Goga Sedmak iz Zmelkoow za STA: Veliki poslovilni koncert - prvič med evergreeni in novo ploščo

Če se za začetek navežem na vašo novo skladbo - ali nam kaj fali?

Zagotovo nam kaj fali, ampak nič prav zelo ključnega, vsaj meni in moji ekipi ne, pa tudi naši družbi kot takšni relativno malo v primerjavi s kakšno drugo.

To je prvi singl z nove plošče.

To je bil naslovni singl, za katerega je producent ocenil, da ima največ pop potenciala, zato smo ga dali ven kot prvi singl in je upravičil svoje poslanstvo, tako da se ga je kar nekaj vrtelo in ga ljudje že veselo prepevajo.

Govoriva o desetem studijskem albumu 10/10, ki je izšel lani, ko je izšla tudi vaša koncertna plošča s posnetki iz ljubljanske Drame. Kaj prinaša?

Prinaša presek razmišljanja in doživljanja sveta benda in predvsem mene kot avtorja v zadnjih nekaj letih. Tako da je do neke mere avtobiografsko, po drugi strani pa tudi svetovno kritično, sestavljeno v eno takšno namerno zapleteno obliko. Vsebinsko gre kot ponavadi za bentenje čez stvari, ki mi gredo na živce in so neprijetne, zoprne, neumne, kot je ekscesno okraševanje z lučkami in posiljevanje z božičnimi napevi decembra ali posiljevanje z nanizankami o forenzikih in njihovih seksi pomagačicah. Potem prinaša nekaj o tem, kako je poleti, ko je preveč vroče in soparno, naporno živeti in še tisto pivo, ki ga srebaš, je precej toplo. Nekaj je tudi pozitivnih pogledov na vse skupaj, ko si misliš, da se kljub vsemu nimamo tako slabo, kot sta recimo skladbi Kaj nam fali ali pa Ježek, ki govori o prebujanju pomladi v še tako neromantičnih dušah. In zdaj sem prišel že do pol plate, tako da ne vem, če ima smisel, da še naštevam.

Kako je plošča nastajala?

Plošča je nastajala dlje časa. Nismo se je lotili kot projekta, ki bi že na začetku imel definirano obliko vinilke ali pa plošče, ampak sem pisal komade in smo jih sestavljali skupaj, počasi snemali, kot je bil čas in kot je imel kdo volje. Nekako se je vse skupaj obrnilo tako, da smo zaključke in zadnje komade snemali med korono ter si pošiljali posnetke in jih montirali. Nastajala je organsko, počasi in na koncu smo jo zapakirali v neko zaokroženo celoto.

Zdaj je aktualen singl Sonja se sanka, za katerega se zdi, da je prišel ravno ob pravem času...

Rekli smo si, da če že ni snega v naravi, ki ga ni bilo še pred nekaj dnevi, da ga bomo pokazali vsaj na videu. V resnici pa je to že osmi ali deveti singl z nove plošče, ki smo ga dali ven, deloma tudi kot promocijo teh dveh velikih poslovilnih koncertov, ki jih imamo v načrtu, se pravi 25. januarja v Kinu Šiška in 4. marca v Štuku v Mariboru, tako da smo malo podkrepili našo poslovilno akcijo. Govori pa o nasilju človeka nad naravo, ki jo zastopajo medved, ježki in kače, človeka pa predstavlja Sonja, ki objestno kriči, drveč po klancu navzdol po Sviščakih.

Ampak vtis je, ali pa je mogoče to vaša drža, da delate štos iz vsega, kar obstaja?

To je po svoje res, po drugi strani pa mislim tudi, da ni nič narobe, če kljub splošnemu zavedanju o agresivnosti človeka nad naravo to izpostavimo in prislonimo lonček Greti Thunberg proti uničevanju planeta.

Pa ste tudi sicer takšni komiki?

V resnici je tako, da sem po naravi precej nihiloiden pesimist, ampak sem ugotovil, da če stokaš in napoveduješ konec sveta, te nihče ne posluša, tako da sem prebrisano ubral drugo strategijo in zapakiral vse skupaj v štos. Kar pomeni, da tisti, ki se radi smejejo, se smejejo, tisti, ki hočejo videti kaj kritičnega, bodo to našli, in tisti, ki sploh ne poslušajo prav pozorno, si še vedno prepevajo in tapkajo z nogo, ker je lep komad.

So potem časi ležanja na plaži pri vas že minili?

Minili so do poletja, potem bomo spet ležali. Zdaj je mokro, blatno in sploh ni prijetno, tako da ne priporočam.

Veliki poslovilni koncert oziroma kar dva bosta. Je to v slogu nekih poslovilnih turnej ali pa "never ending tour", kot pri Bobu Dylanu?

Glasbeniki so že zdavnaj ugotovili, da je to odlična komercialna poteza. Če narediš poslovilni koncert ali pa poslovilno turnejo, si ljudje mislijo, to je treba videti in drejo na te prireditve. Mi smo se ves čas posmehovali in cenenosti pristopa in lahkomiselnosti ljudi, ki temu dejansko verjamejo. Ker potem vsi bendi rečejo - aha, zdaj smo napolnili, zdaj bomo rekli, da so feni hoteli, da še malo vztrajamo, pa se bomo vrnili in potem se bomo spet poslovili, ko nam zmanjka denarja. To se dogaja in mi smo zato kot nek hec rekli, da bo to veliki poslovilni koncert - prvič. Tako da je jasno, da gre za šalo na račun teh bendov, ampak v bistvu ljudje vseeno zagrabijo in vseeno mislijo - ja, to je super, je treba iti, če je poslovilni, ni važno, če je prvič. Zdaj bomo najbrž postali tudi mi takšni preračunljivci in bomo imeli veliki tradicionalni poslovilni koncert vsako leto.

A si potem lahko tudi vsako leto obetamo novo ploščo?

To niti ne, veliki come back pa ja (smeh). Kot sem povedal za zadnjo ploščo, velja še za naprej in tudi za nazaj, da se redkeje lotevamo stvari tako, da bi si rekli - zdaj bomo pa posneli ploščo v tem in tem obdobju in koncert bo takšen in takšen. Ponavadi, ko imamo čas, ko ima kdo kakšno inspiracijo, nekaj napišemo, nekaj posnamemo in ko se nabere dovolj materiala, damo ven novo ploščo. Pridno delamo, kdaj in kaj bo prišlo ven, bomo pa videli. Mogoče bo kakšen maksi singl, mogoče bo prava plošča ali mogoče kaj tretjega. Smo pa že v rani mladosti nabrali dovolj idej, da lahko do konca življenja pesnimo. Prihajajo tudi sproti, tako da jih zagotovo ne bo zmanjkalo. Bolj gre za to, koliko zberemo volje in motivacije za kaj novega. Delati na silo umetnost ne gre.