Pošvedrani klavir: V film ujeta zgodba o zgodovini klavirja na Radiu Slovenija

Filmsko-glasbena povest s pomočjo igranih in animiranih vložkov pripoveduje zgodbo o starem zapuščenem klavirju Bösendorfer model 225 subkontra f v studiu 1 Radia Slovenija. Zgodbe so resnične, podprte s pričevanji poznavalcev, ostalo pa je plod domišljije in ustvarjalnega zanosa avtorjev, so o filmu zapisali v Kinodvoru.

Film zgodovino starega klavirja razkriva prek radijske oddaje, ki jo vodi Ciril Horjak kot Dr. Horowitz. Ta se pogovarja s poslušalci, ki kličejo na radio ter obenem njihove spomine ali zamisli riše kot stripovske podobe na papir. Glavna sogovornika radijskega in stripovskega voditelja sta vratar Radia Slovenija, ki ga igra Janez Škof, in gospa Marija Wolf, inventarka na Radiu Slovenija, oba povzeta po resničnih osebah. V vlogi inventarke, ki se izkaže za skrito pianistko, ki nikoli ni uspela uresničiti svojih klavirskih ambicij, obenem pa redno igra na stari klavir v kleti radijske hiše, nastopa Saša Pavček.

Spomini in informacije sogovornikov, zlasti vratarja in inventarke, skupaj s Horowitzem, izrisujejo zgodbo zelo posebnega klavirja, ki ima med drugim več tipk od običajnih.

Plasti verbalne in vizualne naracije vstopajo tudi v druge zgodbe iz filma, radia in televizije in se povežejo v radijski oddaji, ki jo gledalci spremljajo na različnih zaslonih, tudi računalniških in telefonskih. Tako film predstavi zgodbe o usodah ljudi, ljubezni, umetnosti in slovenski polpretekli zgodovini, je za STA povedal Vipotnik.

Horowitz skupaj s sogovorniki razkriva zgodovino klavirja, ki se je po drugi svetovni vojni znašel na ljubljanskem radiu. Tako vratar kot inventarka povesta, da je bil klavir v nasprotju z 900 klavirji, ki si jih je je povojna oblast prisvojila od bogatih meščanov in premožnih posameznikov, odkupljen. Kot pove vratar, so ga - sicer za bagatelo - odkupili od priznanega podjetnika Rada Hribarja, ki ga je imel v stanovanju v Ljubljani nad Šumijem. Vratar je navedel besede Hribarjevega nečaka Petra, ki je nekoč dejal, da naj bi klavir kupil nek major. Vratarju se zdi, da bi to lahko bil le Bojan Adamič.

V filmu se sogovorniki med drugim tudi sprašujejo, zakaj klavir ni bil na Hribarjevem gradu Strmol. Inventarka spomni na pianiste, kot je bil Ivan Noč in druge, ki jih je Hribar vabil v svoje stanovanje, kjer se je zbirala ljubljanska elita.

V pripovedi se, kot je poudaril Vipotnik, ne oklepa dejstev o Radu in Kseniji Hribar, ki sta bila lastnika klavirja, saj to po njegovem mnenju presega okvirje filma. "Pripoved sem želel speljati tako, kot jo podaja ustno izročilo. Vsak izmed sodelujočih pričevalcev ve nekaj o klavirju ali lastnikih in to pove po svoje," je povedal.

"Tu se mešajo metafore in asociacije, fantastični čas in prostor, animirani liki, resnične in namišljene osebe, naključja, usode in sanje. Vse to plete radijsko in spletno filmsko zgodbo, ki se ob glasbi Gregorja Strniše, Bojana Adamiča in Vojka Sfiligoja odvija kakor kalejdoskop drobcev razbitega časa," je še dejal Vipotnik za STA.

V filmu, ki je premiero doživel 4. januarja, na obletnico dneva, ko so leta 1944 partizani likvidirali Rada Hribarja, poleg omenjenih nastopajo še Gregor Strniša, Manfred Lukas-Luderer, Anja Drnovšek, Igor Štamulak in Matija Milčinski. Film je koprodukcija RTV Slovenija in filmske hiše Casablanca. Nastal je s finančno podporo Slovenskega filmskega centra.

Film je prejel vesno za izvirno glasbo ter nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk.