Od blizu 25.1.2023 11:00

Razstava o trajnostnemu Plečniku v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje

piše Miša Močilnikar

Ljubljana, 25. januarja - V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je do 21. maja na ogled razstava z naslovom Universum Plečnik: Od delavnice do mita. Osredotoča se na Plečnikovo naravnanost k trajnostnemu oblikovanju mesta. Razstava kritično osvetli Plečnikov odnos s študenti, direktor muzeja Bogo Zupančič pa opozarja na nedomišljene prenove Plečnikove Ljubljane.

Ljubljana, MAO.
Razstava Universum Plečnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
Foto: Boštjan Podlogar/STA

Ljubljana, MAO.
Razstava Universum Plečnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO).
Sokustos razstave in direktor MAO Bogo Zupančič.
Foto: Boštjan Podlogar/STA

Ljubljana, MAO.
Razstava Universum Plečnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
Foto: Boštjan Podlogar/STA

Ljubljana, MAO.
Razstava Universum Plečnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO).
Sokustos razstave in direktor MAO Bogo Zupančič.
Foto: Boštjan Podlogar/STA

Ljubljana, MAO.
Razstava Universum Plečnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
Foto: Boštjan Podlogar/STA

Ljubljana, MAO.
Razstava Universum Plečnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO).
Sokustos razstave in direktor MAO Bogo Zupančič.
Foto: Boštjan Podlogar/STA

Ljubljana, MAO.
Razstava Universum Plečnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
Foto: Boštjan Podlogar/STA



Ko se je Plečnik leta 1921 kot mednarodno uveljavljeni arhitekt vrnil v Ljubljano, je na novoustanovljeni univerzi s svojimi študenti in podporniki začel graditi svojstven arhitekturni, umetniški in etični opus. V MAO so s pomočjo arhivskih načrtov, maket, skic in fotografij pripravili razstavo o Plečnikovem vesolju, ki prikazuje njegovo kompleksno in celostno vizijo Ljubljane kot povezanega sveta.

"Plečnik je iskal ravnotežje. Ne samo med raznovrstnimi slogi, temveč tudi med preteklostjo in prihodnostjo," je na javnem vodstvu povedal direktor muzeja Bogo Zupančič. Ko so drugi arhitekti stremeli k modernosti, je Plečnik razmišljal in deloval drugače - varčno, racionalno in s skromnimi sredstvi.

Kot kultna osebnost se vsakič znova prikaže v novi preobleki. K snovanju razstave je po Zupančičevih besedah botrovala tudi priprava nominacije za vpis na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine.

Kot piše na spletni strani MAO, je Plečnikov opus zadnje pol stoletja stalnica slovenskega in mednarodnega preučevanja, vedno bolj pa postaja tudi kulturna in turistična ikona. Vsakokratna družbena situacija zato izbere "svojega" Plečnika: Plečnika kot znanilca mlade jugoslovanske umetnosti, epigona v provinci, arhaičnega ustvarjalca večne arhitekture, modernega klasika, prvega postmodernista, začetnika urbane prenove, radikalnega rušitelja in urejevalca javnega prostora z izjemno univerzalno vrednostjo.

Ljubezen do cerkva in osmišljeni javni prostori

Od lesene makete Plečnikovih Žal je Zupančič obiskovalce povabil v prvi prostor, ki je na tovrstnih razstavah načeloma namenjen klasičnim življenjepisom. Kustosi Miloš Kosec, Natalija Lapajne, Tomaž Štoka in Zupančič so se ponavljanju izognili tako, da so osvetlili Plečnikovo ljubezen do cerkvene arhitekture. "Kljub temu, da je bil globoko veren človek, se ni strinjal s starokrščansko ureditvijo cerkva. Želel si je, da bi bili verniki med obredom bližje duhovniku," je povedal Zupančič in kot primer teorije v praksi navedel cerkev svetega Mihaela na Ljubljanskem barju, ki je bila za tisti čas nenavadno orientirana v smeri sever - jug.

Izpostavil je kovinsko maketo cerkve iz zagrebškega arhiva, ki je posebna zato, ker ima režo za zbiranje prostovoljnih prispevkov. V preteklosti so na ta način zbirali denar za profano arhitekturo, pa tudi za izgradnjo nekaterih Plečnikovih projektov, med katere sodi Narodna univerzitetna knjižnica, ki je ne bi bilo brez prostovoljnih prispevkov takratnih študentov. Po besedah direktorja MAO se je v Plečnikovem času pogosto gradilo z mestnimi sredstvi, prostovoljnimi prispevki občanov, angažiranih društev in industrialcev.

Od tam so se obiskovalci razstave odpravili v večji prostor, zastavljen po Plečnikovi ideologiji osne delitve, ki osvetljuje njegovo premišljeno gradnjo javnih prostorov, pri kateri ni pozabil na vlogo zelenih površin in je upošteval pomen reprezentativnih javnih stavb za narodno identiteto. Plečnik naj bi točkovni akupunkturni urbani princip v Ljubljani zasnoval po zgledu Praškega gradu, ki ga je preoblikoval na željo nekdanjega predsednika češkoslovaške Tomaša Garriguea Masaryka.

V sredini prostora je razgledišče z vitrinami, v katerih so na ogled tudi skice parlamenta, ki naj bi bil postavljen na grajskem griču. "Če bi Plečnik za projekt dobil sredstva, bi po tej stavbi postali znani po celem svetu," je povedal Zupančič in dodal, da bi kakšen drug narod, kot so Poljaki ali Hrvati, projekt skoraj zagotovo izpeljali, mi pa smo takrat, kot je povedal, finančna sredstva raje usmerjali v gradnjo stanovanj in zadružnih domov. Ob vznožju parlamenta, ki bi v stožičasti obliki segal v nebo, bi bila po Plečnikovih načrtih javno dostopna steklena platforma, skozi katero bi bilo moč opazovati (in nadzirati) delo politikov.

Je Plečnikova strogost odvračala ali pilila študente?

Od vseh razstavnih prostorov je najzanimivejši tretji, ki v trenutku zvabi pogled k zadnjemu delu sobe, kjer je ob steno potisnjenih 12 različnih stolov, ki so jih izdelali Plečnikovi učenci. Ostali artefakti so razstavljeni na dopasnih kubusih iz različnih materialov, ki jih je Plečnik pogosto uporabljal pri svojem delu. Z anekdoto o Mariji Vogelnik Grafenauer, ki se je v časopise podpisovala s psevdonimom, da Plečnik ne bi izvedel, da jo zanima še kaj drugega kot arhitektura, je Zupančič osvetlil Plečnikovo strogo, a angažirano univerzitetno osebnost.

Ob drugem cubusu je beseda tekla o Moderni galeriji. Načrtovanje se je začelo s finančnimi sredstvi družine Dragotina Hribarja, ki so bili v sorodu z umetnostnim zgodovinarjem Izidorjem Cankarjem. Ker se je Cankar odločil za projektne načrte Plečnikovega učenca Edvarda Ravnikarja, naj bi se med arhitektoma vnel nerešljiv spor, o katerem bodo po napovedi muzeja več povedali na razstavi o Ravnikarju, ki bo na ogled novembra.

Morda je bil veliki mojster užaljen zaradi Ravnikarjeve nadarjenosti in izvirnosti, ki jo je moč opaziti tudi na stolu, razstavljenem v muzeju. Manj zaradi dizajna kot zaradi poslovne ideje, da bi bilo njegove stole mogoče razstaviti, poslati po pošti in znova sestaviti.

Še na mnoge preobleke!

Razstava se sklene z množico knjig, stripov, skodelic, upodobitev, z zbirko nagrad, sliko Plečnika s kremplji in Plečnikovimi obrabljenimi čevlji, ki pričajo o tem, da je veliko prehodil. Zupančič je povedal, da se je kljub vsesplošni težnji k modernizaciji, arhitekt najraje vozil z vlakom. O Plečnikovi trajnostni usmerjenosti priča še dejstvo, da se je trudil znova uporabiti že obstoječe elemente, kot so na primer konfini, ki jih je iz Kongresnega trga prestavil pred Zoisovo piramido.

Ob vseh prenovah Plečnikove Ljubljane je bil Zupančič kritičen do neupoštevanja Plečnikove zasnove in ideologije mesta. Meni namreč, da je ohranjanje spomina na pretekla obdobja nujno za ohranjanje slovenske kulturne dediščine, česar se je Plečnik zavedal, "moderni arhitekti pa zagovarjajo, da je treba vse porušiti, pa ex nihilo vse zgraditi na novo".

Da se ohrani, uporablja in raziskuje Plečnikovo delo, je po mnenju Zupančiča nujno, da se informacije in artefakti čim prej digitalizirajo. Povedal je še, da se v muzeju trudijo, da bi digitalizirali večji del arhiva, saj je lahko samo tako doprinos k Plečniku podlaga za nove povezave in odkritja o velikem arhitektu.