Maša Peče za STA: Zanimanje za žanr je alternativna izbira

Pred nami je 10. edicija Kurje polti, ki je sprogramirana malce drugače. V uvodniku ste omenili, da gre za nabor filmov, ki so najbližje vam, vaši ekipi. Bi lahko pospremili letošnji izbor?

Ja, letos smo si, ker praznujem svoj okrogli deseti rojstni dan, privoščili še malo več svobode in sicer pri programiranju naše osrednje retrospektive. Ta je po navadi posvečena specifičnemu filmsko-teoretskemu ali filmsko-zgodovinskemu vidiku, recimo žanrskemu tropu (zadnje dekle), žanrskemu avtorju (Mario Bava) ali podžanru (film soleil).

Letošnja retrospektiva pa je zasnovana zelo samovoljno in nepotistično, če se malo pohecam. Torej, namesto povezujoče rdeče niti sem v retrospektivo z naslovom Vse najboljše, Kurja polt! uvrstila izbor svojih najljubših filmov, ki jih imam že vrsto let na seznamu, pa jih iz različnih razlogov do zdaj nisem mogla ali hotela uvrstiti na program - nekateri niso sodili v nobeno od doslej izbranih tematik, nekatere sem nalašč hranila za okroglo, praznično obletnico.

Takšna je denimo otvoritvena Zabava (The Party, 1968) v režiji Blaka Edwardsa, eden mojih najljubših filmov vseh časov. Pri meni doma denimo velja tole pravilo: če pride k hiši kakšna nova tehnologija za predvajanje filmov, recimo domači projektor, potem se na njem kot prvi film zavrti Zabava. Da pa ne bo pomote, ko rečem, da so filmi v osrednji retrospektivi letošnjega festivala izbrani samovoljno, to ne pomeni, da kažemo kar neke filme, ki so meni pri srcu.

Vsi po vrsti so absolutne filmske mojstrovine, nekateri tudi prelomni mejniki nacionalne ali svetovne filmske zgodovine. Kurja polt je namreč v prvi vrsti cinefilski festival. Kot programska vodja festivala izbiram filme, ki jih vidim kot izjemne in pomembne iz zelo različnih razlogov in vidikov; filme, za katere želim, da bi jih domači gledalec lahko videl v kinu, na velikem platnu in v družbi sogledalcev; pogosto tudi filme, ki sem jih imela sama priložnost videti na velikem platnu na tem ali onem filmskem festivalu in se mi je ta izkušnja globoko vtisnila.

Bi kakšnega posebej izpostavili?

Recimo Luknjo (Le Trou, 1960) Jacquesa Beckerja, ki sem jo lahko pred nekaj leti gledala na osrednjem arhivskem, retrospektivnem festivalu Il Cinema Ritrovato v Bologni. Izkušnjo tega fantastičnega filma privoščim vsakomur, ki ga film kot tak zanima. In hkrati, tega fantastičnega filma ne bi smel nihče gledati doma. Ne glede na velikost televizorja.

V tem samovoljnem izboru sta tudi dva zgodovinska filma: vizualno in narativno izjemna, pa tudi neobičajna in celo eksperimentalna srednjeveška epopeja Marketa Lazarova (1967) Františka Vlačila, ker češki film skoraj po pravilu enačimo s komedijo, natančneje s tistim dobrodušnim bukoličnim češkim humorjem, Vlačilov film pa je diametralno nasprotje tega. In pa prav tako formalno eksperimentalen smrtni krik klanov Škotskega višavja Culloden v režiji Petra Watkinsa, ker je preprosto genialen. Prirejati bi mu morali obsežne retrospektive, pa njegove filme pri nas zelo poredko vidimo.

Na Kurji polti smo leta 2017 pokazali njegov Kazenski park (Punishment Park, 1971) in za anekdoto: takrat smo si razbijali glavo, kako Petru plačati nek simbolni znesek za predvajalne pravice, ker je naša postsocialistična birokracija hudo stroga in zamotana, pa se je bil ta v zgodovinskem in svetovnem merilu res veliki avtor z veseljem pripravljen včlaniti v Društvo Kurja polt, da bi lahko to izvedli.

Ne tako dolgo nazaj ste rekli, da žanrski filmi pri slovenskem občinstvu nimajo zelo močne tradicije. Kaj hitro, da se ob njih odmahne z roko. Opažate, da se prav zaradi pričujočega festivala tozadevno kaj spreminja? Žanr dobiva svoje zvesto, novo občinstvo?

Žanrski film od nekdaj sicer ima svoje zvesto občinstvo, bolj zvesto in formirano tako od umetniškega kot mainstream filma. Vendar je zanimanje za žanr alternativna izbira, na nek način celo subkulturna. Torej je to občinstvo po pravilu manjše. In v našem merilu, ker živimo vendarle v majhni sredini, je manjše še manjše, kot denimo na Dunaju, v Londonu ali New Yorku. Toda občinstvo je manjše zgolj po številu, nikakor ne po pomenu in vrednosti.

Res pa je, da se je v zadnjih letih zagotovo razširilo obče gledalstvo žanrskega filma oziroma ta dosega širši krog gledalcev, onkraj privržencev in poznavalcev. Mi seveda upamo, da smo k temu tudi s festivalom Kurja polt kaj doprinesli, in do neke mere zagotovo tudi smo, saj na festivalu iz leta v leto opažamo več mladih in mladih odraslih gledalcev.

Toda tektonski premiki so se zgodili v zadnjih letih na širši, globalni ravni, kjer se žanrski filmi vse pogosteje ne le uvrščajo v programe prestižnih festivalov, pač pa tam prejemajo tudi najvišje nagrade, če vzamemo za primer filma Parazit (Gisaengchung, Bong Joon-ho, 2019) in Titan (Titane, Julia Ducournau, 2021). S temi nagradami nato romajo v redno distribucijo in dosegajo množična občinstva. S tem pa se spreminjajo tudi gledalske navade in pričakovanja.

Kar pa žal še ne pomeni, da smo se na Kurji polti znebili stigme, ki pravi "Oh, Kurja polt, to je pa tisti festival grozljivk, jaz pa grozljivk ne maram." Na kar lahko odvrnemo, da Kurja polt nikakor ni samo festival grozljivk, teh je na programu pravzaprav malo. In niso vse grozljivke grozne - v obeh pomenih te besede, nekatere so bolj smešne kot grozne in marsikatera je naravnost sijajna.

Na splošno se zdi, da gre za nek revival žanra in to ne le v smislu citiranja, hommagea ali česa podobnega. Kako vi vidite, razumete zadevo?

Žanrski film je v resnici izjemno plodovito področje filma. Vsako leto nastaja ogromno žanrskih filmov in mnogo novih, mladih generacij filmarjev se od nekdaj odloča za žanr, ker je to polje, ki nudi veliko možnosti in svobode za učenje in eksperimentiranje, tako tehnično kot stilsko, formalno in narativno.

Če rečem zelo pavšalno in po domače: gledati slabo realizirano dramo je dolgočasno in nesmiselno, gledati spodletelo komedijo, je naravnost boleče, in nič ne pomaga, če so imeli avtorji najboljše namene in visokoleteče ambicije. Pri žanrskem filmu pa te ambicije, ti poskusi, četudi so spodleteli, visoko kotirajo. Spodletela grozljivka je lahko celo nekaj najbolj zabavnega na svetu.

Žanrska publika je poznavalska in čuti pripadnost, vidi tudi tisto, česar ni na platnu, in "svojim" filmom in avtorjem odpušča več kot splošno, širše gledalstvo. Ampak naj se vrnem k vprašanju. Torej ne bi rekla, da se dogaja revival žanra, da se snema več žanrskih filmov, temveč da je žanr bolj viden, bolj zastopan v programih - festivalov, distribucij, kinematografov, televizij, pa tudi publikacij, ki dosegajo širše občinstvo. Vzvratno pa žanrski tropi in tendence morda vse bolj vstopajo v arthouse in mainstream film oziroma se jih poslužujejo avtorji, ki sicer ne ustvarjajo strogo v žanrski domeni.

Tudi letos se obeta strokovni program, konferenca. Kaj pripravljate?

Letos bomo priredili že šesto Konferenco kultnega filma z brezplačnimi predavanji tujih gostov, univerzitetnih predavateljev, ki se specializirajo za različne vidike žanrskega filma. Konferenca se je porodila, ko sem leta 2016 na festivalu v Bruslju spoznala skupino britanskih teoretikov z Univerze Northumbria v Newcastlu in ko sem jim pokazala katalog festivala Kurja polt, so bili nemudoma za stvar. Z Russom Hunterjem z Northumbrie sva zasnovala obseg in program prve konference za leto 2017 in ta teoretski program je postal stalnica.

Gre za izjemno dragoceno sodelovanje, saj je Kurja polt festival z majhnim proračunom in predavanja mednarodnih strokovnjakov lahko izvajamo izključno zato, ker se tako Russ kot vsako leto gostujoči predavatelji odpovejo honorarju in še več, poskrbijo za to, da jim njihove univerze krijejo potne stroške. Zgolj tako nam lahko letos in že drugič predava Alexia Kannas, ki v Ljubljano pripotuje iz Melbourna.

Ni pa seveda razlog za ta projekt in predavanja teoretikov zgolj naključno srečanje. Filmski festivali, in tudi žanrski filmski festivali, imamo različne poudarke ali usmeritve, ki se kažejo, morda še bolj kot v filmskih, v naših spremljevalnih programih. Nekateri festivali so posvečeni filmsko produkcijskemu ali industrijskemu vidiku in prirejajo dogodke, namenjene filmskim producentom, ustvarjalcem v različnih panogah in distributerjem. Nekateri so osredotočeni na gledalca, ljubitelja, fana, tako da so spremljevalni dogodki bolj performativne ali zabavne narave, v žanrski domeni so to denimo pohodi zombijev, drag šovi, koncerti, plesi v maskah ali hiše strahov.

Pri nas je poudarek na preučevanju in pisanju o filmu, na filmski teoriji in kritiki. Spremljevalni program festivala je tako sestavljen iz Konference kultnega filma, filmsko-kritiške delavnice, ki jo izvaja revija KINO!, delavnice fanzina, gostimo tudi filmski krožek revije Ekran!, v kateri pred festivalom izide tematski blok besedil o filmih z našega programa, medtem ko v reviji KINO! izhajajo prevodi besedil naših gostujočih teoretikov-predavateljev.

Kaj si želite v prihodnje za vaš festival? Poleg, sklepam, višjega financiranja. Bi lahko navedli proračun, da se malo prizemljimo?

Seveda je financiranje glavni problem in izziv, s katerim se vsako leto soočamo. Proračun festivala Kurja polt v letu 2023 je dobrih 50.000 evrov, kar vključuje celoten strošek filmskega in spremljevalnega programa, vse stroške, povezane z gosti, promocijo, tiskovinami, stroške naših filmskih lokacij in izvajanja projekcij ter honorarje ekipe, sodelavcev in drugih izvajalcev.

V svetu organizacije filmskih festivalov je petmestna številka zelo majhen znesek, moji kolegi organizatorji iz zahodnih držav mi, mislim da, niti ne verjamejo. In primanjkljaj na žalost in krivico vedno nosi delavec, v našem primeru smo to mi, ekipa, in najtesnejši sodelavci. Pri čemer naj dodam, da nisem zagovornik prostovoljstva v kulturi, saj si želim nasprotno profesionalizacije in ostro nasprotujem ideji, da lahko zato, ker počnemo stvari, ki jih imamo radi, delamo brezplačno.

Brezplačnega dela zato na festivalu Kurja polt ni. Je pa veliko slabo plačanega dela. Toda bolj kot višina sofinanciranja je naša velika težava negotovost. Poglaviten posamezni pritok in velik delež našega proračuna namreč predstavlja državni razpis za sofinanciranje filmskih festivalov, katerega rezultate pa prejmemo praviloma nekaj dni pred otvoritvijo, ko je glavnina naših stroškov že nastala. Lahko se samo še odločamo, ali bomo mednarodnim gostom kuhali doma, namesto da bi jih povabili v mesto na kosilo.

Festivalu torej želim v prvi vrsti finančno - in posledično kadrovsko ter organizacijsko - varnost in stabilnost, da bi lahko dihal in ne živel v strahu, delal lepe in nore reči in obstajal še na mnoga leta.

In če zapustiva finance in preideva še na druge želje, popotnice?

Tu so sanjske, nadrealistične in nerealistične želje. Želim si, da bi Jean Rollin kot njegove vampirke vstal od mrtvih, da bi ga lahko povabili na festival. Želim si, da bi si lahko privoščili povabiti Johna Carpenterja in on bi rekel "ja". Še najbolj pa želim tako festivalu kot našima vrlima koproducentoma Kinodvoru in Slovenski kinoteki, pa tudi vsem mojim stanovskim kolegom in njihovim festivalom, da bi ljudje cenili film in da bi ljubitelji filma ne le še vedno, ampak spet vedno bolj gledali filme v kinu.