Tal Kantor za STA: Film o holokavstu med travmo, sanjami in zapovedano žalostjo

Film Pismo prašiču (z mednarodnim naslovom Letter to a Pig) temelji na ustvarjalkini lastni izkušnji in sanjah, ki so sledile obisku pričevalca na njeni šoli. Starejši Jud polni učilnici otrok razlaga, kako mu je med begom pred nacisti življenje rešil prašič. Kasneje mu je preživeli v zahvalo napisal pismo. Šolarko, ki skupaj z drugimi učenci posluša to pričevanje, zgodba popelje v temačne sanje, kjer se sooči z vprašanji o lastni identiteti in skrajnostih človeške narave.

Po drugi svetovni vojni, ko so preživeli prispeli v Izrael, so bila prizadevanja usmerjena v izgradnjo novega življenja in ni bilo zaželeno, da se ljudje spominjajo pekla. Tal Kantor je povedala, da generacija, ki je preživela holokavst, o tem večinoma ni govorila s svojimi potomci, medtem ko so potomci teh potomcev že poslušali pričevanja preživelih v šolah. Ta tema je postala del javnega življenja in spominskih proslav, bilo je tudi vedno več pozivov, naj se pričevanja dokumentira, saj se je narod začel zavedati, da se preživeli starajo, z njimi pa bi lahko svet zapustile pomembne zgodbe in svarila.

"Vsaka travma zahteva svoj čas, da priplava na površje in se lahko ubesedi," pravi Kantor, ki se v svojem letošnjem filmu osredotoča na trenutek, ko takšna pričevanja slišijo mlajše generacije, in na morebitne učinke, ki jih ima ta izkušnja na njih, čustvene posledice, ki se razkrijejo kasneje. To so plasti, o katerih ne govorimo, je povedala. "Mnogo filmov govori o holokavstu in zgodbah preživelih, in to je pomembno, vendar sem v tem filmu kamero zasukala, zanimalo me je, kaj se dogaja v poslušalcih, v njihovem nezavednem, kako te zgodbe razumejo in kakšen učinek imajo na njihove identitete in pogled na svet," je dodala.

Odziv nekaterih učencev v filmu, ki se sprva posmehujejo zgodbi in je ne jemljejo resno, je bil nekoliko potenciran, saj Kantor kot šolarka ni nikoli izkusila česa podobnega. Vendar pa poudarja, da obstajajo generacijske razlike in nekakšen razkorak med pristnim in vsiljenim žalovanjem. Na dan spomina na žrtve holokavsta in upor proti nacizmu si otroci v Izraelu večinoma nadenejo "masko žalosti", ker čutijo, da morajo biti žalostni. "Danes smo žalostni in bomo pol dneva poslušali pretresljiva pričevanja, nato pa imate matematiko in telovadbo," je absurd takšnega žalovanja prikazala Kantor ter poudarila pomen črnega humorja v soočanju z izkušnjo holokavsta.

Njena tehnika je edinstveno zlitje risbe, fotografije, videa, slike in animacije, ki ji omogoči, da potuje med pojmom resničnosti, zasidranem v nečem zelo konkretnem, kot je recimo video, in dekonstrukciji te resničnosti. "Omogoči mi, da prikažem, kako delujejo naši spomini, kaj smo si zapomnili, na kaj smo se osredotočili," je povedala vizualna umetnica. Spomin je nezanesljiv in subjektiven, vrzeli se zapolnjuje s fikcijo in animacija lahko to odlično prikaže ter osvetli notranji svet likov, "njihov čustveni lok in kako se spremeni skozi popotovanje, celo v delcu trenutka, ko se nekaj zasuče". Zabrisan spomin je tako nakazan zgolj z eno črto ali potezo, občinstvo pa lahko samo doda preostalo.

"Res se rada igram s to tehniko, ustvarjam nekakšno tanko mejo med fikcijo in resničnostjo ali sanjami in spomini," pravi Kantor.

Njen prejšnji film Z drugimi besedami (In Other Words), ki je bil predvajan na Animateki pred šestimi leti, je prejel številne nagrade in gostoval na mnogih festivalih, podobno triumfalno pot pa je sedaj ubral tudi njen najnovejši film, ki si ga bo v Animatekini sekciji Svetovni jagodni izbor II, izboru najboljših kratkih animiranih filmov z vsega sveta, mogoče ogledati še v soboto v Slovenski kinoteki. Kantor, ki sicer predava na Akademiji za umetnost in oblikovanje Bezalel v Jeruzalemu, kjer je tudi diplomirala, bo danes v sklopu festivalske platforme AnimatekaPRO imela predavanje v dvorani Dijaški dom Tabor.