Luna J. Šribar za STA: Še vedno živimo v času, ko bi ženska lažje uspela, če bi pisala pod moškim psevdonimom

Luna Jurančič Šribar (1981), ki je doktorirala iz antropologije, je večji del svoje delovno-ustvarjalne poti delovala v nevladnem sektorju na področju brezdomstva, predvsem v društvu Kralji ulice. Delo med marginaliziranimi ljudmi je vplivalo tudi na njeno literarno ustvarjanje. Pisateljsko pot je začela z objavljanjem kratkih zgodb v literarnih revijah. Njen romaneskni prvenec Starinarnica je izšel leta 2018, leta 2020 pa še zbirka kratkih zgodb Konstrukt, d. b. o., v kateri prek protagonistov daje glas spregledanim in tistim, ki ne ustrezajo predstavam o družbeni normalnosti. Njen prvi mladinski roman Grizolda in Maček je bil leta 2020 nominiran za modro ptico. Leta 2021 je prejela nagrado mira, ki jo podeljuje ženski odbor Slovenskega centra Pen za izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja in celostno osebnostno držo.

Na ženskem odboru Pena Mira, ki mu od lanske jeseni predsedujete, ste na prireditvi 8. marca opozorili na na žalost še vedno dostikrat neenakopravne vlogo žensk v družbi. Se vam zdi, da je teh opozoril - z izjemo na sam dan žensk - sicer dovolj?

Seveda ne. Jasno in glasno je treba na to opozarjati ves čas. Razlagati o razmerah drugim in razlagati, verjeli ali ne, tudi sebi. Ženske si zaradi zgodovinskih okoliščin in tisočletij zatiranja še danes nismo uspele izboriti pravega mesta v javnem prostoru tudi zaradi lastne negotovosti.

Že pri sebi opažam, da mi je včasih kar odveč predstavljati se v javnosti, hkrati pa se mi zdi, da imamo ženske v sebi neko nezdravo skromnost in se razen nekaterih izjem ne želimo izpostavljati. Redko naletiš na neko ustvarjalko, ki se bo na vsa usta bahala s svojim delom ali pa se denimo dala upodobiti na naslovnici, kar je pogosta praksa pri moških avtorjih, ko denimo izdajo avtobiografsko delo.

Zato mislim, da je soočenje potrebno na obeh ravneh: na notranji, ko se ženske spoprimemo z lastnimi frustracijami in travmami ter si damo same vrednost in si priznamo, da smo sposobne, da so med nami izvrstne umetnice in da ogromno naredimo za družbo. Na zunanji ravni pa se moramo zoperstaviti družbenim okoliščinam, ki nam še zdaj niso naklonjene. Ali bolj ilustrativno: Že mogoče, da smo si za silo uredile lastno sobo, a še vedno živimo v času, ko bi ženska v literarnem svetu lažje uspela, če bi pisala pod moškim psevdonimom.

Se je pa danes s tem mogoče še težje soočiti, saj je zatiranje prikrito in se dogaja na bolj subtilne načine. Pomembno vlogo pri naslavljanju teh vprašanj ima seveda feminizem, ki pa je še vedno tako očrnjen, da se danes proti njemu izrekajo nekatere ženske na vplivnih položajih, ki bi morale pravzaprav tlakovati pot novim generacijam žensk. Se ženske, ki se izrekajo proti feminizmu sploh zavedajo, da tega javnega glasu in svojega položaja brez feminizma sploh ne bi imele?

Hkrati obstajajo tudi moški, ki se razglašajo, da so feministi, obenem pa v praksi delujejo povsem nasprotno, saj se ob prodornih ženskah počutijo ogroženo. Ko stvari ne morejo speljati po svoje, se poslužujejo nasilja, ignorance, izrinjanja. S tem se sooča veliko žensk, pa tudi moških, seveda. Patriarhalni vzorci obnašanja delajo škodo vsem.

Na prireditvi ste med drugim opozorili na diskriminacijo pri podeljevanju literarnih nagrad.

Predsednica Slovenskega Pena Tanja Tuma je naredila pregled vidnejših nagrad s področja književnosti. Najbolj porazna je statistika pri Prešernovih nagradah za življenjsko delo, ki so jo le trikrat namenili ženskim književnicam, moškim pa kar 64-krat, razmerje pri nagradah Prešernovega sklada je 85 proti 13. A tudi kresnika so doslej prejele le štiri pisateljice ob 29 moških dobitnikih, pa še bi lahko naštevali...

Ob nagradah se je treba zavedati, da te ne pomenijo le promocije in predstavitve lavreata v javnem prostoru, pač pa vplivajo tudi na njegov ekonomski položaj. Določena nagrada ti odpre vrata pri štipendijah, razpisih, pomaga, da postaneš bolj prepoznaven in tako dobiš več možnosti za nadaljnje ustvarjanje. Nagrade so pri nas, kjer smo avtorji in avtorice zelo podplačani, skorajda stvar eksistence.

Med spletnimi komentarji na vest ob prireditvi sem naletela na zapis, da nagrade pač ne more prejeti nekdo samo zato, ker je ženska.

Očitno pa jo nekdo lahko prejme samo zato, ker je moški, sodeč po statistiki nagrad. To je vse, kar lahko rečem na tak komentar.

Avtorice se zelo slabo zastopane tudi v učbenikih.

Povedno pa je tudi stanje pri besedilih za maturo. Lani je Mira s še nekaj drugimi podpisniki in podpisnicami objavila izjavo o neustrezni zastopanosti književnic v učnih načrtih in tematskih sklopih besedil za splošno maturo. Opozorile so, da so bile doslej s svojimi deli za gimnazijsko maturo pri slovenščini vključene le štiri avtorice. Problematičen je tudi učni načrt za gimnazije s tematskim sklopom za letošnje leto, ki pod naslovom Ženska na odru sveta združuje štiri moške avtorje. Patriarhat ima zanimiv smisel za humor. Žensko (na odru sveta) obravnavajo le moški.

Kaj lahko na področju vsega omenjenega naredi Mira? Ob prehodu v literarne ustvarjanje iz aktivističnega dela z marginaliziranimi skupinami, zlasti z brezdomci, ste dejali, da želite presedlati k bolj mehkim oblikam delovanja proti nepravičnostim. Kako boste vodili Miro?

Nadaljevala bom pot, ki so jo, tudi z izbiro imena, začrtale že njene ustanoviteljice: Stanislava Repar-Chrobakova, Barbara Simoniti, Tatjana Pregl Kobe in Ana M. Sobočan. Poimenovana je po prvi predsednici Pena, Miri Mihelič, po zdravilni rastlini in po miru. Miro bom skupaj z drugimi ustvarjalkami in ustvarjalci usmerila v umetniške projekte, ki na mehek način preoblikujejo naša notranja doživljanja občutenja sveta. Na ta način se postopoma spreminja tudi družba in svet, za katerega si najbrž večina želi, da bi bil manj nasilen, bolj uravnovešen in ustvarjalen.

Ustvarjanje je tista sila v človeku, ki se zoperstavlja destrukciji, smrti. Tako naš ekonomski sistem kot patriarhat delujeta nasilno, razdiralno. Mislim, da je treba neprestano izumljati načine, kako se temu zoperstavljati - ne z nasiljem ampak z ustvarjanjem, kadar je to le mogoče.

Navedete kakšen konkreten projekt Mire?

Ob letošnji desetletnici Mire si želimo opozoriti na vse dosedanje nagrajenke in njihovo delo, zato jih bomo skozi vse leto predstavljali na različnih dogodkih. Trenutno se ukvarjam tudi z vizualno podobo Mire, ki jo želimo osvežiti.

Tudi pesmomat je eden takih inovativnih projektov, ki se z močjo poezije zoperstavlja negativnostim in nasilju okrog nas. Je plod partnerstva med Penom, Društvom slovenskih pisateljev (DSP) in Fakultete za računalništvo. Poetično mašino smo zasnovali z Igorjem Divjakom, urednikom literarnega spletnega medija DSP Vrabec Anarhist, in Katjo Petrin Dornik, arhitektka in slikarka Mojca Fo pa je poskrbela za njegovo zunanjo podobo. Pesmomat ima dom v vili DSP, potuje pa tudi naokrog. Vzpostavili smo poseben sklad, kjer se bodo poleg sredstev za razvoj projekta, zbirala tudi sredstva za honorarje vključenim pesnikom in pesnicam.

Še en tak projekt, s katerim smo povezali Miro, je Šola alkimije ustvarjalnosti, pri katerem sodelujem s pisateljico Nino Kokelj in turško športnico in ustvarjalko Ajšo Karaali. Alkimija je v današnjih časih po krivem dobila negativen newagerski prizvok, a v resnici gre za globoka stara vedenja o človeku in svetu. Alkimisti so odkrivali, kako se prepletata človekov notranji in zunanji svet, podobno kot se s tem poigravamo umetnice in umetniki.

Mire seveda ne predstavljam le jaz, temveč tudi vsi člani, članice, upravni odbor. Bolj kot se bodo ljudje vključevali, več pestrosti, moči in prepoznavnosti bo imela. Vsekakor pa imamo v teh razgretih časih namen delovati pomirjevalno in se ne odzivati na raznovrstne politične ali druge provokacije, pa najsi pridejo z desnega, levega kota ali po sredini. Jasno pa se bomo oglašale ob kršitvah svobode izražanja ali drugih oblikah zatiranja piscev in drugih ustvarjalcev, ustvarjalk.

V zadnjem obdobju se posvečate tudi literarnemu ustvarjanju. Poleg nagrade mira, ki ste jo prejeli kot najmlajša dobitnica, ste prejeli tudi nekaj drugih nagrad. Nekoč ste dejali, da vam je lažje pisati roman kot kratko zgodbo.

V mislih sem imela zbirko kratkih zgodb. Pri kratkih zgodbah moraš namreč vedno znova začeti, vzpostaviti nov svet, izumiti nove like, nimaš časa za postopen razvoj, bralca oziroma bralko moraš takoj privabiti v že vzpostavljen svet. Roman pa lahko gradiš počasi, pustiš likom, da te peljejo po svoje in te včasih celo presenetijo.

Za mladinski roman Grizolda in maček ste bili nominirani za modro ptico. V knjigi se čuti duh Roalda Dahla. Vam je blizu fantastika?

O, da, Dahl je vrhunski! Tako za otroke kot za odrasle. Preigrava ravno pravo mero fantastike in srhljivosti, da nudi pravi užitek trepetanja v varnem udobju kavča. Fantastika mi je blizu. Včasih se bolj dotakne resnice kot stvaren svet. Na sploh so mi blizu dela, ki dosežejo globlje plasti mojega bitja in v meni nekaj premaknejo.