Nova direktorica KGLU Petra Čeh: O dediščini Karla Pečka intenzivno razmišljamo

Na delo v Slovenj Gradec, v Koroško galerijo likovnih umetnosti (KGLU), je 37-letna Petra Čeh prišla iz Loškega muzeja Škofja Loka, kjer je dve leti delala kot kustosinja za umetnostno zgodovino. Pred tem je deset let gimnazijce v Mariboru poučevala o umetnostni zgodovini, hkrati je bila samostojna kulturna delavka in je sodelovala kot programska vodja z galerijo Media Nox, Fotogalerijo Stolp in drugimi. V tem času je pripravila več kot 70 različnih samostojnih ali skupinskih razstav, bila je tudi producentka festivala Jazz 'ma mlade.

Kako se počutite na Koroškem, kamor ste se preselili ob novem letu?

Že ko sem razmišljala o prijavi za to delovno mesto, sem razmišljala o možnosti, da se preselim, vsakodnevna vožnja iz Ljubljane na Koroško se mi je namreč zdela precej zahtevna, poleg tega ta služba velikokrat zahteva prisotnost na večernih dogodkih. Želela sem tudi biti več v stiku z okolico, spoznati druge, se udeležiti drugih kulturnih dogodkov. In zdi se mi, da je bila selitev prava odločitev. Tukaj se počutim izjemno dobro. V primerjavi z Ljubljano je prijetno domače.

Kakšni so vaši načrti pri vodenju KGLU?

Prizadevala si bom za nadaljnjo prepoznavnost galerije in da bo tudi v prihodnje ostala med pomembnejšimi institucijami moderne in sodobne umetnosti. Želim si tudi povezovanja z domačimi in tujimi institucijami, obenem pa sodelovanja z lokalno skupnostjo, za katero predvsem želim, da bi galerijo prepoznala kot vitalen in pomemben del mesta in regije.

Poslanstvo KGLU je tudi v proučevanju in razstavljanju koroških avtorjev, obenem bo rdeča nit zagotovo ostala tudi družbeno angažirana tematika razstav. Pomembno se mi zdi tudi, da galerija še naprej ostaja prostor sodelovanja, odprt za vse. Ker trenutno nimamo prostorov, ki bi bili posebej namenjeni stalni postavitvi zbirke, je med vsemi drugimi izzivi tudi ta.

Boste torej še naprej sledili tudi obravnavi družbeno angažiranih tem?

Nedvomno. To se mi namreč zdi pomembno, obenem pa priložnost fokusirane in kontinuirane obravnave tematik, ki so soodvisno povezane z družbo in spremembami, ki se dogajajo v njej. S tovrstnimi temami na eni strani ozaveščamo, opozarjamo, vzpostavljamo stik z določenimi realnostmi, ki vsem niso niti vidne niti zaznavne, na drugi strani pa s tem ohranjamo pomembno vlogo umetnosti s poudarkom na humanizmu.

Kako boste pristopali k dediščini pokojnega slikarja in nekdanjega direktorja KGLU Karla Pečka?

O njegovi dediščini - opusu in ateljeju, ki ga je zapustil - intenzivno razmišljamo. Kustosi so pred nekaj leti dodobra raziskali in evidentirali to zapuščino. Zdaj si želim, da se začne urejati atelje v podstrešnih prostorih naše stavbe, s katerim bi lahko razširili galerijske dejavnosti in obiskovalcem ponudili nove vsebine.

Kakšna pa je struktura obiskovalcev galerije, kako jih pritegniti še več?

Struktura obiskovalcev je zelo pestra, največji delež predstavljajo šolske skupine in starejši, upokojenci. Obiskovalci se nam radi pridružijo, ko so vodenja po razstavah, predavanja in podobno. Veliko otrok obiskuje naše Bernekerjeve ustvarjalnice. Vedno več je posameznih obiskov tudi iz drugih koncev Slovenije. In tudi iz tujine nas obiščejo v sklopu obiska mesta, saj je galerija med temeljnimi kulturnimi ustanovami v Slovenj Gradcu in regiji.

Obiskovalce pritegnejo naše zbirke, posvečene koroškim avtorjem, med temi še posebej velja zanimanje za Jožeta Tisnikarja. Na drugi strani jih pritegnejo občasne razstave, ki so zanimive tudi za strokovne kroge. Pandemija covida-19 je zelo vplivala na obisk, hkrati pa ravno zato intenzivno razmišljamo o novih načinih predstavljanja publiki in komuniciranja z njo. V pripravi so predavanja, snujemo strokovni posvet, dan odprtih vrat, osvežili bomo ponudbo v galerijski trgovini.

Ali se vam zdi, da je v lokalnem okolju dovolj veliko in utrjeno razumevanje sodobne umetnosti?

Sodobna umetnost je v lokalnem okolju nedvomno sprejeta, se pa stvar spreminja od razstave do razstave. Ko gre za razstave z novimi mediji, instalacijami, performativne razstave ali če so bolj progresivne, vsebinsko provokativne, neposredno kritične, lahko hitro postanejo nek izziv. Bi pa rekla, da to ni specifika samo tega okolja, temveč velja širše na Slovenskem, izjema so večja mesta oziroma prestolnica, ki na tem področju ponuja največ raznolikosti.

Kadar načnemo vprašanje razumevanja sodobne umetnosti, je potrebno imeti v mislih tudi izobraževalni sistem, ki na splošno ne ponuja dovolj kulturne in umetnostne vzgoje, in je to bolj ali manj prepuščeno posameznim učiteljem, koliko se bodo pri temah sodobne umetnosti angažirali sami. Naši spremljevalni programi so vezani na občasne razstave in na delavnicah, predavanjih in drugem se dotikamo tudi sodobne umetnosti, ki jo razstavljamo. S pedagoškimi programi pa na raznolike in ustvarjalne načine mladim približujemo sodobno umetnost.

Tudi sami imate pedagoške izkušnje. Kako vam koristijo pri sedanjem delu?

Nedvomno pridejo prav. Predvsem ker zelo dobro poznam tempo in urnik v šolah in zato vem, kdaj je primeren čas ponuditi neke nove vsebine. Zavedam se, da je tempo v šolah izjemno hiter in da je vedno več vsega. V prihodnje načrtujemo, da bi še bolj pritegnili dijaško in študentsko publiko, ki je je na splošno manj.

Kako pomembno pa je za vas sodelovanje z drugimi ustanovami?

Ko se pogovarjam s sodelavci, še zmeraj kdo reče, da bi bilo potrebnega še več povezovanja z galerijami in muzeji pri nas in v tujini. A vendar, če pogledamo mrežo, ki jo je KGLU že spletla v preteklosti, je ta izjemno razvejena. Veliko je sodelovanja predvsem z ustanovami in umetniki iz Avstrije, poleg umetnikov iz Avstrije bomo letos gostili tudi umetnike s Hrvaške in iz Anglije. S tovrstnimi sodelovanji izmenjujemo izkušnje in prakse, vse to nas bogati. Z mednarodnimi sodelovanji presegamo meje, našo umetnost postavljamo v širši kontekst in s tem vedno znova poudarjamo tudi njeno relevantnost.

Kakšen pa se vam zdi globalen trend v umetnosti? Kaj je v ospredju?

Nekdo, ki sledi trendom, se prilagaja predvsem trgu, ta pa je trend posvojil v namene kapitalizma, nenehne produkcije novega. S trendom umetnost postane produkt sodobnega časa, v katerem hlepimo po vedno novi, drugačni izkušnji. Bolj kot sam trend me zanimajo koncept, vsebina, kontekst, ideja, sporočilnost, seveda tudi izvedba.

Ob vsem tem pa je dejstvo, da je umetnost trenutno res zelo raznolika, če mislimo globalno. Vedno več se dogaja na področju novih medijev. Med pomembne nove teme prihajajo premisleki o avtorstvu in avtorskih pravicah v polju digitalnega ustvarjanja. Ob novem letu so tuji mediji na primer kot trend v naslednjih letih napovedali neosurealizem, še naprej bo zelo prisotna tekstilna umetnost. Med družbeno angažiranimi temami pa ekologija, družbene neenakosti, neenakosti spola, migracije in podobno.

Se vam zdi, da se vračamo k tradicionalnemu slikarstvu?

Umetnostno polje je polno raznolikih smeri, tudi relevantni mediji na področju sodobne umetnosti ne preferirajo določene smeri ali tehnike, čeprav so izjemno ažurni z vsemi novimi pojavi. Gre vendarle za nekakšno demokratično polje, pluralizem idej in pristopov, kjer umetniki uporabljajo in preizkušajo vsebine, medije, tehnike, materiale, ki nagovarjajo najprej njih same. Bolj gre za izhajanje iz neke lastne intence, kaj je pravzaprav tisto, kar želiš sporočiti s svojim delom in kaj je pravi medij, s katerim to sporočaš. Seveda imamo nekakšne pokazatelje, recimo razstave, kot so documenta, beneški bienale in podobne. Že nekajkrat so tradicionalnemu slikarstvu, tako kot klasični knjigi ali tiskanim časopisom napovedovali konec, a se to ne bo zgodilo, saj je, ne glede na vse, v vsaki generaciji določeno zanimanje zanj.