Bibliobus: Ko trditev o vsem dostopni kulturi ni zgolj floskula

Ljudje, ki živimo v urbanih okoljih, imamo bližino knjižnice za tako samoumevno kot bližino trgovine ali lekarne. Večkrat sem se spraševala, kako do knjig iz knjižnic pridejo ljudje, ki ne živijo v večjih krajih. Ko sem slišala za bibliobuse - avtobuse, ki knjige vozijo po vsej Sloveniji, se mi je zazdela rešitev odlična, malodane pravljična. Takoj sem se si v glavi skovala slogan "ko ti ne moreš do knjige, pride knjiga do tebe", bibliobus pa sem si predstavlja kot pisan potujoči kombi iz romana Knjigarna srečnih koncev z nekdanjo bibliotetarko, ki se prevaža po škotskem podeželju ter s knjigami razveseljuje staro in mlado.

Odločila sem se, da bom stvari preverila na terenu - na ptujskem bibliobusu, ki je, kot mi je zagotovila njegova "šefica" eden najlepših, za nameček pa letos praznuje 20 let.

Od vseh idealiziranih predstav se mi ni bilo treba posloviti. Notranjščina več kot deset metrov dolge potujoče knjižnice z nešteto knjigami za vse okuse in velikim otroškim kotičkom ter plišastimi igračami in s papirnatimi snežaki, ki so se spuščali s stropa, ni bila daleč od moje pravljične predstave. Tudi moj slogan se je izkazal za kar pravšnjega, saj je bil eden prvih stavkov gospe Tjaše: "Kadar ljudje ne morejo do nas, gremo mi do njih."

Delo v potujoči knjižnici ni za vsakogar

Mi je pa izkušena bibliotekarka Tjaša, ki se z bibliobusom skoraj vsak dan poda v okoliške kraje s kolegom, knjižničarjem Bojanom, ki je hkrati tudi voznik, po potrebi pa tudi čistilec, zlasti ko je vse mokro od snega, kot je bilo v tokratnem primeru, povedala še veliko zanimivega.

"Veste, ni vse tako pravljično," me je pogledala, kot bi mi brala misli. Pozimi je na poti mrzlo, poleti vroče, saj so vrata za obiskovalce na postankih velikokrat odprta. "Ta služba ni za vsakogar, biti moraš zdrav in v dobri kondiciji," je poudarila. Včasih se zaplete pri najbolj osnovnih rečeh, kot je potreba po kavi ali stranišču, je dodala. Na precej neugodne razmere so že večkrat opozarjali in nedavno jim je prisluhnil celo sindikat Glosa. Po njenem mnenju ni pošteno, da so obravnavani enako kot zaposleni po knjižnicah.

Tudi sicer se je bibliotekarka s polnim imenom Tjaša Mrgole Jukič, ki je 16 let predsedovala Sekciji za potujoče knjižnice znotraj Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, več let pa je bila tudi direktorica Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, izkazala za živi leksikon.

Potujoče knjižničarstvo ima dolgo zgodovino

Povedala je, da ima potujoče knjižničarstvo dolgo zgodovino. Za prvega slovenskega potujočega knjižničarja velja Lovro Stepišnik, ki si je nekoč v mariborski knjižnici oprtal koš s knjigami in jih nosil ljudem po Pohorju, za prvega ptujskega pa Simon Petrovič, ki je knjige nosil v kovčkih. Za prvo motorizirano potujočo knjižnico v regiji velja bibliobus, ki so ga leta 1953 dobili na Reki, že leta 1954 je bil bibliobus tudi v Kopru, kmalu še v Ljubljani in Mariboru. Danes je vseh bibliobusov 13, 12. so dobili na Ptuju, zadnjega pa nekaj let nazaj v Posavju. Na vprašanje, če je to veliko za evropski prostor, je odvrnila, da smo nekje vmes, Finska ima 150 bibliobusov, Avstrija dva. Največje bibliobuse ima Nizozemska, električne Švedska.

Biblioterka Tjaša se je izkazala tudi za pobudnico in organizatorko marsikaterega projekta. Po vzoru Little Free Library, projekta, ki ga je zasledila v tujini, je skupaj s ptujsko knjižnico, klubom ptujskih soroptimistk, v katerega je včlanjena, ter občinami, poskrbela, da je na območju okoli Ptuja postavljenih 16 hišk, v katerih so na voljo knjige. Slovenska posebnost so ilustracije priznanih domačih ustvarjalcev, kot so Jelka Reichman, Marlenka Stupica in Gorazd Vahen.

Te hiške so odigrale posebno vlogo v času epidemije covida-19, je pojasnila in hkrati poudarila, da je tedaj izjemno vlogo imel tudi bibliobus. Kot je spomnila, s potujočo knjižnico pokrivajo Haloze, Slovenske gorice, ptujsko in dravsko polje, skupno 16 občin. "To je bil čas zaprtih občin, a obenem tudi po 20 metrov dolgih kolon ljudi, ki so naju na vsaki postaji čakali in se nama zahvaljevali", se spominja.

A tudi v normalnih razmerah je bibliobus najcenejša in najbolj kvalitetna rešitev, saj je imeti enoto knjižnice precej dražje. Tako pa so se ljudje po posameznih krajih navadili, da jih potujoča knjižnica obišče na točno določen dan. Ustavi se pred 42 javnimi zavodi, večinoma osnovnimi šolami in vrtci, letos so dodali še domove upokojencev. Na dan - bibliobus je na terenu štirikrat na teden - obišče od štiri do pet postajališč, ki so na vrsti vsake tri tedne.

Bibliobus namenjen različnim skupinam prebivalstva

Posebej se potujoče knjižnice vsakič razveselijo šolarji. Tudi tokrat. Na prvi postaji - Ptujski Gori - so na bibliobus prišli učenci Podružnične šole Ptujska gora. Pred diktafonom niso želeli dajati izjav ali pa odgovarjali le z da ali ne, so si pa navdušeno izposojali knjige, nekaj jih je izpostavilo, da radi berejo zlasti Pasjega moža in stripe. Učenci drugega razreda so prisluhnili tudi pravljici, ki jim jo povedala vsestranska bibliotekarka Tjaša.

Bolj zgovorna je bila njihova učiteljica, sicer tudi vodja podružnične šole v Majšperku Barbara Rajh, ki je povedala, da se bibliobus na tej lokaciji ustavlja na njihovo prošnjo. Učenci se učijo izposoje knjig, ravnanja z njimi, pa tudi bontona. Nenazadnje pa pomeni obisk tudi manjšo rekreacijo, saj jim pot do bibliobusa vzame okoli 10 minut.

Poleg šolarjev, ki, kot pove Sara, učenka iz podružnične šole v Stopercah, že po kakšnem tednu začnejo pogrešati bibliobus, so najbolj pogosti obiskovalci upokojenci. Upokojena podjetnica Anica pove, da ji potujoča knjižnica veliko pomeni, ker je blizu, da lahko pride peš, pohvali pa tudi pestro ponudbo knjig in osebje, ki jo že dobro pozna. V kraju Breg v občini Majšperk na bibliobus po novo zalogo knjig pride tudi upokojena učiteljica Vera Planinc, ki med drugim skrbi za eno od omenjenih hišk, ob kateri, kot pove, pripravlja tudi pravljične urice. Na bibliobus s spremljevalko pride tudi slepa gospa, ki sicer pravi, da večino knjig dobi iz knjižnice za slepe in slabovidne, po otroško gradivo pa pride tudi gospa Marjana s hčerko Emily, ki je še v vrtcu, ter uslužbenka Sonja, ki pove, da za obisk porabi službeni odmor za malico.

Po obisku postajališča v Sestržah se bibliobus že v temi odpravi domov - pred ptujsko knjižnico. Danes smo izposodili 480 knjig, zadovoljno pove bibliotekarka Tjaša. Tudi jaz sem zadovoljna, čeprav razen tega, da sem povzročala gnečo, saj sem se vedno postavila ob napačne knjižne police, nisem imela za to nobenih zaslug.