Muzej za enega vrnil nekdanji mariborski trafiki značaj srečevališča

Nad vhodnimi vrati stavbe je naslikana podoba sedečega Turka s pipo, ki po pripovedovanjih že stoletje opazuje spremembe v mestu. O njem in njegovem trafikantu piše v romanu Severni sij pisatelj Drago Jančar.

Novodobni trafikant Jan Malec iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor pojasnjuje, da so zgodovinska dejstva nekoliko drugačna. "Ta trafika zagotovo ni bila zgrajena pred prvo svetovno vojno, temveč po rekonstrukciji starih fotografij - dokumentov o tem namreč ni - sklepamo, da je bila postavljena med letoma 1925 in 1930. Dejstvo je tudi, da so tu v prvi vrsti delale ženske - prvi trafikant je sedel v to trafiko šele v 60-ih ali 70-ih letih prejšnjega stoletja, pa še to ne za dolgo. V bistvu sem jaz prvi moški, ki je dlje časa tu," je povedal za STA.

Praviloma so trafike v mestih gradili po prvi svetovni vojni za zaposlovanje težje zaposljivih ljudi, predvsem vojnih invalidov in vdov. "Najbolj znana trafikantka je bila Leopoldina Jeglič, ki so jo ljudje klicali Teta Poldi. Verjetno je bila ta trafika znana med Mariborčani prav zaradi nje. Pred njo je imela postavljene stole. In povsem po mariborski tradiciji je bilo tu glavno opravilo šimfanje," je še povedal Malec.

Mesto Maribor se je začelo razvijati na levem bregu Drave in Glavni most je bil že od nekdaj pomemben mejnik. "Desna stran je bila provinca, delavsko naselje. Med prebivalci na različnih bregovih reke so bile velike razlike in Glavni oziroma Stari most je bil ena redkih možnosti prečkanja Drave. Tu čez je torej romala pisana druščina ljudi," je povedal kustos.

Trafika je delovala, vse dokler ni bila pred nekaj več kot desetimi leti tarča vlomilcev. Objekt je bil več let prazen in prepuščen propadu, nato pa ga je občina želela prodati kot običajno občinsko nepremičnino. V javnosti je to močno odmevalo in po protestu nekaterih vidnih Mariborčank in Mariborčanov je občina odstopila od te namere.

Gradbenik Marko Novak je objekt prostovoljno obnovil, denar so prispevali tudi drugi posamezniki. Vsebinsko je izpilila podrobnosti etnologinja Jerneja Ferlež, akademski slikar Stojan Grauf je na novo naslikal podobo Turka na pročelju trafike.

Muzej za enega so odprli novembra 2019 in ga poverili v oskrbo kustosu Malcu, ki s svojo nalezljivo sproščenostjo, pozitivno energijo in poznavanjem kupa zgodovinskih dejstev, legend in anekdot iz Maribora poskrbi, da se obiskovalec v tem 7,5 kvadratnega metra velikem objektu takoj počuti domače. "Ljudje velikokrat vstopajo prestrašeni, ne vedo, kaj lahko pričakujejo, odhajajo pa s kupom informacij, za katera niso prosili," pravi.

Vstop v muzej je prost. V njem je nekaj knjig in starih časopisov o Mariboru, spominkov, ki so naprodaj, in izmenjevalnica knjig.

Trafika po besedah kustosa ohranja tradicijo nekdanjega srečevališča. "Tako kot včasih šimfamo, smo informacijska točka, pa tudi zbiralnik zgodb. Starejši Mariborčani, sploh iz tega dela mesta, ki ga radi pozabimo v histografiji, radi pridejo k meni in mi pripovedujejo zgodbe, ki si jih včasih tudi zapišem in uporabim pri nadaljnjem delu. Ustvarjamo razstave na pobudo lokalne skupnosti. Tako je na primer predlani prišel k meni sin mariborske zdravnice Eve Lovše in sva naredila razstavo o njegovi mami. Potem je neka gospa prinesla igrače svoje pokojne tete in smo na božič razstavili mehanske igrače iz 30-ih let," pojasnjuje Malec.

Ima že vrsto stalnih obiskovalcev. "To so ljudje, ki drugače ne hodijo v muzeje. Velikokrat jim je trafika prva izkušnja z muzejem. Tako vidijo, da to ni nekaj zastrašujočega, dolgočasnega in potem obiščejo še kakšen drug muzej. Usmerjam jih tudi v druge kulturne institucije, za katere ocenim, da bi jih utegnile zanimati. Se mi zdi, da dostikrat podcenjujemo ljudi. Menim, da morajo biti muzeji odprti in dostopni za vse, ne le določeno ciljno publiko," pravi.

Ime Muzej za enega izvira iz njegove majhne prostornine, a že kmalu po odprtju se je izkazalo, da ne more sprejeti le ene osebe. "Razen v času omejitev zaradi covida-19 nismo nikoli zahtevali od ljudi, da vstopajo posamično. Ta koncept je v praksi hitro padel v vodo. Rekord je hkraten sprejem 18 otrok, ki so prišli sem poslušat pravljice o Dravi," je še povedal Malec.

Z obiskom je zelo zadovoljen: "Mislim, da je to po kvadraturi najbolj obiskan muzej v Sloveniji." Meni, da kulturna ustanova na takšen način lažje naveže in ohranja stik z ljudmi, javnost pa to zelo ceni. "Ljudje se ustavijo mimogrede, za nekaj minut, takoj dobijo želene informacije ali pa samo spregovorijo nekaj besed. To je v večjih institucijah težje. Če bi imel večji muzej, ne bi imel takšnega obiska," je prepričan.

Nedavno je pod okriljem Muzeja narodne osvoboditve Maribor zaživela tudi nekdanja trafika pri Mestnem parku, katere ustanovitelj je društvo Trafika, ki ga sestavljajo posamezniki različnih profilov. A ta deluje na prostovoljni osnovi in v manjšem, občasnem obsegu.