Vodja Galerije Jakopič Marija Skočir za STA: Fotografija je imela skozi vso zgodovino zapleten odnos s seboj in umetnostjo

V začetnem obdobju ste v galeriji predstavili raznolike projekte s področja likovne umetnosti, sledila je odločitev za fotografijo. Lahko podate pogled na začetke in kako je prišlo do fokusa na fotografijo?

Galerijo Jakopič smo leta 2008, ko se je začelo združevanje mestnih muzejskih inštitucij v en zavod, pravzaprav dokaj nepričakovano najprej za pol leta sprejeli pod okrilje Mestnega muzeja Ljubljana. Leta 2009 je bil nato ustanovljen nov javni zavod - Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML), pod okrilje katerega je prišla tudi Galerija Jakopič. Podedovani program smo izpeljali do konca, nato smo se v prvem letu delovanja pod okriljem MGML odločili pripraviti program po vzoru Galerije Vžigalica - na podlagi javnega razpisa in sodelovanja z nevladnimi organizacijami, s tem, da smo seveda že od začetka pozornost posvetili tudi novem videzu, vsebini in programu.

Naša odločitev za fotografijo se navezuje na prvo fotografsko razstavo v naši produkciji - razstavo Rogerja Ballena leta 2009, ki je navdušila tako nas in umetnika kot tudi občinstvo. Poleg tega se je izkazalo, da je specifika prostora precej pisana na kožo fotografiji, saj omogoča intenzivno izkušnjo doživljanja, poleg tega so za fotografijo značilni manjši formati kot za slikarstvo ali kiparstvo. Priznati moram, da je tudi moja profesionalna preferenca vedno šla v smeri fotografije, glavni razlog za odločitev za fotografijo pa je bil pravzaprav manko večjega razstavnega prostora v Ljubljani, namenjenega izključno temu mediju. Sčasoma se je to izkristaliziralo z nekaterimi velikimi razstavami tujih fotografov, ki so na novo kontekstualizirale fotografijo v našem prostoru, kakor tudi v uresničevanju poslanstva predstavljanja domačih fotografov in njihovih opusov ali posameznih serij.

Fotografiji se v Ljubljani posvečata tudi Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Muzej novejše zgodovine Slovenije. V čem se razlikujete?

Predvsem se razlikujejo naši cilji in poslanstva. V Galeriji Jakopič z razstavami sicer pridobivamo gradivo, s katero gradimo našo zbirko, ki je skupna zbirka MGML. Doslej smo denimo pridobili danes zelo dragocene fotografije Rogerja Ballena, slovenski fotograf Tihomir Pinter pa se je celo odločil, da nam prepusti celotno svojo retrospektivno razstavo, se pravi analogno izdelane fotografije, ki jih je izdelal sam. A naše osnovno poslanstvo je razstavljanje in prezentacija fotografije s poudarkom na sodobni fotografiji.

MAO pa ima oddelek za fotografijo, ki se posveča arhiviranju, zbiranju, dokumentiranju in hranjenju fotografij in fotografskih opusov. Hranijo nekaj lepih fotografskih zbirk, iz katerih sami pogosto črpamo gradivo za naše razstave. Tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije hrani veliko fotoreporterskih opusov in tudi z njim pogosto sodelujemo. Pri razstavi Na drugi strani - Slovenska fotoreportaža, ki je bila na ogled leta 2021, je bila njihova zbirka eno glavnih izhodišč razstave. Za nas je dragoceno, da se lahko obrnemo na sorodne inštitucije, kot denimo to počnemo tudi sedaj, ko v sodelovanju z Mestnem muzejem za jesen pripravljamo razstavo o slovenskih umetnicah v obdobju 1850-1950. V Galeriji Jakopič bomo predstavili arhitektke, oblikovalke in fotografinje.

Kako ocenjujete uspešnost vaših prizadevanj v približevanju fotografije slovenskemu občinstvu?

Tako strokovna publika kot naši obiskovalci, ki so naši najbolj zahtevni kritiki, prepoznavajo, da smo v zadnjih 15 letih fotografiji resnično dali prostor. In to ne zgolj z razstavljanjem fotografij ampak predvsem s kritičnim razmišljanjem, v katerem obiskovalci lahko fotografijo prepoznavajo tudi kot orodje družbene akcije, kot način razmišljanja, videnja sveta. Sama rada rečem, da je fotografija skorajda kar življenje samo, ker je tako zelo raznolika. Prinaša nešteto zgodb, je odsev resničnosti, časa in tako idealen medij, ob katerem se lahko pogovarjamo o naši družbi, kulturi in ustvarjalnosti. Publika je Galerijo Jakopič vzela za svojo, odzivi na razstave in tudi radovednost, kaj bo sledilo, so veliki, kar nas veseli.

Poleg razstav velik poudarek dajete obrazstavnim programom. Zakaj se vam zdijo tako pomembni?

Obrazstavni programi so pomemben del našega poslanstva. Razstave so tiste, ki narekujejo vsebino, z obrazstavnimi dogodki pa temo, ki jo predstavljajo, kontekstualiziramo na širši družbeni, znanstveni, ustvarjalni, kulturni ravni in podobno. Tu naj omenim delavnice za šolske skupine vseh starosti, kjer otrokom fotografijo predstavimo kot zapis svetlobe in jih tako soočamo s tem, kaj v svoji osnovi fotografija je, seveda vedno v povezavi s trenutno razstavo.

Naš paradni konj programov za odrasle je celoletni program neformalnega izobraževanja Od blizu, ki je namenjen fotografom vseh profilov, od popolnih začetnikov do profesionalnih fotografov. Udeležence vodimo skozi zelo intenziven, pogosto osebnostni proces.

Jubilej boste obeležili z razstavo Valovanje, ki jo boste odprli 14. februarja. Lahko poveste nekaj o njej?

Razstava Valovanje je zanimiva z več vidikov, ki so se nekako združili tudi v razmišljanju, zakaj in kako razstavo pripraviti. Projekt nastaja v sodelovanju z nizozemsko fotografsko agencijo NOOR Images in kustosom Stefanom Carinijem, jedro razstave bodo fotografije na temo vode, ki so jih posneli priznani fotografi te mednarodno priznane agencije.

S sokustosom sva si zamislila razstavo, ki se bo tudi v načinu priprave povezovala s tem, o čemer bo pripovedovala. Najprej sva si morala priznati, da so fotografske razstave pogosto zelo netrajnostno zasnovane, z vsemi materiali, na katere natisnemo fotografije, ki lahko vsebujejo različne neekološke materiale in ki pogosto končajo kot smeti. Tu je tudi razstavna oprema - napisi, nalepke in podobno. In tako smo pogledali, kaj se je po 15 letih delovanja nabralo v skladišču Galerije Jakopič.

Na razstavi bodo seveda še vedno v ospredju fotografije, razmišljanja pa gre v smeri, da lahko zgodbe uspešno pripovedujejo ne glede na format, okvir in podobno. Celo tako daleč gremo, da jih skušamo natisniti tudi na odpadne materiale. Poleg tega smo v proces vključili trajnostno oblikovalko, ki je iz naših starih zloženk izdelala nov papir, na katerega bomo natisnili vabila. Iz nadcestnega panoja za razstavo Bojana Radoviča, ki je v času razstave visel nad Slovensko cesto, pa bo denimo izdelala denarnice in torbice, ki bodo na voljo obiskovalcem. Uporabili bomo materiale, ki so nam na voljo in raje več vložili v ljudi in njihova znanja in veščine.

Osrednjo razstavo boste letos posvetili ameriški fotografinji Susan Meiselas.

Gre za še eno razstavo v nizu predstavitev pomembnih svetovnih fotografov oziroma fotografinj. Susan Meiselas je od leta 1976 članica agencije Magnum Photos. Deluje od druge polovice 70. let minulega stoletja. V svojih projektih, pa naj gre za fotografiranje na vojnih oziroma kriznih območjih, kot je denimo spremljanje revolucije v 70. letih minulega stoletja v Nikaragvi, kamor se je še pozneje vračala, ali določenih skupnosti v družbi, ki so kakorkoli drugačne, se vedno osredotoča na ljudi in na njihovo doživljanje situacije.

Susan Meiselas bo tudi prišla v Ljubljano, kjer bo vodila delavnico, na kateri se bodo fotografi ukvarjali predvsem s pogledom na skupnosti - kako jih opolnomočiti, jim dati glas in jim nenazadnje skozi fotografijo tudi nekaj vrniti. Na retrospektivni razstavi z naslovom Mediacije, ki bo na ogled med 20. junijem in 22. oktobrom, bo predstavila opus, ki se razteza skozi skoraj pet desetletij. V ospredju bodo cikli, ki dajejo vpogled v določene fenomene skozi doživljanje subjektov samih. Njene fotografije so tudi pogosto opremljene s komentarji ljudi, ki so na njih, saj jih želi vedno opolnomočiti in jim dajati glas.

Kakšen je po vašem mnenju status fotografije danes?

Fotografija je imela skozi vso zgodovino zapleten odnos tako sama s seboj kot z umetnostjo in v zadnjem obdobju tudi s potrošništvom. Je način komunikacije. Kot rad reče naš kolega fotoreporter in mentor delavnic Saša Kralj, "če ni komunikacija, je dekoracija". Če je ne znamo brati, nas zlahka zmanipulira. Zato si tako v naših obrazstavnih kot tudi izobraževalnih programih prizadevamo, da bi prispevali k vizualni pismenosti. Sama menim, pa tudi sicer se v našem prostoru krepi zavedanje, da je vizualna pismenost prav tako pomembna kot to, da znamo brati, pisati, računati in drugo, kar nas učijo v šolah.

Fotografski poklic danes ni lahek, k čemur sta zagotovo pripomogli množičnost in razširjenost fotografije. Nedavno smo na eni od naših razstav zapisali citat: "Vsi znamo bolj ali manj igrati nogomet, a to še ne pomeni, da smo vrhunski nogometaši".

Zagotovo fotografski poklic še vedno ima velik smisel, ki se kaže v profesionalizmu in individualnem izrazu fotografa. Sama verjamem v izjemno moč fotografije, če se zavedamo njenega potenciala kot orodja družbene akcije, komunikacije, vizualne pripovedi, skratka vsega tistega, kar nas tudi kot gledalce lahko presune bolj kot beseda. Nekateri fotografski opusi izkazujejo ogromno življenjske moči in nezmotljivo potrjujejo, da fotografija ostaja odločilen vizualni medij, je pa seveda pomembno, kako jo uporabljamo in gledamo.