge zvoke, denimo korake, vzdihe in podobno, ki oživljajo like. Oblikovalec zvoka je bil Julij Zornik, ki je na koncu vse uskladil in ozvočil celoto. Imela sva recimo idejo, da za nočni prizor potrebujeva nočno tišino. In tako sva se neko zimsko noč v času korone zapeljala na Vršič, da bi posnela tišino. Bila sva šokirana, kakšna tišina je bila, razen šuma snemalnika ni bilo slišati ničesar. In to je potem Julij reševal. Za nekatere glasove, ki so v filmu, in vzdihe sva glas posodila midva z Leo, posnel pa jih je Samo Jurca.