Prevajalec Köstler: Vsako besedilo zahteva njemu lasten prevajalski postopek

Erwin Köstler (rojen 1964) je literarni znanstvenik in avstrijski prevajalec slovenske literature v nemščino. Živi na Dunaju. Je prejemnik Lavrinove diplome (2010), ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), nemško-slovenske prevajalske nagrade Fabjana Hafnerja (2020), ki jo podeljujejo Goethe-Institut Ljubljana, Literarni kolokvij Berlin, Musil-Institut/Koroški literarni arhiv celovške univerze in Avstrijski kulturni forum Ljubljana. Že leta 1999 je prejel avstrijsko državno nagrado za književno prevajanje. V več kot 25 letih je v slovenščino prevedel približno 70 knjig.

Kdaj ste se srečali prvič s slovenskim jezikom?

Ne vem natančno. Imel sem približno 25 let. Takrat sem študiral medicino in obiskoval tudi intenzivne tečaje za slovenščino na dunajski univerzi. Bil je začetni interes, nato pa sem ostal pri slovenskem jeziku.

Kaj vas je v osnovi pritegnilo k tečaju slovenščine?

Zanimala me je Jugoslavija. Imeli smo sorodnike v Vojvodini. In v Avstriji je tudi slovenska manjšina. Vse skupaj je prispevalo, da sem se odločil za tečaj. Ni bilo mišljeno, da me bo to privedlo do poklica. Ob začetku 90. let minulega stoletja sem nato začel prevajati. Prva knjiga je bila zbirka črtic Ivana Cankarja z naslovom Vor dem Ziel (Pred ciljem: Literarne črtice z Dunaja).

Lahko opišete prevajalski postopek, kako se lotite prevajanja, delate kdaj v paru v smislu križnega preverjanja, se s kom posvetujete pri prevajanju?

Ponavadi ne prevajam v tandemu ali paru. Običajno prevajam sam. Prvi prevod nastane zelo hitro, potem sledi obdelava prevoda, ki zahteva veliko časa. Običajno v tem trenutku sodelujem tudi z avtorji pri izmenjavi idej, to deluje prav dobro. Na drugi ravni je tudi sodelovanje z lektoratom same založbe. To je raven, na kateri lahko pride do sprememb ali pa ne, ampak v bistvu, ko je prevod končan, je besedilo že zelo skrbno predelano.

Kje vidite največje težave in izzive za prevajanje slovenske literature v nemški jezik?

Ne vem. Ne bi mogel reči, da nimam težav, a nimam odgovora na to vprašanje. Če me sprašujete o težavah, če bi recimo prevajal iz kitajščine, ne vem. Enako bi vam odgovoril. Seveda so tipološke razlike. Ponavadi omenjajo dvojino kot posebno težavo, ampak sam je ne vidim tako, je pač specifika. Opažam razlike v uporabi časa, uporabi modalnosti. Zdaj, ko predavam tudi na univerzi, svojim študentom vedno povem, da je treba drugače ravnati v ciljnem jeziku, predvsem s časom. V slovenščini je navada, da se včasih svobodno izmenjujeta sedanjik in preteklik, tu se velja prilagoditi. V nemškem prevodu iz sedanjika nastane preteklik in podobno. Mestoma je res težavno, če prevajaš odlomek in si prisiljen uporabiti predpreteklik in lahko pride do akumulacije pomožnih glagolov. A to je vaja. Potrebne so izkušnje, rutina.

Kaj menite o popravljanju izvornega besedila, v smislu, da je sam prevod včasih lahko slogovno bolj izbrušen kot original. Kdaj pri prevodu izberete recimo primernejšo besedo, kot stoji v izvornem tekstu?

To je stvar pogajanja z lektorico ali lektorjem, ki včasih zahteva izražanje na bolj izobražen ali bolj nabrušen način. Če imaš besedilo v izrazito pogovornem jeziku, tu ni vprašanja. Sam rad uporabljam sočne izraze in podobno, s tem nimam težav. Včasih imam občutek, da mi moja jezikovna sredstva ne zadostujejo, da bi se na ustrezen način približal originalu; če je jezik zelo izrazito slengovski, na primer, ali je v njem veliko kletvic. To ima lahko v nemščini čisto drugačen pomen.

Prej ste omenili dvojino. Kakšno je vaše mnenje o navedbah, da je prav zaradi dvojine slovenščina jezik poezije?

Ne prevajam veliko poezije. Sem specialist za prozo in se soočam z drugačnimi težavami, načeloma imam na razpolago več konteksta kot v liriki. Ne obstaja recept, ki bi se ga dalo povsod in vedno uporabiti. Včasih so besedila, ki zahtevajo, da se originala držiš bolj dobesedno, mestoma zahtevajo večjo kreativnost. Ne pozabimo na besedila, ki zahtevajo svojega prevajalca. Sam ne morem kar vsega prevesti, odvisno, kaj mi leži.

V katerih primerih se vam zdi, da lahko slovenščina glede na besedišče najbolj steče v nemški jezik?

Včasih sem imel občutek, da Cankarjeve dunajske črtice naravnost kričijo po nemškem prevodu, saj mi od začetka ni bilo težko slediti logiki zgradbe besedila, ki me je prav spominjala na lastni jezik. Uporabljal je sintagme, ki so značilne, recimo, tudi za avstrijsko nemščino. Načeloma bi pa rekel takole: Čim bolj natančno piše avtor, tem lažje ga je prevajati. Potem se zaneseš na besedilo in ni potrebe, da bi prevajalec ves čas interpretiral in iskal smisel. Seveda so tudi avtorji, kateri pišejo dvoumno, pri katerih nikoli nisi prepričan, ali si pravilno razumel. Ampak "skrivnosti" te sorte mi niso najbolj všeč.

Vaš najtežavnejši prevod?

Na nekem mestu sem že povedal, da so bile zame verjetno najbolj težavne pesmi Milke Hartman (koroška Slovenka op. a.). Težko je bilo uloviti ton njeni pesmi, ki je izrazito ljudski, veliko je tudi aluzij na jugoslovansko literaturo. To je bilo skrajno težko. Celo leto sem sedel za 40 pesmi. Težave pri prevajanju niso nujno sorazmerne s pomenom, ki ga prištejejo avtorju oziroma avtorici.

Katere slovenske avtorje ste posebej prevajali v luči gostovanja Slovenije na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu?

Izmed vseh bi posebej omenil Mojco Kumerdej in njeno Kronosovo žetev in Vitomila Zupana ter njegov roman Menuet za kitaro. Z obema bom še nadaljeval. Od Mojce Kumerdej bo pri založbi Wallstein izšla zbirka kratkih zgodb, ki jih prevajava skupaj s kolegico Lizo Linde, od Zupana pa pripravljam prevod romana Levitan, ki bo drugo leto izšel pri založbi Guggolz. Oba sta tudi primera za bolj trajna sodelovanja, ki so se razvila v teku priprav na Frankfurt. Sicer pa sem začel prevajati tudi stripe, na primer pet zvezkov Meksikajnarjev od Marijana Pušavca in Zorana Smiljanića, kar je izšlo pri založbi Bahoee Books. In nedavno, tik pred knjižnim sejmom v Leipzigu, je izšlo zbrano delo Slavka Gruma v mojem prevodu pri založbi Heyn v Celovcu. Da o še odprtih projektih ne govorim. Se kar dogaja.