misliSašo Vollmaier z recitalom v poklon Györgyju Ligetiju
Ljubljana, 11. aprila - Pianist Sašo Vollmaier se je ob letošnji stoletnici rojstva madžarskega skladatelja Györgyja Ligetija, ki se je v glasbeno zgodovino zapisal kot utemeljitelj mikropolifonije, posvetil njegovim klavirskim skladbam. Tri njegove kompozicije, pospremljene z lastnimi variacijami, bo ob 20. uri izvedel na recitalu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Klavirski recital je podnaslovil Kako razložiti Ligetija mrtvemu občinstvu, trem Ligetijevim klavirskim kompozicijam pa je dodal tudi svoje lastne interpretacije oziroma variacije, podprte z elektroniko in vizualnimi elementi.
Performans bodo vizualno podprli Things I miss in Komposter ter z njihovim izrazom podaljšali Vollmaierjev zvok. Producent in skladatelj Luka Jamnik, ki je z Vollmaierjem sodeloval že pri prejšnjih projektih, bo iz režije spreminjal zvočno podobo klavirskega tona. "Skupaj bodo ustvarili nov, osebni performans, katerega rdeča nit so tema, tišina, hrup, presenečenje in odmaknjenost," so napovedali v CD.
Vollmaier je v preteklih letih izvedel večja klavirska projekta Vollmaier: Kind of Laibach in Vollmaier: Nietzsche, za tokratnega pa je navdih črpal iz sočasnega umetniškega izražanja in ustvarjanja Ligetija in umetnika Josepha Beuysa. "Na eni strani imamo torej Ligetija z njegovim ekstremnim elektronskim pristopom do akustičnega instrumenta, na drugi pa Beuysov koncept rušenja zidu med življenjem in umetnostjo," je pred nastopom za STA pojasnil Vollmaier.
Beuys in Ligeti sta bila sodobnika, ki sta spoštovala drug drugega in sta v nekem smislu uporabljala enako metodo razmišljanja o estetskem in estetski funkciji umetnosti, vsak v svojem mediju. Vendar sta se njuna medija tudi delno pretakala.
Beuys je kot eden od utemeljiteljev performativne umetnosti vstopal v zvok in glasbo. Njegovi zvočni performansi so bili od leta 1963, ko je v Düsseldorfu organiziral prvi festival Festum Fluxorum Fluxus, na katerega je bil povabljen tudi Ligeti, označeni kot koncerti in ne kot umetniške akcije, kot jih je do takrat imenoval. Ligeti pa je v svojih delih vse bolj in bolj prehajal v polje performansa in je ta vidik na koncertnih nastopih sčasoma radikaliziral.
"Če zelo poenostavimo, gre v njunem razmišljanju v bistvu za to, da glasba ni samo sestavljanje zvoka in da koncert ni samo igranje na instrument, temveč gre za performans sam," so zapisali v CD. Naslov koncerta spominja na znameniti Beuysov performans iz leta 1965 z naslovom Kako obrazložiti slike mrtvemu zajcu, na katerem je mrtvi živali tri ure v galeriji razlagal slike in umetnost, občinstvo pa je performans lahko spremljalo samo za stekleno steno.
"Ta ritual 'pojasnjevanja umetnosti' je obeležil z dejanjem, ki je bilo za njegove gledalce dejansko nemo. Njegovo razmišljanje v tem performansu je izhajalo iz prezira do racionalne družbe in racionalnega mišljenja," so ob koncertu še zapisali v CD.