Arhitektka in kiparka Marjetica Potrč praznuje 70 let

Marjetica Potrč se je rodila leta 1953 v Ljubljani. Diplomirala je na Fakulteti za arhitekturo, na Likovni akademiji v Ljubljani je opravila diplomo iz kiparstva in kiparsko specialko pri profesorju Luju Vodopivcu. Med letoma 1990 in 1993 je prebivala v ZDA, leta 2000 pa s štipendijo Philip Morris v Berlinu. Trenutno živi in ustvarja v Ljubljani.

Že ob vstopu na slovensko likovno prizorišče sredi 80. let minulega stoletja se je potrdila kot docela profilirana umetnica. Njena dela so bila že takrat formalno perfekcionistična in konceptualno zelo natančno premišljena. V drugi polovici 80. let je imela osrednjo vlogo v skupini, ki je dobila oznako mlado slovensko kiparstvo.

Njeni kipi, pa tudi razmišljanja in teksti, so bili ključni za proces, ki ga je moč označiti kot dekonstrukcijo modernističnih načel. Ta proces je namreč, čeprav je izhajal prav iz teh načel, pokazal na njihova imanentna protislovja ter razcepljenost in je bil bistven za prehod iz 80. v 90. leta, saj je odprl možnost novih prijemov in formulacij, kot so instalacije, nova vloga ready-made objektov in interaktivni značaj umetnine.

V poznejših delih je umetnica svoja izhodišča razširila. Medtem ko so se njena prva večja dela ukvarjala s telesom v prostoru in razmerjem gledalca do kipa, je postopoma začela vključevati vse več neposrednih referenc na družbene in historične okoliščine ter koncepte. Vedno bolj jo je zanimal fenomen mesta kot zapletenega in mnogoplastnega prostorskega in družbenega organizma, so med drugim zapisali v utemeljitvi Jakopičeve nagrade, ki jo je umetnica prejela leta 2003.

Marjetica Potrč, prejemnica številnih nagrad, je leta 2000 prejela tudi prestižno mednarodno nagrado za sodobno umetnost, nagrado Hugo Boss, ki je vključevala tudi osebno razstavo v Guggenheimovemu muzeju v New Yorku.

Njeno delo je bilo vključeno v najpomembnejše manifestacije sodobne umetnosti, kot sta Beneški bienale, na katerem se je predstavila v letih 1993, 2003, 2009 in 2021, in bienale v Sao Paulu, kjer se je predstavila v letih 1996 in 2006. Bilo je predstavljeno na številnih razstavah po Evropi, Aziji, ZDA in Latinski Ameriki. Med drugim je razstavljala še v Galeriji Barbican v Londonu, razstavišču Hamburger Bahnhof v Berlinu, Centru sodobne umetnost NTU v Singapurju in Nacionalnem muzeju umetnosti 21. stoletja MAXXI v Rimu.

Bila je gostujoča profesorica v številnih ustanovah, vključno z Inštitutom za tehnologijo v Massachusettsu MIT. V letih od 1993 do 2004 je bila izredna profesorica na oddelku za oblikovanje likovne akademije Univerze v Ljubljani. Med letoma 2011 in 2018 je bila profesorica participatornega oblikovanja na Visoki šoli za likovno umetnost (HfBK) v Hamburgu, kjer je vodila razred Oblikovanje za živi svet (Design for the Living World).

Je svetovno pomembna umetnica, kar je leta 2011 potrdil tudi ameriški tednik Newsweek z njeno uvrstitvijo med deset najpomembnejših sodobnih svetovnih umetnikov. Umetnica se je znašla na tretjem mestu takoj za britansko konceptualno umetnico Gillian Wearing in ameriškim vizualnim umetnikom in skladateljem Christianom Marclayjem.

V Mestni galeriji Piran je sicer še do 5. marca na ogled njena razstava Voda in zemlja. Na njej predstavlja tri vizualne eseje in diagrame, s katerimi želi, kot so zapisali v galeriji, opozoriti na nujnost sodelovanja med ljudmi in naravo.