Stripar Gašper Krajnc za STA: Že od malega sem rad pripovedoval zgodbe

Krajnc (1985, Slovenj Gradec) se je kot stripar prvič pojavil na 11. Mednarodnem festivalu stripa (Beograd, 2013) s stripom Mode: Imagination. Leta 2016 je v samozaložbi izdal prvenec RITE (Obred). V sodelovanju s scenaristom Marijanom Pušavcem je leta 2018 pri celjskem Muzeju novejše zgodovine izdal svoj prvi dolgometražni risoroman Malgaj. Mestne ptice, ki so leta 2020 izšle pri založbi VigeVageKnjige, so prvi daljši risoroman, ki ga podpisuje tudi kot scenarist. Lani so mu sledile Vaške ptice.

Mestne ptice, Vaške ptice. Zakaj ptice?

Neko poletje so na mojem balkonu delali galamo vrabci in nisem mogel spati. Takrat mi je prišla na misel besedna zveza "mestne ptice". Bila mi je všeč in tako sem imel naslov. Vaške ptice so bile logično nadaljevanje.

Zamislili ste si trilogijo. Katere ptice bodo nastopale v tretjem delu?

Še ne vem. Okvirno zgodbo že imam, nimam pa še naslova. Tokrat je drugače, kot pri prvih dveh risoromanih, ko sem imel najprej naslov. Tretji del bo sicer nekoliko drugačen. Protagonist ostaja isti, bo pa zima. Več v tem hipu ne bi izdal.

Pri Vaških pticah je veliko narave, risali ste tipično koroško podeželsko arhitekturo, tipične Korošce. Je bila vaša želja bralcem približati Koroško?

Narisal sem panoramo s Peco, pot, po kateri sam večkrat hodim, svojo vas Brdinje. Pri tem kot referenco uporabljam fotografije. Tudi pri Brdinjah nisem bil čisto zvest resničnosti in sem vas nekoliko spremenil. Malce me je bilo namreč strah, kako bodo domačni sprejeli, če jim bo prišla v roke knjiga in bodo v njej zagledali svojo hišo.

Risal sem tudi tipične Korošce, a starejšo generacijo. Zdi se mi, da smo kar malo pozabili nanjo. Sam se vedno rad pogovarjam s starejšimi ljudmi iz vasi. Pritegne me njihov način razmišljanja, so zelo pazljivi in previdni in vsak od njih ti hoče predati kakšno modrost. Zdaj, ko sem nekoliko starejši in bolj zrel, šele vidim, koliko to pomeni. Njihove modrosti poskušam razčleniti in priti do bistva. Poleg tega je bilo to zelo primerno za samo zgodbo, saj so starejši pričevalci preteklosti, ki si jo je moral razčistiti glavni junak.

V vaških pticah prepletate zborni jezik in koroško narečje, tudi nemščina se pojavi. Zakaj odločitev za takšno jezikovno pestrost?

Kar se tiče koroškega narečja, sem izjemno ponosen, da je v knjigi. Pomembno vlogo sta odigrali tudi urednica Anja Zag Golob ter prevajalka in lektorica Katja Šaponjić, ki sta vse pazljivo pregledali in uredili. Naj povem, da se koroško narečje od kraja do kraja nekoliko razlikuje, zato smo morali biti zelo pri pazljivi pri izbiri besed, pa tudi pri naglasih in polglasnikih, saj smo želeli, da bo kar se da avtentično. Nekaterim seveda ni všeč, da morajo brati v narečju, saj ne poznajo nekaterih besede. A se da prebrati. Vključil sem tudi nemščino, saj nemškemu oficirju nisem mogel v usta položiti slovenskih besed, čeprav so tudi nemški vojaki, ki so bili dalj časa tam, verjetno poznali kakšno slovensko besedo.

Sicer pa so naša narečja bogastvo in škoda bi bilo, če bi izginila. Tako kot slovenski jezik, ki je izjemno bogat. Najbolj me žalosti, ko vidim Korošce, ki v Ljubljani pozabijo svoje narečje. Sicer tudi sam v Ljubljani ne govorim trde koroščine. Že v srednji šoli sem razvil nek vmesni jezik, da so me sošolci in drugi razumeli, so pa potem mislili, da sem iz Velenja ali Celja.

Človek ne more, da ne bi opazil nekaterih vzporednic med vami in glavnim protagonistom risoromanov Ambrožem. Koliko je strip avtobiografski?

V obeh knjigah skupaj je 30 odstotkov res avtobiografskega, 30 je čiste fikcije, v 40 odstotkih pa gre za stvari, ki so se zgodile meni ali pa ljudem okoli mene, ki pa sem jih nekoliko predelal.

Rekel bi tudi, da sem šel s knjigama čez neka svoja življenjska obdobja. V Mestnih pticah sem predeloval, kaj narediti, ko imaš službo, pa ugotoviš, da to ni čisto to, kar si si želel. In potem se odločiš za spremembo ter se, čeprav ne znaš plavati, vržeš v reko, ob tem pa pa upaš, da se bo izšlo.

Vaške ptice pa odsevajo to, da sem se na neki točki začel ukvarjati s preteklostjo moje družine. Najprej sem začel iz čiste radovednosti spraševati, kako je bilo nekdaj, kaj se je dogajalo. Dobival sem različne informacije in iz njih poskušal izluščiti resnico. Babica mi je vedno govorila, da se med drugo svetovno vojno pri nas ni dogajalo nič kaj takšnega, a nato spoznaš, da so se grozne stari dogajale vsepovsod. Ob tem naj povem, da nisem hotel na nikogar kazati s prstom, da sem želel le podati svoj pogled.

V obeh risoromanih se ob pticah pojavljajo še druge živali, recimo pes, srne. Kako to, da ste vključili toliko živali?

Sam nikoli nisem imel psa, si ga pa želim. In točno takšnega, kot si ga želim, sem narisal. Mački imam in sem ju narisal v prvi knjigi. V drugi sem narisal samo eno, tisto, ki je bolj zanimiva za upodobitev.

V Vaških pticah sem risal tudi srne in srnjake, saj jih ves čas srečujem na svojih sprehodih. Ko sem šel nazadnje raziskovat teren za risoroman, sem doživel zanimivo izkušnjo z vranama in srnjakom. Srnjaka sem presenetil, ko sem šel čez travnik, kjer je bila visoka trava. Za nekaj trenutkov sva si stala nasproti, nato je pobegnil. Ko sem zavil v gozd, pa me je začela spremljati vrana in na ves glas opozarjati na mojo prisotnost. Na drugi strani gozda je druga vrana prenašala naprej njeno sporočilo. Tudi srnjak se je oglašal. Rekel sem si, to moram nujno vključiti, saj je del tega okolja.

Neobičajna so tudi imena, v Mestnih pticah je psu ime Darwin, v vaških pticah Aristotel. Dajete takšna imena tudi svojim živalim?

Vedno sem menil, da morajo imeti tudi živali dostojna imena. Na Koroškem je bil vsak ovčar Reks ali Ari. Mamin stric je imel lovskega psa po imenu Bor, kar me je najbrž opogumilo, da sem svojega prvega mačka poimenoval Silvester. Imel sem tudi hrčka po imenu Rajko, s punco pa sva imela zajca Darwina. Tudi v Vaških pticah je pes Ari, a ga Ambrož poimenuje Aristotel.

Lahko poveste še nekaj o barvah, ki so zelo pri Vaških pticah zelo zamolkle, in sami risbi?

Res je, barve so pri drugi knjigi še bolj zamolkle, kot so bile pri prvi. Poleg tega sem pri Mestnih pticah še nekoliko senčil, medtem ko senčenja pri Vaških pticah praktično ni, a se to na prvi pogled sploh ne opazi. Za tretjo knjigo bom še videl, kako se bo izšlo, saj bo v njej sneg.

Zanimivi so tudi okvirčki, v katerih so pri nekaterih prizorih povečani detajli...

V nobenem od risoromanov ni ravno veliko akcije in to je eden od načinov, s katerim skušam doseči pestrost in pritegniti bralčevo pozornost. Menim, da je treba vsak strip prebrati trikrat: prvič se ga prebere, drugič pregleda in tretjič zaužije kot celoto. Sam sicer vsak strip najprej pregledam, vsako sličico posebej, šele nato ga preberem.

In za konec, kaj je bila tista preokretnica, da ste kot samouk risanja resno lotili šele pri petindvajsetih?

Že od malega sem rad pripovedoval zgodbe. Ko sem imel pet, šest let, sem imel tako bujno domišljijo, da so me ljudje samo poslušali. Kot srednješolec - obiskoval sem Srednjo šolo tiska in papirja, zdaj Srednjo medijsko in grafično šola Ljubljana - sem risal stripe za glasilo v dijaškem domu, a takrat nisem razmišljal, da bi lahko na takšen način pripovedoval zgodbe. Okoli petindvajsetega leta pa sem prišel na idejo, da bi se lotil animacije. Seveda sem se moral najprej naučiti risati, nato pa se je skoraj čez noč porodila ljubezen do stripa.

Nikoli se nisem obrnil nazaj in danes lahko z gotovostjo rečem, da je bila to, da pustim delo na Šport TV in se podam v risarske vode in med svobodnjake, najboljša odločitev v življenju.