Dušan Jelinčič za STA: Edino orožje mojega očeta, vodje tigrovcev, je bila kultura

Pisatelj, esejist, dramatik in prevajalec Dušan Jelinčič je bil po diplomi iz sodobne književnosti in modernih jezikov na filozofski fakulteti tržaške univerze zaposlen kot novinar na slovenskem oddelku italijanske radiotelevizije RAI. Je tudi alpinist. Podpisuje se pod več kot literarnih 20 del, v katerih se loteva različnih tem, od alpinističnih (v romanih Zvezdnate noči, Biseri pod snegom in Kam gre veter, ko ne piha), fantastično-mističnih (v romanu Budovo oko) kriminalno-psiholoških (v romanu Umor pod K2), ljubezenskih (v romanu Ljubezen v času samote), eksistencialnih (v romanu Tema na pomolu), pa vse do zgodovinskih (romana Bela dama Devinska in pričujoči roman). Njegova dela so prevedena v več jezikov. Z Borisom Pahorjem velja za najbolj prevajanega slovenskega pisatelja v italijanščino.

V obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada med drugim piše, da avtor v romanu ubesedi težko izkušnjo očeta Zorka Jelinčiča, ustanovitelja in voditelja antifašistične organizacije TIGR, obsojenca na procesu posebnega sodišča leta 1931, ter da se roman zaradi nazornega etičnega imperativa, ki prerašča individualno sfero in zaobjema kolektivno držo, vključuje v tradicijo slovenskega romana na Tržaškem, ki od konca vojne dalje ustvarja veliki kolektivni tekst, usmerjen v literarizacijo fašistične ere in druge svetovne vojne.

Roman je opredeljen kot prvi roman o tigrovskem gibanju s prvoosebno pripovedjo enega od ustanoviteljev organizacije TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka) Zorka Jelinčiča, vašega očeta. V kolikšni meri ste njegove spomine literarizirali?

To je zgodovinski roman oziroma prvi tigrovski roman. O tigrovskem gibanju so pisali zgodovinarji, pisatelji pa še ne. Za te napoči čas, ko zgodovinarji predstavijo dejstva, sami pa podajo poglobljeno psihološko sliko nekega dogajanja.

Tako sem sam - kot pisatelj in Zorkov sin - želel čim bolj verno opisati njegovo vlogo vodje tigrovcev in njegovo doživljanje vojnega časa in razmišljanje, vendar pa so to kljub temu, da sem poznal očetovo mentaliteto in se srečal z vrsto njegovih sodobnikov, literarizirani spomini. Svoje spomine je oče napisal tik pred smrtjo v 60. letih minulega stoletja na pobudo zgodovinarke Milice Kacin Wohinz. Izdani so bili šele leta 1994 in potem v razširjeni obliki še leta 2017.

Pripoved se mestoma bere kot manifest etike in boja proti nasilju. "Sam nisem nikoli hotel imeti orožja... Vem, da je to v teh časih in pri taki podtalni dejavnosti absurd, a moj naravni odpor do mrzle kovine, ki lahko v trenutku vzame človeško življenje, je bil prevelik," so besede, ki jih položite v očetova usta. Sliši se precej nenavadno za vodjo organizacije, ki je veljala za teroristično.

Oče namenoma ni želel imeti pri sebi orožja. Prepričan je bil, da ga ne bi uporabil in se tudi v življenjski nevarnosti z njim ne bi zavaroval. V knjigi sem zapisal tudi njegov kredo: "Rekli so mi, da sem premehak, a vem, da nasilje ne vodi nikamor, ker je orožje znanja in kulture dosti močnejše in ima v sebi bistvo lepote."

Na nekaterih mestih se zdi, kot bi želel vaš oče, kot rečeno pacifist, opravičiti nasilne akcije drugih tigrovcev, v smislu, da je bila tržaška veja mlajša in bolj revolucionarna, medtem ko je sam pripadal goriški, bolj kulturniški.

Po svoje je razumel mlade tržaške fante, ki so se fašistom upirali z nasiljem. Vendar to, kot rečeno, ni bil njegov način. Ob tem se mi zdi pomembno opozoriti še eno njegovo, prav tako etično držo - da je ostal in ni zbežal pred mučenjem, ki ga je moral prestati v devetih letih po italijanskih zaporih. Lahko bi po vzoru številnih drugih zbežal, denimo v nekdanjo Jugoslavijo. Tako pa se je pustil aretirati...

V zaporih je bil žrtev strahotnih mučenj. Po opisih mučilnih metod Italijani niso bili nič manj nečloveški kot Nemci, ki jim običajno pripisujemo večjo krutost kot Italijanom.

Saj verjetno so bili Italijani na splošno med vojno vseeno malo bolj človeški od Nemcev, vendar je bil moj oče zaprt kot ustanovitelj in prvi vodja teroristične organizacije in kot tak predan najbolj indoktriniranim fašistom.

V knjigi omenjate prijatelja vašega očeta, zborovodjo Lojzeta Bratuža, ki so ga prav tako nečloveško mučili, pa ni imel takšne "funkcije" kot vaš oče...

Da, res je, Bratuža so aretirali le zato, ker je vodil pevske zbore v slovenščini. Piti je moral strojno olje, pomešano s koščki stekla. Umiral je več mesecev.

Vašega očeta na koncu vendarle niso ubili...

Niso ga ubili, se je pa, zlasti zaradi velikih količin ricinusovega olja, ki ga je moral piti vsak dan in mu je med drugim uničil jetra, spremenil iz izjemno športnega mladeniča, ki je preplaval Sočo pod vodo in bil prvi soplezalec znamenitega alpinista Klementa Juga, v fizično oslabljenega človeka.

Na srečo mu, tudi zaradi različnih amnestij s strani italijanske države - denimo poroka italijanskega kralja - ni bilo treba prestati vseh 20 let predpisane zaporne kazni. Pozneje je bil sicer še tri leta v italijanski konfinaciji. Tudi to je bil zanj zelo žalosten čas, saj mu je tik pred tem na porodu umrla žena, obenem pa ni mogel biti ob hčerkah, za kateri je skrb prevzela svakinja.

V romanu je več referenc, tako na literarna dela kot na osebnosti iz polja kulture in alpinizma. Menda naj bi bil vaš oče prijatelj Vladimirja Bartola in bil celo upodobljen v njegovem romanu Alamut?

Res je. Oče je prijateljeval z Bartolom, skupaj sta med drugim preplezala Triglavsko severno steno. V enem od svojih pisem je Bartol zapisal, da Alamuta posveča v glavnem Zorku Jelinčiču. Mislim, da je Bartol zelo cenil in občudoval načelnost in pogum mojega očeta.