Slikar Nikolaj Beer za STA: Če sem doma, vsak dan pridem v atelje

Leta 1945 rojeni Beer je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral leta 1976 pri Gabrijelu Stupici. Kot svobodni umetnik živi in ustvarja na Izlakah, kjer je bil 25 let vodja tamkajšnje likovne kolonije. V skoraj petih desetletjih delovanja je ustvaril obsežen slikarski opus s prepoznavno likovno govorico.

Umetnik, zavezan gorički pokrajini

Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je v obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada med drugim zapisal: "Akademsko izvrstno izšolani slikar in hkrati samoniklo elementarni ustvarjalec je z vsem svojim delom življenjsko zavezan rodni gorički pokrajini, kjer je dolgo živel in v otroštvu tudi sam pomagal pri delu na domači njivi."

"In prav tamkajšnja njiva je postala njegov osrednji krajinski motiv, zaznamujoč podobo neskončnega sveta; njena značilno slikovita razvihranost pa ni le optična senzacija, marveč je intenzivno dojeta skozi umetnikovo močno doživljajsko izkušnjo, ki razkriva njegov mistično prvinski odnos do zemlje in življenja," še zapiše Komelj.

V pogovoru za STA je Beer obudil spomin na domačo njivo. "Imeli smo dva hektarja njive. In ta zemlja mi je ostala. Na Goričkem je zemlja drugačna kot tukaj v Zasavju. Je težka, v njej je ilovica. Težko jo je obdelovati, ko se posuši, je trda kot kamen."

Komelj v utemeljitvi tudi zapiše: "Beerove ekspresivne njive dobesedno oživljajo iz umetnikovih gibko nakodranih sunkovitih gest kot živa bitja, pri čemer je očitno, da je umetnik 'vangoghovsko' zvrtinčeni ritem svojih polj in drugih motivov vsrkal v svojo notranjost, podobno kot popotni romar srčno molitev, ko nosi svoj duhovni ideal vselej s sabo in se k njemu vedno znova vrača."

Kot pravi Beer, so tudi pastozni barvni nanosi, ki so sicer najprepoznavnejši element njegovega slikarskega opusa, povezani s prekmursko zemljo. "Spomnim se, kako sem hodil po tisti njivi. Še čutim, kako se zemlja prilepi na noge. Glina v zemlji je lahko bila tudi modra ali rdeča in to je bilo videti lepo. Ampak blato je bilo pa takšno, da si se ga komaj znebil."

Kot otrok je do papirja in svinčnika prišel na domači pošti

V Križevcih v Prekmurju so živeli v hiši, v kateri je bila pošta, ki jo je vodil njegov oče. Kadar mu je bilo dolgčas, je prebiral časopise. Najprej so mu brali drugi, ker niso imeli veliko časa zanj, se je že pred vstopom v šolo naučil brati. Na pošti pa so imeli tudi papir, ki ga je bilo v tistih časih težko dobiti. In tako je začel risati. Pogosta je portretiral obe pismonoši, ki sta raznašala pošto.

Štiri razrede osnovne šole je obiskoval v domačem kraju, nato je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti. Bil je najmlajši od treh otrok, sestra in brat sta bila precej starejša, sestra enajst in brat deset let. Brat je v Ljubljani študiral gozdarstvo in od njega je izvedel, da je v Ljubljani Šola za umetno obrt, v katero se je vpisal, zatem se je vpisal na ljubljansko na likovno akademijo.

Kot pove Beer, se je oče, ki je sam rad igral violino, takoj strinjal z njegovo izbiro. Podprla ga je tudi sestra, medtem ko je mama želela, da bi si izbral drug študij. A, kot se je pošalil Beer, so "trije zmagali".

Čas na akademiji mu je ostal v lepem spominu. Stupico opiše kot odličnega pedagoga in kot človeka, ki je živel za slikarstvo. "Ni veliko govoril. Včasih je šel mimo mene, pogledal, kaj počnem, pa me je samo stisnil za nadlahet. Počasi sem pogruntal, da to pomeni 'Kar tako naprej, Beer.'" Čeprav je bil na akademiji tudi zelo dober oddelek za grafiko, je sam ostal pri slikarstvu. "Kdaj pa kdaj sem sicer izdelal kak lesorez, a to je bilo to," pravi Beer in dodaja, da ga grafika "ni toliko prijela".

Ob njivah umetnikova značilna motiva omizja in portret

Beer nagrado Prešernovega sklada prejme za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam v Celju, razstavo v galeriji Insula v Izoli in razstavo Izbrana dela 1986-2021 v Kranju. Komelj v utemeljitvi spomni na nagrade, ki jih je prejel umetnik, med njimi leta 2004 grand prix na 6. slovenskem bienalu mesta Kranj in zapiše: "Razstave, za katere je predlagan, pa so z zelo sugestivnimi tudi najnovejšimi deli, slikami in številnimi krčevito slikovitimi risbami, znova potrdile njegovo veliko ustvarjalno moč".

Na vseh treh razstavah sta bili ob že omenjenem in dobro znanem motivu njive predstavljeni še dve motivni stalnici iz Beerovega opusa - portreti in omizja.

O slednjih je umetnik povedal, da koreninijo že daleč nazaj v njegovi preteklosti. Spominja se, kako je kot otrok vedno užival, kadar so se doma zbrali pri mizi. Obudil je tudi spomin na svojega strica, ki je živel pri njih in ki je v drugi svetovni vojni staknil poškodbo noge ter bil invalid. Z njim sta ob nedeljah najprej šla v luteransko cerkev in nato še v gostilno. Sprva se je sam dolgočasil, nato pa je začel risati ljudi v gostilni.

O portretih in ljudeh na Goričkem pa Beer pove: "Goričanci so drugačni kot Zasavci. Prekmurje je bolj odprto, se vidi daleč do Madžarske, do Avstrije, tu pa ..."

Beer je bil sodelavec in mentor več likovnih kolonij, umetniško je vodil tudi likovno kolonijo na Izlakah, ki je najstarejša slikarska kolonija na Slovenskem. Kot je povedal, mu je zanjo povedal njegov slikarski kolega iz Prekmurja Zdenko Huzjan. Na Izlakah je tudi spoznal svojo ženo Marijo, ki je študirala angleščino in umetnostno zgodovino in je sodelovala pri koloniji.

Umetniki so bili nastanjeni v hotelu na Izlakah, kjer so tudi slikali, poleg tega so jih vozili naokoli po Zasavju. Slikali so, kar so želeli, nekateri so se "podali v knapovske zadeve, drugi delali po svoje, tretji so slikali pokrajino", se spominja Beer. Domačini so jih lepo sprejeli. Vsako leto so pripravili tudi razstavo. Po ena slika iz kolonije je vedno ostala na Izlakah in tako je nastala lepa zbirka. Glavni depo umetniških del je v Kulturnem centru Delavski dom Zagorje, vendar je vsaj tretjina del "med ljudmi": v javnih ustanovah, podjetjih in podobno.

Risba je izhodišče za nadaljnje delo

Beeru osnovo za njegovo ustvarjanje predstavlja risba. "Brez risbe ne gre. Tudi skice mi veliko pomenijo. Oboje je osnova, da nekaj iz realnega sveta prenesem v sliko," pravi. Če kam gre, še zmeraj vzame s seboj zvezek in svinčnik in kaj skicira na hitro. Kadar je doma, vsak dan pride v atelje, tudi če, kot pravi, "ne naredi veliko". "In dostikrat najdem kaj, kar sem prejšnji dan hotel, pa ni šlo," pove in doda, da se, kadar je kje, kjer ne more delati, kar slabo počuti.

V slikah iz poznega obdobja se Beer začne približevati abstraktnemu slikarstvu, čeprav so motivi še vedno prepoznavni. Kot je povedal, bo s svojim načinom, dokler se bo lahko z njim izrazil, nadaljeval. Pošali se, da recimo pri sliki njive, ki je včasih res blizu abstrakcije, včasih kdo vpraša: "Kaj pa je to?" Verjame, da se, "če imaš nekaj v sebi, ne oziraš na modo. Modi sicer lahko slediš, a ni nujno, da to kam pripelje. Če vsemu slediš, ne prideš na svoje. Je že bolje, da si ena taka celovita osebnost. Poskušam povedati tisto, kar poznam."