Pri Slovenski matici monografija slikarja Andreja Jemca

Kot je uvodoma povedala urednica Ignacija Fridl Jarc, je monografija nastajala dobro desetletje.

Jemec je dodal, da se je tekom let nabralo ogromno gradiva - vabil na razstavo, katalogov in drugih publikacij, iz katerih so se odločili povzeti le slikarstvo.

Jemčevo slikarsko pot je po Komeljevih besedah v knjigi najbolj precizno označil Maroveć. Jemec je bil med prvimi, ki so prekinili z realizmom, začeli delati bolj abstraktno, iskali sodoben izraz. Takrat je tudi v jugoslovanskem prostoru veljal kot velik inovator in nadarjen umetnik, ker je opazil Maroević, ki je postal nekakšen njegov spremljevalec. V pričujočem besedilu je zelo natančno opisal vsa Jemčeva iskanja in smeri.

Sam je Jemca spoznal leta 1964 kot dijak, ko je o njem bral v časopisih. V novejšem času je pisal o njem ob priložnostnih razstavah, za pisanje pričujočega besedila pa mu je umetnik pokazal vrsto diapozitivov svojih del, iz katerih je skušal razbrati njegovo ustvarjalno pot. To je opisal, kot jo je videl iz slik, ne da bi pojasnjeval izvor smeri in podobno. Grafenauer, ki je ves čas intenzivno spremljal Janeza Bernika in Jemca, ki sta bila duša Nove revije, pa je pisal o Jemčevem lirizmu ter svoja opažanja postavil na filozofska izhodišča, ki so temeljna za vse čase.

V nadaljevanju je Komelj povzel Jemčevo slikarsko pot, od začetkov, ko se je umetnik navezal na kubizem, preko vrste gvašev, ki izhajajo iz narave in za katere so značilne močne geste, ki kažejo na umetnikov smisel za gestualnost, abstraktnega krajinarstva in cikla barvitih slik, ki so nekoliko nadrealne in zelo sugestivne, do sredine 80. let minulega stoletja, ko je Jemec izbruhnil v barvitost, njegovo slikarstvo pa je postalo sinteza vsega dotedanjega.

Akademik in slikar Jožef Muhovič je povedal, da imajo monografije veliko prednost pred razstavami; takšne retrospektive, kot jo lahko vidimo skozi monografijo, ne more pripraviti nobena galerija. Sicer je res, da se moramo odreči originalom, a v monografiji so reprodukcije nanizane v sklenjeni obliki, ki je sicer neopazna, saj so dela v različnih zbirkah in jih nikoli ne vidimo skupaj.

V monografiji je poseben razdelek namenjen obširni biografski in bibliografski dokumentaciji, objavljen je seznam vseh predstavljenih del, spremljajoči izbor črno-belih fotografij ter pregled samostojnih in skupinskih razstav. Prav tako so navedene pomembnejše nagrade in priznanja. V besedilih so poleg avtorjevih slikarskih del omenjeni tudi risbe, akvareli, grafike, tapiserije, ambientalna dela in objekti; ta dela so med besedili vključena kot vinjete in zaznamujejo predahe med njimi, so zapisali pri Slovenski matici.

Leta 1934 v Ljubljani rojeni Jemec je slikarstvo študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani pri profesorjih Mariju Preglju in Gabrijelu Stupici, grafiko pa pri profesorju Riku Debenjaku in Božidarju Jakcu. Diplomiral je leta 1958 pri Stupici. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je poučeval kot redni profesor za risanje in slikanje na dodiplomskem in podiplomskem študiju, dvakrat je bil izvoljen za dekana akademije. Leta 1994 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Od leta 2001 je redni član SAZU.