Arhitekti ateljeja Medprostor za STA: Z arhitekturo prostor zamejujemo v medprostore z lastnimi identitetami

Kot je med drugim zapisano v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, v projektih "izkazujete svoj izjemo spoštljivi odnos do prostora in novih intervencij". Od kod ta drža?

Rok Žnidaršič: Tako smo bili vzgojeni. Takšna je tradicija ljubljanske šole za arhitekturo, ki se je navajena ves čas ozirati malo naprej in malo nazaj. Ves čas izpostavljati neke teme do te mere, da preizkušajo inovacijo ali preizprašujejo ustaljeno znanje, red in norme. Na drugi strani je ves čas prisotno iskanje identitete: od kod prihajamo, kje smo, kaj hočemo in na kakšen način želimo pokazati določene vrednote skozi arhitekturno ustvarjanje.

V utemeljitvi nagrade je med izpostavljenimi projekti Lesena hiša Hribljane, ki je postavljena v naravo. Kako ste pristopili k snovanju te izjemno zanimive hiše?

Jerneja Fisher Knap: Hribljane je zaselek v občini Cerknica, ki so ga takrat sestavljale tri hiše. Hiša je umeščena v čudovito pokrajino, zato smo zelo pazili, kam jo postaviti - malo pod vrh hriba, ob gozdni rob, čim bližje obstoječemu naselju. Pri posegu v prostor moramo imeti vedno v mislih tudi skrb za odprti prostor, saj je ta nenadomestljiv. V primeru Hribljan smo iskali optimalno rešitev tako za uporabnika in kot tudi v smislu vpetosti v pokrajino.

Rok Žnidaršič: Ko v nek prostor vstopamo z novogradnjo, se vedno poskušamo navezati na tradicijo gradnje v regiji. Za vasi na Notranjskem je značilno, da so hiše razporejene okrog javnega prostora, nato se parcelacija širi proti kulturni krajini, stik naselja s kulturno krajino pa predstavlja lesena arhitektura nekdanjih gospodarskih poslopij, kozolcev, drvarnic, čebelnjakov in podobno. Ker je hiša postavljena na rob zaselka, smo so jo zasnovali podobno arhitekturam, ki so tradicionalno tvorile rob vasi. Tako je nastala hiša, ki v resnici noče biti hiša, ampak je podobna nečemu, kar vzpostavlja zgodovinski spomin oziroma identiteto te krajine.

Pri tovrstnih projektih je verjetno izjemnega pomena popolno zaupanje naročnika...

Jerneja Fisher Knap: Ključno je, da si zaupamo in da vsi stremimo k istemu cilju. Naročniku se seveda poskušamo maksimalno približati, mu prisluhnemo, kako si sam predstavlja prostore, kako jih želi imeti povezane med seboj, kako jih uporabljati. V primeru Hribljan je denimo naročnik želel višinske razlike premagovali brez stopnic.

Rok Žnidaršič: Od abstraktnega začetka postopoma prihajamo do končnih spoznanj. Nekatere rešitve - na primer dvokapno streho - določajo že prostorski akti. Hiša je postavljena v odprto pokrajino, iz nje se odpirajo pogledi na gozdove Notranjskega regijskega parka. Nastala je za družino, ki se je sem preselila iz mesta, da bi bivala v naravi. Hiša je zasnovana kot zavetje v naravi, njen ambient predstavlja spomin na varen dom. S to hišo smo želeli ustvariti metaforo doma.

Je pa ta hiša poseben eksperiment tudi v konstrukcijskem smislu. Osnovni modul v tlorisu je kvadrat s stranico 3,6 metra in z nizanjem te enote smo dobili dolžino hiše. Skelet hiše je sestavljen po principu sestavljanja kozolcev. Zunanji ovoj je popolnoma neodvisen; odgovarja notranjim programom, poleg tega smo z njim kadrirali poglede v pokrajino.

Samo Mlakar: V osrednjem prostoru, kjer je mišljeno, da se sedi na tleh, denimo okno sega do tal, tudi strop je spuščen. Človek ima tako občutek, da sedi v naravi, hiša pa ga obdaja kot nek ovoj, je zavetje.

Nekaj popolnoma drugega je prav tako v utemeljitvi izpostavljena prenova domačije Vrlovčnik v Matkovem kotu...

Rok Žnidaršič: Če je pri Hribljanah tradicija vidna v materialu - lesu z viskogorskih leg, posekanem v primernem letnem času in nato leto dni sušenem na zraku, gre pri domačiji Vrlovčnik za ohranjanje lokalnega znanja izdelave smrekovih skodel, kamnoseških in kovaških elementov, ročno izdelanih ometov ter s tem tudi za ohranjanja kulturne krajine in identitete prostora. Visoko tehnološki vložki in intervencije v to staro strukturo so izvedeni na način, da so podrejeni tistemu, kar se je zdelo vrednota.

Jerneja Fisher Knap: Visokogorska domačija sestoji iz hiše, kašče, marofa in kovačije. S prenovo smo objekte povezalo tako, da tvorijo eno hišo. Ideja je bila zelo blizu tudi naročniku.

Rok Žnidaršič: Domačija je nastanitveni objekt večje kmetije nižje v Savinjski dolini. V njej so si zamislili ponudbo, ki vključuje celostno izkušnjo bivanja v alpski krajini, na kmetiji pridelano hrano ter izmenjavo znanja in idej v tem edinstvenem prostoru. Prenovo domačije Vrlovčnik pa lahko vidimo tudi kot enega od modelov prenove slovenskega podeželja v smislu ustvarjanja odličnih destinacij.

Samo Mlakar: Objekti so načrtovani tako, da niso popolnoma vezani na sodobne tehnologije. S premišljenim naravnim prezračevanje in orientacijo omogočajo določeno mero ugodja brez porabe energentov.

Rok Žnidaršič: Pri snovanju arhitekture se vedno pojavi vprašanje, ali naj se arhitektura v celoti prilagodi udobju ljudi, ali naj se tudi uporabnik nekoliko prilagodi arhitekturi. Da se denimo jeseni ne začne prehitro z ogrevanjem, ampak se človek nekoliko topleje obleče, da se pozimi uporablja manj prostorov kot poleti in podobno. V tem pogledu smo zasledovali tudi neke vrste skromnost. Okolico je mogoče močneje doživeti, če se ji prilagodimo. V primeru domačiji Vrlovčnik so določene rešitve precej radikalne. Gost se mora tako iz hiše, kjer je toplo in diši po hrani, preko dvorišča sprehoditi do nekdanjega marofa, kjer so prostori za spanje. Če je pozimi snega, pač po snegu. Vmes se sicer lahko ustavi v savni in se pogreje.

Na kak način idejo, ki je sprva abstraktna, približate naročniku?

Rok Žnidaršič: Ves čas mora teči iskren dialog, predvsem pa mora biti naročnik v začetnih fazah zelo močno povezan s projektom, da se lahko dovolj dobro vživi v sam proces. Prostore, ki nastajajo znotraj naših kognitivnih procesov, naročnikom najlažje približamo s pomočjo maket, ki jih izdelamo za skoraj vse naše projekte. Seveda uporabljamo tudi 3D računalniške simulacije, a se je za najboljšega izkazal prav fizičen model. Izpostavil bi tudi zanimiv psihološki moment pri maketi: ko je narejena, jo naročnik običajno doživlja tako, kot da je že nekaj zgrajeno. Za nas pa je maketa pravzaprav del procesa, je orodje za načrtovanje.

V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada pa je izpostavljena tudi prenova žičke kartuzije. Prenove arhitekturne dediščine so v splošnem zelo delikatne in veliko krat se najdejo nasprotniki izbrane rešitve. Tako je bilo tudi v primeru žičke kartuzije, kjer se je oglasil del umetnostno-zgodovinske stroke.

Rok Žnidaršič: V primeru Žič je bil proces zelo intenziven. Sami smo vanj vstopili, ko je bilo že vzpostavljeno gradbišče. Za nas je predstavljal velik izziv tudi zato, ker nam je bila ta naloga zaupana na podlagi referenc. Ker je cerkev nekdanje kartuzije eden najpomembnejših spomenikov nepremične kulturne dediščine na Slovenskem in ker je kot ruševina vpisana v zavest generacij, bi bilo seveda čudno, če ne bi bilo polemik. Slednje so sicer koristne tudi zato, ker tudi nam odprejo nove vidike, da skoznje ponovno preizprašujemo ustreznost naših rešitev.

Seveda bi bilo v primeru cerkve nekdanjega žičkega samostana najprimerneje, če bi imeli na voljo več časa, če bi bila javna razprava, javni natečaj in tako naprej. A okoliščine so prisilile odločevalce, naročnika, konservatorje in investitorja, da je bilo potrebno projekt zaključiti v določenem času.

Na razvalino bi sicer lahko postavili klasično dvokapno streho, vendar smo želeli ohraniti nematerialno vrednoto tega prostora - stik z nebom, ter obenem omogočiti funkcionalnost prostora - omogočiti dogodke na pokritem prizorišču. Naš razmislek je šel tudi v smeri, kako pustiti vse zgodovinske plasti in nove posege pričevalne. Je pa seveda vprašanje, če bi v nekem drugem kontekstu tako radikalen projekt dobil podpora. Na nek način nam je v olajšanje, da je bila naša rešitev še pred otvoritvijo deležna mednarodnega odmeva, pa tudi strokovno potrditev, da smo šli v pravo smer.

Morda še beseda o poimenovanju arhitekturnega ateljeja - Medprostor

Rok Žnidaršič: Naši začetki segajo v čas najhujše gospodarske krize. Ker smo želeli neko prepoznavnost, smo veliko razmišljali o imenu. V tistem času smo veliko sodelovali s kiparjem Jakovom Brdarjem, ki me je nekoč vprašal, če poznam njegovo skuplturo z naslovom Medprostor. Gre za med dlanmi stisnjeno kepo gline, kar se mi je zdelo zelo lepo. Po drugi strani pa je Srečko Kosovel v pesmi Jesenski vihar zapisal: "Nebo ni mistika, ampak PROSTOR". Mi z arhitekturo ta prostor zamejujemo v medprostore, ki imajo svoje specifike in identitete.