Ema Kugler za STA: Vsaka pot ustvarjanja je težka

Ema Kugler (1955) je diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1981 in 1985 je bila vodja ekonomsko-propagandne službe Radia Študent in pustila pečat na poljih modnega oblikovanja in ljubljanske alternativne scene. V 90. letih minulega stoletja je nastopila kot samostojna umetnica. Ustvarila je vrsto performansov, filmov, instalacij in avtorskih videov, ki so plod kompleksne pripovedi, izdelanih scenarijev, kostumov in scenografij, številnih sodelavcev in visoke tehnologije. Za svoje umetniško ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja doma in v tujini, predvsem na festivalih neodvisnega filma.

V Sloveniji je za svoje filme prejela več nagrad Festivala slovenskega filma. Leta 1994 je prejela nagrado zlata ptica za multimedijsko umetniško delovanje in leta 2008 nagrado Prešernovega sklada za film Le grand macabre in za performans Introitus. Doslej je posnela pet celovečernih filmov: Phantom leta 2004, leto kasneje je nastal Le grand macabre, Za konec časa z letnico 2009 ter Odmevi časa leta 2013 in Človek s senco leta 2019, za katerega je prejela več kot 100 nagrad.

Podpisuje se tudi pod šest kratkih filmov (Homo erectus, Menhir, Postaja 25, Tajga, Obiskovalec in Hidra), ki so nastali med letoma 1993 in 2000, ter tri dokumentarne filme: dokumentarec o gledališču Ane Monro Od Kapelce do KUD-a, Polepšali ste mi dan, dokumentarni portret o raziskovalki starih kultur Fani Okič in dokumentarec o paleolitskih ostankih na Kozjanskem z naslovom Orion. Med letoma 1985 in 2019 je ustvarila tudi več kot 20 performansov.

V utemeljitvi za Prešernovo nagrado piše, da ves čas iščete nove poti izražanja, raziskujete različne medije, jih pretapljate in sestavljate v nove oblike umetniških sporočil. Kaj se je po vašem mnenju spremenilo glede percepcije vaše poetike? Lani ste bili recimo v izboru za Delovo osebnost leta, leta 2020 ste prejeli Štigličevo nagrado za življenjsko delo, zdaj sledi Prešernova nagrada.

Nič se ni spremenilo, vse je, kot je bilo. Če se bo zdaj, po Prešernovi nagradi, kaj spremenilo, bomo pa videli.

Kot še piše v utemeljitvi, pri svojem delu ne sledite trenutnim likovnim in umetniškim smernicam, praviloma jih prehitevate ter presegate okvir časa in prostora, v katerem delujete. Meni se zdi, da ste ubrali najtežjo pot.

Vsaka ustvarjalna pot je težka. Tudi za umetnike, ki se držijo ustaljenih norm, konvencij. Ko se znajdeš pred praznim listom papirja, je vsakomur težko. Ampak če ni težko, ni izziv, izziv pa je tisto, kar te žene. Če ni problema, tudi kreativnosti ne more biti.

Problem povzroči, da si kreativen. Skušaš ga rešiti, zato - čim težje je, tem bolje. Težko pa je v finančnih okvirih, v katerih delam. Finance so težava, a če bi jih bilo več, bi morda nastopil kak drug problem. Življenje je borba, življenje je problem. Vsak dan moramo vsi reševati težave. Ko se nekateri tako pritožujejo, pomislim na različne ljudi, na primer na delavce v tovarnah, rudnikih, na poljih, ki jih izkoriščajo. V bistvu se ne bi smeli pritoževati. Vsakdo sam se odloči, ali bo šel po tej ali drugi, konformni poti. Vsi imamo to eno življenje, zato da ga odživimo do konca, in to je to.

V slovenskem filmu veljate za ime izjeme. Kaj je tisto, kar vaš film loči od drugih?

Kdor je videl moje in druge slovenske filme, mu je jasno, kaj je tisto, morda pa ne zna artikulirati, za kaj gre. Razlika je v tem, da delam nenarativne filme. Z narativnim mislim na zgodbo, ki se dogaja v sedanjem času, a tudi, če bi bila zgodovinska - vedno je pripoved, so liki, konvencionalni liki, oče, mama, otroci, oblastnik. Pri meni vedno nastopa človek kot slehernik, kot arhetip, mogoče enega obdobja, časa, nikoli nimam oseb, ki bi jih lahko postavili v realno življenje, so pač arhetipi.

In kaj nam sporočajo?

Nezmožnost biti. Kajti človek misli, da je, v bistvu pa ne vemo, kaj je. Če govorim o sebi, če bi me nekdo vprašal, Ema, kdo si, ne vem, kdo sem. Delam zunaj teh konvencij, v neodvisni sceni. Vsak človek opravlja svoje funkcije, živi v določenem času in kraju, ima prijatelje, ampak - ali ve, kaj je? In zato imam jaz vedno arhetipe, slehernike, ker ne moreš določiti, kaj to je. V bistvu je človek en velik vprašaj.

Kaj je tisto, kar nam onemogoča, da bi se čisto spoznali?

To je tako, kakor ne vemo, kdo smo, od kod smo prišli. Po mojem gre za večno vprašanje, ki ga niti filozofi ne znajo razrešiti. Enako je kot s svobodo, kaj je svoboda? Živimo v svobodnem svetu, kadar se primerjamo s tistimi, ki imajo represivne oblike oblasti. A kako smo svobodni? Če mi noga neha delovati, kako bom svobodna, telo me določa. V bistvu je telo, ki je določeno z genetskim kodom, svobodnejše. Na koncu umreš. Lahko meditiraš, moliš, hodiš k zdravnikom, a telo gre po svoje. Tudi ko dihamo, se nismo sami odločili, da bomo dihali. V bistvu smo organski stroj, ki ga vodi predvsem genetika, nezavedno, pa bogve kaj še.

Kateri filmi so vam bili v zadnjem obdobju všeč?

(Dolg razmislek) Da bi me kakšen film posebej pretresel, se ni zgodilo. Kakšni stari filmi, ki jih vidiš, te zelo pretresejo. Nimam odgovora. Res ne. Pa sem videla veliko dobrih filmov, ampak da bi kateri izstopal? (Še en dolg razmislek) Ne. Nobeden.

In kaj vas navdihuje pri vašem umetniškem ustvarjanju?

Od kod kaj pride? Tudi tega ne vem. Ko začneš živeti. Že na svet prineseš marsikaj. Prepričana sem v generalno nezavedno. Potem je tu vzgoja oziroma okolje, v katerem bivaš in iz katerega srkaš. Že od malega srkam umetnost, klasično glasbo, slikarstvo, kiparstvo, tudi filme. Stari filmi, ki so bili še umetniški, veliko njih. To, kar delam, je po mojem ujetost človeka v čas in prostor in socialno okolje, ki te stiska, in potem to nekako mora ven, ta tvoja nezmožnost biti, in potem vse to lepo in slišano, kar sem nabrala, združim in nastane film. Klasična glasba me napolni, me "brcne v rit".

Vam je kakšen glasbeni ustvarjalec posebej blizu?

Mnogo njih. Od Monteverdija naprej. In tudi predrenesančna glasba. Brez glasbe meni živeti ni. Zato se mi zdi pri filmu zvočni del pomembnejši od vizualnega, čeprav v bistvu delam vizualije, ne zvoka. Kajti zvok je abstrakten. Sliko vidiš, determiniraš sporočilo, medtem ko glasba, zvok - vstopiš noter in je prostor zate. Glasba. Glasba. Glavno. Zavidam skladateljem, da znajo skladati. Zame je to nepojmljivo.

V intervjuju za Objektiv ste povedali, da je zdaj veliko lažje pošiljati film na festivale, saj se pošlje le link, ljudje film gledajo na računalnikih. Se vam ne zdi škoda, četudi je tako film veliko bolj mobilen in dostopen, da se ogled vaših impresivnih mentalnih pokrajin, ki kar kličejo po velikem platnu, reducira na mali ekran?

Ne, narobe ste razumeli. To je samo olajšalo pošiljanje filmov na festivale. To je zdaj lažje, ko se prijavljaš. Ko sem začela pošiljati filme, smo uporabljali še VHS kasete. Kar je, prvič, strošek, drugič pa traja, da tja prispe. Danes pa obstaja aplikacija, kamor naložiš filme za ogled, se prijaviš, oni pogledajo in če ga sprejmejo, te samo obvestijo, da je film sprejet, in prenesejo pravi format filma, zato da gre ta lahko tudi v kino. Je pa res, da je veliko festivalov zdaj tudi na spletu. A tudi s tem ni nič narobe - bolje, da je film vsaj tam, kot pa da ga ni nikjer. Drugače seveda stoodstotno podpiram projekcije v dvorani, tudi zaradi zvoka.

Kakšna je trenutna zgodba z vašim ateljejem in pogodbo s Slovenskimi železnicami? Obstaja možnost, da boste tukaj ostali, potem ko je vse kazalo, da boste ostali na cesti?

Saj so me že nekajkrat vrgli ven. Zahvaljujoč novi zasedbi na kulturnem ministrstvu imam pogodbo podaljšano do konca leta 2023. Upam, da bo z Železnicami mogoč še kakšen dogovor, kajti v teh prostorih se nič ne dogaja, neprimerni so za karkoli. Podreti se jih ne sme, ker gre za spomeniško zaščiten objekt. Streha pušča, šipe so razbite, sanitarij v glavnem ni. Ta prostor ni primeren za nič, razen za norca, kot sem jaz, da tukaj zmrzuje, tako da upam, da mi bodo pogodbo še podaljšali. Seveda, če bodo začeli z obnovo, je normalno, da grem ven, ne bom takrat pritiskala pa silila. A če se nič ne dogaja, zakaj nekdo ne bi delal? Tu sem ustvarila dva ključna filma. Če tega prostora ne bi imela, ju ne bi bilo.