Urška Perenič za STA: Tavčarja želimo osvetliti z različnih zornih kotov

Kaj bi lahko rekli o značilnostih Tavčarjeve literature, katere tematike so ga najbolj zaposlovale?

Njegovi začetki segajo, kakor to velja denimo za predhodnika Jurčiča, k t.i. zapisovalski pripovedi, čeprav je treba dodati, da je tega pri Tavčarju sorazmerno malo in mu pripovedovalsko izhodišče zelo hitro postane osebno, ljubezensko, erotično doživetje. To je tudi ena osrednjih rdečih niti njegovih del, ki so izrazito avtotematska. Že res, da v svojih novel(et)ah združi poteze več žensk, ki jih v njegovem življenju sploh ni bilo malo, vendar pa je s svetlobo najbolj obsijana Emilija, ki ji je posvečena noveleta z začetkov njegovega pisateljevanja in nosi naslov Madama oz. Gospa Amalija.

Svoj literarni spekter je Tavčar razširil z zgodovinsko pripovedjo. Gre za vpliv historizma na literarno kulturo 19. stoletja oziroma v dobi realizma, kar ni bil samo slovenski pojav. Ko se poglablja v preteklost, pa pisatelj seveda premišlja tudi svojo sedanjost. Na eni strani mislim na povesti, v katerih se vrača v 16. stoletje, v čas bojev oziroma konfliktov med protestanti in katoliki. Na drugi strani na zgodovinski roman Izza kongresa, ki sega v njemu in nam bližnejšo nekdanjost in v katerem se je vrnil v leto 1821, ko se je Ljubljana ob priložnosti kongresa Svete alianse spremenila v središče evropske politike.

Na koncu ustvarjalne poti pa skupaj s povestjo Cvetje v jeseni stoji zgodovinski roman Visoška kronika, ki je v pisatelju zorela daljši čas. V njem se povrne v zgodovino rodu Kalanovih na Visokem, kjer je tudi sam postal gospodar. Obe omenjeni deli je okrog sedemdesetega osebnega jubileja leta 1921 proglasil za svoji najljubši deli. Lahko pa omenim vsaj še povest Janez Solnce, ki se osredotoča na ljubezen med pripadnikom viteškega stanu in pripadnico nižjega meščanstva in prinaša upodobitve Ljubljane.

Posebno pozornost zaslužijo Tavčarjeve slike iz Loškega pogorja, v katerih se vrača v deželo pod Blegošem, čeprav je že v zgodnejših ljubezenskih noveletah, ki sem jih omenila uvodoma, ohranjal povezavo z domačimi kraji. Protagonist vseh novelet, ki ima avtorske poteze in je navadno študent - jurist, se iz mesta oziroma tujine nenehoma vrača domov.

Tudi literarna zgodovina Visoško kroniko postavlja visoko, a širšemu občinstvu je verjetno bolj znan po Cvetju v jeseni, tudi po zaslugi filma, nadaljevanke, celo muzikala. Kaj pa bi bilo recimo primerno za mlajšo populacijo?

Težko bi mlajši populaciji kaj posebej priporočila, ker sem zagovornica stališča, da je treba pripovedniške opuse slovenskih klasikov - v našem primeru pa imamo opraviti celo z enim od stebrov slovenskega realizma - prebrati v celoti. Tako nam je omogočeno spremljati proces, v katerem se pisatelj razvija kot besedni umetnik in gotovo tudi kot človek, ter dobiti uvid v genezo ustvarjanja. Cvetje v jeseni, Tavčarjeva labodja pesem, ni nastalo šele za časa velike vojne, v 66. letu pisateljevega življenja, ko ga je slovenska kulturno-literarna javnost skorajda odpisala, ampak korenini po navedbah literarne zgodovinarke Marje Boršnik štiri desetletja nazaj, medtem ko bi sama rekla, da gre za lepih pet desetletij. Tudi ni samo izraz pisateljevega kljubovanja mlajšim - Tavčarja novopečeni urednik Oton Župančič leta 1916 ni izrecno povabil k pisanju za Ljubljanski zvon -, ampak torej rezultat daljšega procesa.

Morda pa bi bralcem vendarle priporočila roman Mrtva srca, ki je nastal v dobi, ko je bila Tavčarjeva velika in nikoli pozabljena ljubezen Emilija že pokojna in je spoznal Franjo Tavčar, hkrati pa ga je začela vase srkati politika; začetkom 80. let se je namreč že potegoval za deželnozborski mandat. V tem smislu stoji roman na zanimivi točki pisateljevega življenja, pa tudi njegove ustvarjalne poti.

Pri ZRC SAZU je nedavno izšel njegov satirični roman 4000. So morda znani razlogi, zakaj se to ni zgodilo že prej?

Ne vem, zakaj. In se sprašujem, zakaj prav ta antiutopični roman. Morda zato, ker tematizira boje med klerikalci in liberalci? Mislim, da bi moral biti prvi kriterij estetski, torej da je delo dobro napisano. Sicer pa mi dovolite, da omenim projekt Wikivir, pri katerem povečini študentje ljubljanske slovenistike in nekaj drugih entuziastov na splet postavljajo slovensko leposlovno klasiko in kjer ni na klik iz domačega fotelja dostopna samo omenjena 'času primerna povest iz prihodnjih dob', ampak več drugih - in boljših - Tavčarjevih del, ki predstavljajo srčiko njegovega umetniškega opusa.

Je morda še kakšno njegovo delo ostalo v rokopisu?

Kakor mi je doslej poznano, žal ne. To pravim zato, ker si literarni zgodovinarji in raziskovalci pač vedno obetamo kakih zanimivih najdb. Velika najdba bi bila že, če bi se našla rokopisna oziroma tipkopisna varianta kakšnega že objavljenega teksta. Me je pa začudilo, da ima Narodna in univerzitetna knjižnica razmeroma malo Tavčarjevega gradiva. V tem kontekstu je treba omeniti še Loški muzej. Pomalem zavidam tavčaroslovki in sijajni poznavalki Tavčarja Marji Boršnik, ki je poskrbela tudi za izdajo njegovih Zbranih del, saj so ji v roke prihajale tudi take reči. Med drugim ji je pisateljev sin Ivo zaupal variante Cvetja v jeseni.

Kako pa je bilo z recepcijo njegovih del? Se je ta spreminjala v posamičnih obdobjih, pred vojno, po njej, kasneje?

Ker že omenjate vojno: ravno v teh dneh sem odkupila zanimivo bibliofilsko izdajo Cvetja v jeseni iz časa druge svetovne vojne, ki na svoj način kaže na živost Tavčarja oziroma njegovega dela v burnih časih; moj izvod ima št. 332, na njem pa piše, da bo izkupiček od prodaje namenjen žrtvam vojnih dogodkov. Sicer pa je razumljivo, da se odnos do posameznih segmentov literarne kulture, avtorjev in del skozi čas spreminja. Za časa Tavčarjevega življenja so bralci vedeli, kdo to je. Navzoč je bil v vseh pomembnejših publikacijah, začenši s Slovenskim glasnikom, objavljal je v mariborski Zori, dunajskem Zvonu, Ljubljanskem zvonu, svojevrsten dokaz njegove živosti in aktualnosti so prevodi.

Prišteval se je, ali pa so ga prištevali, na liberalno stran. Kaj je to pomenilo v njegovem času, za kakšne vrednote se je zavzemal?

Politike ne maram, seveda pa me zanimajo nazori ustvarjalcev, ker se tudi po tej poti lahko bolje približam njihovemu delu. V pogovoru z Izidorjem Cankarjem je Tavčar dejal, da je bil liberalec, ker je bilo to svojčas v modi. Sama liberalizem razumem predvsem v smislu individualne svobode, pa najsi gre za vero ali politiko ali kaj drugega - to se pravi, da liberalizem ni nikakršen antikatolicizem -, ob Tavčarju pa tudi v odnosu do klerikalizma. Mislim, da je bil Tavčar liberalec tudi zato, ker se je bal, da bi prišlo do cerkvenega vodstva družbenega življenja.