Tatiana Tibuleac na Fabuli: Ne verjamem v kontraste, verjamem v poltone

Leta 1978 v Kišinjevu rojena pisateljica je nekaj časa delala novinarka. Leta 2008 se je preselila v Pariz, kjer živi še danes. Pogovor je vodila Mojca Mavec, ki je Tatiano Tibuleac uvodoma opisala kot pisateljico, ki piše "tako kruto, a krati nežno, tako brutalno, a vendarle zelo čutno".

Dogajanje v Steklenem vrtu, v slovenščino ga je prevedel Aleš Mustar, je postavljeno v 80. leta minulega stoletja takratne nekdanje sovjetske republike Moldavije, ko je že slutiti, da bo prišlo do sprememb meja in političnih sistemov. Bralec v njem spremlja otroštvo romunsko govorečega dekleta Lastočke, ki jo iz vaške sirotišnice k sebi v Kišinjev vzame Rusinja, ki se preživlja z zbiranjem praznih steklenic. Gre za čas, ko je v Moldaviji prišlo do velike rusifikacije prebivalstva, ko so ruščino vsiljevali kot jezik sporazumevanja, Romuni pa so morali svoj jezik pisati v cirilici.

Kot je povedala pisateljica, je Stekleni vrt tudi knjiga o tem, kako se ljudje trudijo preživeti in kako morajo večino časa izbirati med dvema jezikoma, dvema identitetama. Obenem je to tudi knjiga o migrantih, pisala jo je, ko je živela v Parizu in je bila torej tudi sama migrantka.

Po besedah Mojce Mavec ima v knjigi pomembno vlogo jezik. Pisateljica je dodala, da je jezik eden od likov v knjigi, da je v središču romana. Spomnila je, da je moldavščina jezik, ki je pravzaprav izumljen. Zgodovinsko je njihov jezik romunščina, a so morali zaradi sovjetske okupacije svoj jezik pisati v cirilici. "Lahko si predstavljate, kaj to pomeni za identiteto," je dodala.

Pomembno vlogo v romanu pa ima tudi dvorišče. Kot je povedala pisateljica, je bilo dvorišče "središče njihovega vesolja", prostor, kjer se je vse dogajalo. Vsako dvorišče je bilo drugačno, imelo je svoje specifike. Liki v romanu so osebe, ki se jih spominja iz otroštva, pri liku Lastočke pa je črpala iz vedenja, ki ga je pridobila, ko je kot novinarka obiskala skoraj vse sirotišnice v Moldaviji, saj sama ni sirota.

Pisati je Tatiana Tibuleac začela po tem, ko je opustila delo novinarke in se preselila v Pariz. Kot je povedala, je v Parizu močno pogrešala svoj jezik. Iz tega se je v njej porodila potreba po pisanju in tako je nastala njena prva knjiga - zbirka kratke proze Moderne fabule (2014). Sledil je roman Poletje, ko je mama imela zelene oči (2017). O romanu Stekleni vrt pa je povedala, da je bilo pisanje "po eni strani lažje, a po drugi težje", saj je to njena prva knjiga, kjer si stvari ni rabila izmišljevati, ampak so se večinoma zgodile njej ali njeni državi.

Prvo knjigo je napisala hitro, pri drugi pa je, kot je povedala, "čutila večjo odgovornost", poleg tega jo je močno zaznamovalo materinstvo, ki je v njej vzbudilo nove občutke. Svoje občinstvo je imela vedno, a to ni bilo vedno isto. "Tisti, ki so prebrali mojo prvo knjigo, niso mogli druge. Niso mogli verjeti, da sem lahko napisala takšne stvari o ženskah," je povedala.

Tatiano Tibuleac ne verjame, da so stvari črno-bele. "Ne verjamem v kontraste, verjamem v poltone," je povedala. Poleg tega ne verjame v popolno srečo in tudi ne v popolno nesrečo. Veliko krat jo vprašajo, zakaj je tako neprizanesljiva do svojih likov, zakaj konci njenih knjig niso srečnejši. "Ker nismo Hollywood," odgovarja pisateljica, ki verjame v "tiho srečo", kot jo imenuje, ko se naučimo srečo najti v drobnih stvareh.