Milena Zupančič za STA: Tavčarjevo leto ob stoletnici njegove smrti ena najpomembnejših obletnic

Kako blizu vam je literarno ustvarjanje in ideološki nazor Ivana Tavčarja?

Zagotovo mi je blizu. Ne samo zaradi literarnega ustvarjanja, ampak tudi zaradi njegovih družbenih in političnih načel ter dejanj. Skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Hribarjem je tvoril jedro skupine radikalnih liberalcev. Odkrito je nasprotoval nazorom Mahničeve stranke, klerikalizmu, zasmehoval nemštvo in nemškutarstvo.

Človek se kar malo začudi, kako je pravzaprav že takrat, pred toliko leti, Tavčar odpiral nekatere teme, ki so bile pereče že v njegovem času, kot je na primer ohranjanje narave.

Zame je tudi pomembno, kako se je zanimal za kulturo, a ne samo zanimal. Bil je dejansko zelo pomemben mož, tudi predsednik Dramatičnega društva. Po njegovi zaslugi se je zgradilo novo gledališče, ko je staro pogorelo. Zavzemal se je za sredstva, ki jih je treba namenjati gledališču, za ustrezne pogoje dela igralcev, tudi za mlade! Bil je tudi velik zagovornik slovenskega gledališča.

Ko je nemški teater takrat nekako prevladal, je pisal ostre kritike na nemške predstave. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na čas, kdaj se je to dogajalo. Zanimivo je tudi, da je bil prvi predsednik kolesarskega društva pri nas. In ne smemo pozabiti niti njegove soproge Franje, ki je bila tudi zelo pomembna oseba. Bila je med prvimi, ki se je posvetila reševanju ženskega vprašanja. Bila je pobudnica za ustanovitev prve ljudske kuhinje in imela je velik vpliv tudi na Tavčarja.

Tavčarjevo leto se mi zdi ena najpomembnejših obletnic v Sloveniji. Sto let od smrti človeka, ki nam je zapustil ogromno, pa ne samo na literarnem področju, ampak tudi družbenem. A država, kot da ne ve za vse to. Žal mislim, da velikokrat slavimo marsikaj, kar ni ravno tako zelo pomembno in obširno, kot je Tavčarjevo leto. Poljanska dolina, občina (Gorenja vas - Poljane) je tista, ki to odlično obeležuje.

Kakšni so vaši spomini na 70. leta minulega stoletja, v katerem je bil posnet film Cvetje v jeseni?

Najlepši. Velikokrat me je prizadelo, kadar so delali sezname najboljših slovenskih filmov in nanje nikoli niso uvrščali Cvetja v jeseni. Prepričana sem, da je bil razlog kmečka tematika. Preveč je tistih, ki so mišljenja, da smo Slovenci večinsko meščanskega porekla in ne kmečkega, kar smo v resnici. A pri filmu je treba pogledati vse, ne samo tematiko, tudi postavitev kadrov, režijo, igralce... Mislim, da je Cvetje v jeseni dobro narejen film, največ po zaslugi režiserja Matjaža Klopčiča.

Sama sem bila takrat še čisto mlada igralka in sem padla med velikane slovenskega igralstva. Res so me takoj vzeli za svojo. Če slučajno kdaj ujamem kakšen odlomek filma na televiziji, ga z veseljem pogledam. Pa ne samo zaradi igralcev, na žalost jih veliko ni več med nami, ampak tudi zaradi celotne ekipe, režiserja, direktorja fotografije, maskerja, da ne naštevam dalje. Edino, kar je boleče, ko zagledaš kader, je, da marsikoga več ni. Ne bom pa rekla, da je to moj najljubši film. Ne, tega ne bom trdila in ne bom zdaj govorila, zakaj in kako. Ampak mi je zelo ljub. Imeti to srečo, da si v projektu, ki postane na nek način slovenski mit - 50 let po snemanju ljudje še vedno vzdihujejo, ah, Cvetje... - to je velika stvar.

Nam lahko zaupate kakšno prigodo s snemanja?

Bilo jih je veliko. Bili smo res fantastična ekipa. Ves čas snemanja po Poljanski dolini smo trdo delali, ampak smo se tudi "luštno imeli, hodili po ohcetih", družili smo se z domačini. Mislim, da sem o tem že govorila, ampak bom ponovila, to na nek način smešno prigodo. Veste, včasih se je snemalo drugače kot danes, na filmski trak, ki je bil zelo drag, zato si nismo mogli privoščiti veliko ponavljanj. Na prostem smo snemali sceno, ko se Janez, glavni junak filma Cvetje v jeseni, ki ga igra Polde Bibič, ob odhodu v Ljubljano poslavlja od Mete in reče, da ljudje, če se imajo radi, se ob slovesu poljubijo, če drugače ne, pa na lice. In tisti poljub; začel se je kader, a je priletelo letalo in stop. Še enkrat. Ponovno. Nato prileti garderoberka, ovratnik je bil prej tako, zdaj mora biti tudi tako, spet še enkrat. Zapiha veter in tonski mojster se oglasi: Stop. In točno pri tem poljubu se je dogajalo, da smo kadar ponavljali največkrat. Na koncu smo ga vendarle posneli. Smešno je bilo, ker je Klopčiča dajala radovednost, kako sva se midva poljubila, a sva se zares, a se nisva zares. In midva nisva nikoli povedala. Polde je žal že umrl, Klopčič je umrl, jaz pa še zdaj ne bom povedala.

Vas je odziv javnosti na vašo vlogo Mete presenetil. Še isto leto, ko je bil film posnet, ste za vlogo Mete prejeli srebrno areno na Puljskem filmskem festivalu?

Nikoli nisem bila presenečena nad nobeno nagrado. Bila sem srečnica, da se jih je veliko nabralo. Ampak nekako se mi zdi normalno, da če vložiš veliko truda, pride tudi ustrezen odziv. Kot Meto me je občinstvo vzelo za svojo in zato mi je še vedno toplo pri srcu. Po uspehu filma me je zaskrbelo, da me ne bi čakale samo še podobne vloge, kar se igralcem tako rado in pogosto zgodi. Nekateri mislijo, da moraš biti kar ves čas isti, same iste vloge ti dajejo. In neskončno sem hvaležna Klopčiču, ker mi je v nadaljevanju najinega sodelovanja namenjal vsakič popolnoma drugačno vlogo.