Popek: Šteje in pomembno je, da do gledalca pride sporočilo ali emocija

Začela bi z letošnjim Berlinalom, kjer je zlato palmo dobil dokumentarni film na temo duševne bolezni Sur l'Adamant. Kaj to po vaše pomeni za dokumentarne filme? Režiser Philibert je na podelitvi povedal, da se je desetletja boril, da bi bil dokumentarni film sprejet kot umetnost, enakovredna drugim filmom.

Ni tako redko, da zmaga dokumentarni film. Berlinale je drugi A festival zapored, kjer je zmagal dokumentarec, tudi v Benetkah je zmagala Laura Poitras s filmom Vsa ta lepota in prelivanje krvi. A očitno so dokumentarni filmi tako redki v tekmovalnih programih velikih festivalov, da žirijo fascinira nekaj realističnega, neposrednega. Sam imam rad Nicolasa Philiberta, na FDF smo imeli njegovo retrospektivo pred približno desetimi leti.

Sem mnenja, da zakaj bi bili samo igralni filmi v tekmi za nagrade. Absolutno podpiram, da nagrade na velikih festivalih dobijo tudi dokumentarci. Je pa presenečenje, ker Sur l'Adamant obravnava precej marginalno temo.

Na splošno se pri dokumentarnem filmu postavlja še vprašanje, kako in kam se umešča. Recimo, če je nekdo naredil že pet dokumentarcev in potem posname svoj prvi igrani film, se to še vedno šteje kot njegov prvenec, prvi film, ki ga je posnel.

Dokumentarni film ni še tam, kjer bi moral biti, kjer je njegovo mesto in si ga zasluži.

Je pa težava, da sedaj prihaja do inflacije podob. Danes lahko z mobitelom posnameš profesionalni dokumentarec in tudi nastajajo, a treba je znati izbrati zrna od plevela.

Sedaj bo zagotovo veliko dokumentarcev o Ukrajini. A ponavadi je tako, da z neko časovno distanco pride tudi veliki film, ki povzame vse vidike, ne samo ad hoc dokumentaristiko, ki se zelo hitro postavi zgolj na eno stran. Kasneje se začnejo rojevati zgodbe. Podobno, kot je film, ki bo letos na FDF, Hiša iz trsk, ki se posredno navezuje na vojno v Ukrajini.

Kaj pa glede dokumentarcev na splošno. Imate občutek, da trenutno prevladuje kakšen poseben žanr, je to morda observacijski ali klasični dokumentarec, pa kateri od teh vam je blizu?

To je zelo odvisno od avtorjev. Letos je na FDF veliko filmov na okoljsko tematiko, kjer se vidi razlika pri pristopu. Dokumentarec, kot je Nažrli se bomo do smrti, že skoraj meji na populizem, a odpira pomembno temo o vplivu prehrambene industrije na globalno onesnaževanje. Na drugi strani je avtorska poetika, kot so Smeti naše vsakdanje, kjer si gledalec lahko ustvari lasten pogled. To sta recimo dva ekstrema. In tukaj je še zelo intimen, poetičen pogled, kot je zaključni film FDF, indijski Vse, kar diha, med drugim nominiran za oskarja. Postavljen je v New Delhi, eno najbolj onesnaženih mest na svetu, kjer ptice zaradi tega dobesedno padajo z neba.

Dokumentarnega filma se je moč lotiti s številnih zornih kotov in z različnimi pristopi in poetikami. To, kar šteje in je pomembno, je, da do gledalca pride neko sporočilo ali emocija.

Kaj pa slovenski dokumentarni film, kakšno je vaše mnenje, v kakšni kondiciji je?

Mislim, da je v zelo spodobni kondiciji. Tudi finančna podpora dokumentarcu se je povečala. Slovenski filmski center ima posebni razpis in ne tako kot včasih, ko je bil razpis za film in je bil dokumentarni film kar malo moteči element. Večina dokumentarcev je nastajala v TV produkciji, ki ima seveda svojo logiko, format 50 minutnih dokumentarcev, ki je vsaj zame osebno zastarel. Ambicija vsakega dokumentarista danes je, da posname celovečerni dokumentarni film. Nastalo je veliko zanimivih dokumentarcev in upam, da bo tako še naprej.

Letos je na FDF Temni pokrov sveta Amirja Muratovića, ki je uspel na razpisu SFC, je pa soproduciran s strani nacionalke.

A pri nas še manjka raven, da ko se nekaj zgodi, ljudje pograbijo kamero in začnejo snemati, kot se to dogaja v tujini, kjer imajo produkcijsko ozadje že zagotovljeno in ni potrebe, da bi denar za začetek snemanja čakali leto in pol ali dve leti. Na primer kolesarski protesti v Ljubljani, ki jih je snemal Karpo Godina. V tujini bi takšen film verjetno že vrteli na festivalu, pri nas bo, če bo kdaj odobren, to čez tri, štiri leta, ko morda ne bo več zanimivo za širše občinstvo.

Pri nas vlada nesporazum, kaj je to dokumentarni film. Dostikrat je ta zakamufliran v malo raztegnjen novinarski prispevek, kar je ustrezno z novinarskega informativnega stališča, ampak to ni dokumentarni film, to so recimo dokumentarne oddaje.

Je pa slovenski dokumentarec dober. Mogoče delam krivico, a režiserji se morda zanj odločajo, če ravno ne snemaj igranega filma. Dokumentaristki, ki se konstantno ukvarjata s tem, sta recimo Maja Weiss in Petra Seliškar.

Retrospektiva je letos na festivalu posvečena avstrijskemu režiserju Sauperju. Na ogled bo med drugim leta 2016 za oskarja nominirana Darwinova nočna mora, ki ga je Marcel Štefančič Jr. označil za kultni šokumentarec. Kaj druži njegove filme?

Njegova specializacija so države tretjega sveta, še posebej Afrika. Analizira vpliv zahodnjaškega in korporativnega ropanja držav tretjega sveta. Njegov je tudi Prihajamo v miru z zelo sarkastičen naslovom, ker v Afriko nihče ni prihajal v miru, ampak bodisi s puško v roki ali z bančnimi kovčki.

Sauper je tip dokumentarista, ki rad počaka in snema počasi. Z neke zdrave distance analizira, poskuša zaobjeti vse vidike, kar je počasna, zelo potrpežljiva dokumentaristika. Filme snema in montira pet, šest, sedem let. Mogoče bi kakšen drug režiser samo šel tja, vse posnel v enem tednu, 14 dneh, se vrnil domov, zmontiral in bi nastalo nekaj na hitro o tem, kako so nilskega ostriža spustili v Viktorijino jezero v Tanzaniji, kjer je potem prišlo do ekološke katastrofe.

Katere goste festivala bo slovensko občinstvo lahko letos spoznalo v živo?

Še vedno upamo, da pride Shaunak Sen, režiser zaključnega filma. Srbska režiserka Nataša Urban (Mrk), ki živi na Norveškem, se bo povezala na daljavo. Tukaj bo filmska ekipa Temni pokrov sveta. Prisotna bo direktorica fotografije filma Patrick in kit glavač Cecile Barats, strokovnjakinja za podvodno fotografijo. Na otvoritev prihaja režiserka Giulia Giapponesi s filmom Bella ciao - Za svobodo. Veseli me, da imamo zelo razgibano obfestivalsko dogajanje. Ljudje radi ostanejo po projekciji filma in prisluhnejo tako znanstveniku bodisi poznavalcu ali avtorju filma.

Festival dokumentarnega filma bo letos potekal že petindvajsetič. Lahko naredite primerjavo, kako se je pozicioniral s podobnimi festivali v regiji

Dokumentarni festivali so se zelo razmnožili. Dokumentarni festival lahko zelo hitro postane vpliven, če ima finančno in organizacijo zaslombo. Takšen primer je Dokufest v Prizrenu, ki obstaja šele dobrih 20 let, a je zelo hitro postal glavni festival za dokumentarce na Balkanu. Festival v Jihlavi na Češkem s tisoč gosti, večinoma producenti, je tudi zelo močen.

Upam si reči, da je pri tem filmski del manj pomemben, v ospredju je industrija sama, srečanja s producenti, sklepanje poslov.

To so festivali, ki dajo zelo veliko na status regionalnih ali nacionalnih predpremier, pomembno je predvsem, da gre za svetovno ali mednarodno premiera filma, ne glede na to, ali je film dober ali slab.

Če bi hotel FDF zrasti v nekaj večjega, bi to morala delati čisto neodvisna organizacijska ekipa.