Matevž Luzar za STA: Film nagovori širše občinstvo, če ga delaš iskreno in drzno

Režiser in scenarist Matevž Luzar se je rodil leta 1981 v Trbovljah. Najprej je študiral teologijo, pozneje filmsko režijo na AGRFT. Njegov diplomski kratki film Vučko se je uvrstil med finaliste za oskarja za študentski film leta 2008. Nagrajen je bil tudi njegov celovečerni prvenec iz leta 2012 Srečen za umret, za katerega je napisal tudi scenarij. Je tudi režiser in scenarist celovečernega filma Dekleta ne jočejo ter prav tako nagrajenega kratkega filma Prezgodaj dva metra spodaj. Režijsko se podpisuje tudi pod televizijski seriji Jezero in Dolina rož. Film Orkester je doslej prejel vesno za najboljši film, fotografijo in scenarij, nagrajen je bil tudi na Kitajskem in v Skopju in bil v širšem izboru za mednarodnega oskarja.

O filmu Orkester sva se že pogovarjala po slovenski premieri, od takrat film nadaljuje uspešno pot, dobil je več nagrad. Kaj je po vašem tisto, da film Orkester tako navdušuje vsepovsod, kjer ga prikažejo?

To je vprašanje za milijon evrov. Vsak se sprašuje in želi, od avtorjev, režiserjev, scenaristov in producentov, da bi bil vsak film uspešen. Glede na reakcije občinstva ob gledanju filma vidim, da gledalci podoživijo svoja potovanja z zbori, orkestri, tu so spomini na sindikalne izlete... Mislim, da je to stičišče vseh, ki so prišli gledat film. Veseli me tudi, da zelo dihajo s filmom, ne glede, ali gre za slovensko ali kitajsko ali nemško občinstvo. Film komunicira z gledalci tudi izven naših meja.

V obrazložitvi za nagrado Prešernovega sklada piše, da ste z Orkestrom filmski prostor odprli za univerzalna čustva, s katerimi se lahko povežejo raznolika občinstva, o čemer sva malo prej govorila, se strinjate s to utemeljitvijo?

Ta utemeljitev mi laska, seveda se strinjam z njo, ne morem pa reči, da sem s tem namenom delal film. Moj namen ni bil delati filma, ki bi ugajal širšemu občinstvu. Namen je bil predvsem povedati iskreno zgodbo, mogoče najbolj osebno mojo zgodbo do tega trenutka, ker prihaja iz mojega okolja in poznam vse te ljudi, orkester in sem se osredotočil na te stvari. Sem tudi mnenja, da če nekaj delaš zelo iskreno in drzno, lahko potem to tudi nagovori širše občinstvo.

V filmu nastopajo tako poklicni igralci kot naturščiki. Kako ste jih izbrali, ste imeli posebne vaje z njimi, je mešana zasedba bila prednost, terjala drugačen pristop kot sicer?

To je odločitev, ki sem jo relativno pozno sprejel kot režiser. V meni je zorela, ker je vplivala na to, kakšen film želim narediti. Orkester sam sem zelo podrobno spoznal že v fazi pisanja scenarija, priprave filma in se mi je zdelo naravno, da jih dejansko vključim v film. Z njimi sem delal popolnoma identično kot s profesionalnimi igralci. Ta dva svetova sta se zelo lepo ujela. Zelo pazljivo sem izbiral tako naturščike oziroma člane orkestra kot igralce, da se zlijejo v celoto. Sam sem si zadal intimno pravilo, da so igralci, ki bodo nastopali v tem filmu, takšni, da bi jih lahko srečal tudi na ulicah Zagorja. Orkester jih je zelo lepo sprejel in tekom filma so igralci na nek način postali člani orkestra.

Je ta mešana sestava omogočila tudi več improvizacije med samim snemanjem filma?

Kot režiser sem velik pristaš improvizacije, ampak ne na samem snemanju. Situacije, ki so v filmu, temeljijo na neki improvizaciji in so se razvijale med snemanjem. Poskusili smo zagotoviti okolje, kjer se je lahko zgodilo, da včasih tudi nekaj nekontroliranega pride v film. Sem pa tudi zelo velik pristaš priprave filma, ker samo snemanje je v bistvu vlak, ki pelje, zelo veliko stvari je torej treba predvidevati vnaprej. Z dobro pripravo si lahko potem pripravljen, da v določenem trenutku improviziraš, ker veš, kaj je smisel določene scene.

Kaj pa poklicni igralci in zanje novo jezikovno okolje, dialekt? Zasavski govor ni najlažji, redko ga je slišati na odru ali filmu. Kako so se vključili v to jezikovno okolje, so imeli težave?

Igralec, ki pride prvič na vajo, najprej začne razmišljati o dialektu, sam tega nisem želel, ampak da bolj razmišljamo o likih in orkestru. Zanje je bilo pomembneje, da so začutili okolje, iz katerega prihaja orkester, in šele potem je prišel dialekt. Dialekt zahteva previdno obravnavo in pozornost, da je na nek način razumljiv, avtentičen in da funkcionira za samo zgodbo. Potem se je vse skupaj sestavilo. Na eni strani imaš orkester, glasbenike, ki prvič igrajo, in na drugi igralce, ki prvič igrajo inštrumente. Ta dva svetova sta se srečala, za vsakega je bilo nekaj prvič in s tega naslova se je tudi komunikacija z orkestrom in igralci nadgradila v dialekt.

Gaber K. Trseglav je imel od začetka projekta majhno črno knjižico, kamor si je sproti zapisoval specifična besede, ker je bil dejansko vpet v orkester in dosti bolj podvržen improvizaciji. Zato je sam želel, da ima nek besedni zaklad, ki ga lahko uporabi, ki morda ni v scenariju, ampak ki je tudi izven tega in je del okolja.

Kaj pa lokacije snemanja, kot so na primer otroški vrtec iz Zagorja, trboveljska diskoteka Mesečina, tovarna izlaške ETI. Kako ste jih izbirali

Sam živim v Zagorju. Ko živiš v Zagorju, hodiš mimo določenih lokacij, ki so v filmu, a jih ne vidiš na isti način, ker so del tvojega življenja. Stvari tudi spregledaš. Iz istega okolja, Hrastnika, je tudi direktor fotografije Simon Tanjšek. Scenografka Katja Šoltes, ki ni iz Zagorja, je na začetku predlagala, da gre sama tja in s svežimi očmi pogleda, kaj je tisto, kar njo nagovori.

Ko je produkcijsko postalo jasno, da ne bomo mogli snemati v Avstriji, smo to Avstrijo fiktivno naredili v Sloveniji, v Slovenj Gradcu, v Mali Nedelji je recimo avstrijska hiša, pivnica je na Muti, tako da smo nekako ustvarili to iluzijo, movie magic, kot ga ustvarjajo drugje, to ni nič nenavadnega.

V prejšnjem pogovoru ste omenili, da se zgodba za vaš nov scenarij počasi sestavlja, lahko sedaj poveste že kaj več?

Ko pišem, zelo veliko razmišljam, preigravam različne potenciale, včasih gre ena stvar v eno smer, potem spremenim in grem v drugo smer ali tudi zamenjam kakšno idejo. Ker tako eksperimentiram sam pri sebi, zelo nerad govorim o temi. Mislim, da mora biti kreativnost tako odprta, da izkoristiš vse možnosti. Tudi pristop, ki sem ga imel pri Orkestru, je pristop, do katerega sem pri samem pisanju prišel z razmislekom. Na na podoben način želim narediti naslednji film. Bolj ko si odprt, lepše stvari se rodijo in to je izkušnja, ki se mi je pri Orkestru potrdila. Definitivno lahko rečem, da bo tudi moj naslednji film slovenski film in da bo verjetno odpiral slovenske teme, ki so tudi mednarodne.

Za konec torej, kdaj si želite, da bi bil vaš novi film v kinematografih?

Želim si, da bi prišel čim prej. Velika težava slovenskih režiserjev in režiserk, scenaristov in scenaristk je, da je čas med enim in drugim filmom absolutno predolg. Vsi filmski centri v Evropi razmišljajo, kako zmanjšati čas med dvema filmoma, da se lahko določen avtor ali avtorica razvija. Vse napore je treba vložiti v to. Iz preprostega razloga, ker slovenska kinematografija še ni imela toliko talenta, kot ga ima danes, in tega je treba podpreti, negovati, da se bo lahko razvijal. Posledično bodo uspehi slovenskega filma prišli sami po sebi.