Herman Gvardjančič za STA: Slikarstvo je ob kiparstvu najbolj čutna umetnost

Kot piše v utemeljitvi Prešernove nagrade, je Gvardjančič že desetletja ena osrednjih figur slovenske likovne umetnosti. Od zaključka študija konec 60. let je redno razstavljal doma in v tujini ter za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja. Je "najizrazitejši predstavnik ekspresionističnega kreativnega habitusa, prežetega s severnjaškim nadihom, ki ga Gvardjančič dopolnjuje s specifično osebno in lokalno izkušnjo, z mojstrskim obvladovanjem metierja in slikarsko strastjo, vse to pa v svojih delih zaokroži v dovršeno celoto".

Po besedah slikarja Roberta Lozarja, ki je zapisal obrazložitev nagrade, se Gvardjančič "vpisuje v linijo izjemnih slikarjev krajinarjev, ki so tako značilni za naš prostor, le da ne izhaja iz liričnega, domačijskega odnosa do prostora, ampak v svoje delo vnaša na eni strani skrajno subjektivnost, na drugi pa izrazito osveščenost o perečih problemih sodobnega sveta".

Rodili ste se leta 1943 v Gorenji vasi - Retečah pri Škofji Loki, ki velja za slovenski Barbizon. V rojstnem kraju živite in ustvarjate še danes. Koliko je ta okolica s svojo slikarsko zgodovino zaznamovala vaše ustvarjanje?

Moj prvi mentor je bil znani ljubljanski trgovec z umetninami Anton Kos, ki je imel trgovino v pasaži ljubljanskega Nebotičnika in ki se je v 50. letih minulega stoletja priselil v Gorenjo vas ter postal moj sosed. K njemu sem že od malega hodil gledat slike, nekakšen mentor mi je bil do srednje šole. Pozneje, ko sem bil mlad slikar, smo se slikarji zbirali v Škofji Loki in seveda tudi obujali spomine na naše predhodnike, impresioniste, ki so bili skoraj vsi v motiviki vezani na Škofjo Loko. To okolje me je determiniralo do danes.

Kako vas je vodila šolska in pozneje študijska pot?

V osnovni šoli, ki sem jo obiskoval v Retečah, sem bil slab učenec. Od nekdaj so me zanimale samo specifične stvari, ne pa šolske teme. Stvari so se spremenile, ko sem začel obiskovati Šolo za umetno obrt v Ljubljani, ki je imela prostore v Križankah. To je bilo področje, ki me je resnično potegnilo in takoj sem vedel, da mi je slikarstvo, poleg glasbe, zelo blizu in da bi rad, ne glede na to, kakšno delo bom v življenju opravljal, ob tem slikal. In tako je tudi bilo, da sem več čas ob poučevanju slikal.

Nato me je študijska pot vodila v Beograd na akademijo, ki jo je obiskovalo že nekaj mojih kolegov. To je bilo še v času bivše Jugoslavije, ko sem misli, da mora imeti glavno mesto tudi najboljšo akademijo. A potem sem videl, da temu ni tako. Mučilo me je tudi domotožje in sem se vrnil domov. Opazil sem, da nisem svetovljan, da sem zapečkar. V moji vasi je 25 hiš in to je zame ravno prav. To okolje, ta način življenja, narava s specifičnimi malimi prostorčki, to je bilo in je še danes moje okolje. Še danes, pri osemdesetih letih, lahko v njem zasanjarim. Imam tudi svoje kotičke po Ljubljani. A tudi Ljubljana je mesto, pravi dom pa je tu.

Da se vrnem nazaj. Po Beogradu sem se vpisal na ljubljansko likovno akademijo. Kot že v Beogradu tudi v Ljubljani nisem takoj našel sobe in sem stanoval po raznih vežah. Moje otroštvo in mladost nista bila lahka. Oče, ki je bil strojevodja, je umrl v drugi svetovni vojni v eksploziji vlaka, in mama, ki je bila navadna delavka, je ostala sama. Po akademiji sem dobil prvo službo v Ljubljani, in sicer kot likovni pedagog na Osnovni šoli Valentin Vodnik. Nato sem poučeval na osnovni šoli v Križah pri Tržiču, potem me je pot vodila v Kranj, kjer sem učil predšolske otroke. Sledila je Pedagoška akademija v Ljubljani, nazadnje sem bil 20 let profesor za slikanje in risanje na ljubljanski likovni akademiji.

Je pa bila ta pot vseskozi prepojena z iskanjem resnice skozi slikarstvo. Umetnost je zame iskanje resnice. De facto čutiš potrebo po izpovedovanju.

Kljub pojavu novih medijev in umetniških gibanj ste ves čas ostali zvesti slikarstvu. Zakaj?

To izhaja iz moje konzervativne drže. Sicer imam rad nove stvari, a jih ne sprejemam kar tako, ampak previdno, premišljeno. V času študija sem denimo prijateljeval z Markom Pogačnikom, ki je bil med člani konceptualne umetniške skupine OHO. Bilo mi jih je zanimivo opazovati od daleč, nikoli pa me to ni zelo močno potegnilo, saj sem ugotovil, da ti ni moj način izpovedovanja.

Seveda sem prešel določene faze v sledenju svetovnemu dogajanju, a nato se začneš osamosvajati, nekje začutiš lastno bazo, lasten bazen, kjer črpaš in ga izkoriščaš. Rekel bi, da sem zdaj popolnoma neodvisen. A kot mladi smo seveda vsi začeli s pop artom, potem je prišel konceptualizem in tudi sam sem naredil nekaj konceptualističnih eksperimentov, a sem videl, da to ni zame.

Kot profesor sem tudi študentom vedno priporočal, naj se najprej seznanijo s tem, kaj je slikarstvo. Slikarstvo je namreč zelo pristno. Je umetnost, ki je ob kiparstvu najbolj čutna. Ko čutim temeljnik, papir, platno, je ta tok iz glave preko reke na nosilec neposreden. Zame je ta stik s temeljnikom in z materialom, ki ga nanašam, izjemno pomemben.

Sedaj vidim, da se slikarstvo vrača. Čeprav v resnici ne gre za vračanje. Slikarstvo je ves čas soobstajalo in se razvijalo, čeprav je bilo umaknjeno na margino. Po svetu je danes po galerijah bistveno več slikarstva kot pa konceptualne umetnosti. Konceptualna dela, kot sem opazil, ljudi pritegnejo v prvem hipu, saj so velikokrat zasnovana tako, da šokirajo gledalca. Ko ta šok mine, ga ne zanimajo več.

Ob slikah imajo v vašem opusu izjemno pomembno vlogo risbe...

Rekel bi, da primarno. Če se izrazim prozaično, je risba načrt, če se izrazim slikarsko, z risbo razmišljam. Risba mi omogoči pot do konca slike, čeprav slika na koncu nikoli ni čisto takšna kot prvi zapisi. Lahko je čisto drugačna, a risba je izhodišče. Doma jih hranim na tisoče.

Poleg tega v zadnjem obdobju samo še rišem. Atelje mi je postal premajhen, tudi depo imam poln, ampak rišem pa še vedno lahko. Doma pod kozolcem rišem kar na tleh, saj gre za velike formate, tudi dva krat dva metra in še večje. Zdaj, ko je mraz, in ne morem risati zunaj, delam skice in spomladi bom spet začel risati.

Omenili ste, da vas je poleg slikarstva zanimala glasba...

No, glasba je druga umetnost, ki me zanima. Lahko bi skorajda rekel, da prva. Moj oče je imel harmoniko in je imel celo nek mali ansambel. Mama je po njegovi smrti harmoniko prodala. Čeprav sem želel študirati glasbo, to takrat ni bilo možno. Sicer pa mi je brez dvoma najbližji klavir. Če bi lahko študiral glasbo, bi študiral klavir.

Ljubezen do glasbe se odraža tudi v vašem opusu, nekaj del ste denimo posvetili glasbeni skupini Sigur Ros, pa islandskemu skladatelju Johannu Johannssonu. Poslušate glasbo tudi med slikanjem?

Ne poslušam vse glasbe. Poslušam resno glasbo, jazz in rock. Ob slikanju lahko poslušam ambientalno glasbo, najgloblje pa mi je segla glasba Johanna Johannssona, ki sem mu tudi posvetil več del. Njegova glasba je izjemno globoka in pretresljiva, tudi malo depresivna, a zame je pravi bazen za ustvarjanje. Njegova smrt se me je močno dotaknila. Leta 2018 so ga našli mrtvega v nekem hotelu in čeprav njegova družina glede okoliščin smrti ni hotela dajati nobenih izjav, je moje intimno prepričanje, da je storil samomor.

Štiri desetletja ste poučevali mlade, od predšolskih otrok do študentov. Česa ste jih skozi pedagoški proces predvsem želeli naučiti?

To se je izoblikovalo počasi. Začel sem zelo diletantsko, to danes vem. Poučevanje je pravzaprav večplastno. Najmlajši so najbolj senzibilni, ker še ničesar ne znajo, nič ne vedo. Študenti so že bolj formirani in jim je treba na drugačen način povedati iste stvari. Gre za pojmovanje, kako vidno okolje spremeniti v predmet risbe, slike in pa seveda izpovednosti.

Na akademiji so nas učili, kar je renesančna metoda in se mi je zdela odlična, da kar vidiš, najprej narišeš v vseh elementih pravilne risbe. Ampak to je osnova, to je obrt. Od tu naprej se potem šele začne spreminjanje, preoblikovanje realizma. Realizem je vedno osnova, spreminjanje tega vidnega pa je pot k izpovednosti. In čisto na koncu je čustveni faktor, brez katerega po mojem mnenju ni umetnosti.

Ob dogovarjanju za intervju ste mi povedali, da ste trenutno izjemno zaposleni. Kaj pripravljate?

Trenutno pripravljam tri razstave. Prva bo ob podelitvi Prešernovih nagrad na ogled v Galeriji Equrna. Slednja me je tudi predlagala za Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Moram povedati, da sem bil zanjo doslej predlagan skupaj že trikrat in v tretje so mi jo dodelili. V Galeriji Equrna želim predstaviti svoja morda niti ne najboljša, ampak najbolj značilna dela. Druga bo na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju in vanjo bom vključil tudi nekoliko konceptualizma. V Škofji Loki pa bom predstavil dela, ki so jih navdihnili požari na Krasu v lanskem letu.

Vse tri mi zelo veliko pomenijo, pa čeprav sem v življenju ogromno razstavljal, še posebej v času bivše Jugoslavije. Po osamosvojitvi Slovenije moja generacija ni veliko sodelovala z Moderno galerijo, pred tem pa se je, čeprav je dominirala Grupa 69, za nas mlade občasno zavzel Zoran Kržišnik, ki je galerijo vodil med letoma 1957 in 1986, saj se je zavedal, da je treba tudi mlade nekako uvesti. Tudi z Juretom Mikužem sem še sodeloval, z Zdenko Badovinac pa več ne, saj je bila v času njenega vodenja Moderna galerija usmerjena bolj v konceptualno umetnost.

Moderna galerija je bila zaradi tega deležna tudi kritik...

Rekel bi, da upravičeno. Zaradi tega smo izgubili pregled nad slikarstvom. Slovenija je zaradi tega izgubila desetletja slikarske produkcije, izgubljenih je veliko del dobrih slikarjev. Je že res, da Moderna galerija ni imela sredstev za odkupe, a lahko bi razstavljala slikarstvo. Saj nekaj malega preglednih razstav je bilo v Ljubljani, a lahko bi jih bilo bistveno več.